Jedro

Stranka je tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podrejen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je oporoka pok. A. G. z dne 28. 3. 2008 neveljavna oziroma preklicana. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta zahtevka neutemeljena, ker (med drugim) tožnica ni tožila prave osebe (zgrešila je pasivno legitimacijo), saj dediča M. G. s tožbo ni zajela, dediči v postopku, kot je obravnavan, pa so nujni enotni sosporniki (zaradi česar morajo v pravdi nastopati vsi – bodisi kot tožniki bodisi kot toženci).

Zoper sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožbo vložila v skladu s (pravnomočnim) sklepom zapuščinskega sodišča, s katerim je bila napotena na pravdo, ki dediča M. G. (tožničinega brata, ki je bil „tudi“ napoten na pravdo) kot toženca ne navaja (zato ga s tožbo ni zajela – v pravdo pa ga ne more prisiliti). Pravdno sodišče bi zato smelo ali moralo preizkusiti le, ali je ravnala v skladu s pravnomočnim napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. V pravdi se namreč rešuje le predhodno vprašanje za potrebe zapuščinskega postopka, ne pa pravilnost in zakonitost napotitvenega sklepa, pri čemer je pravdno sodišče vezano na pravnomočno odločitev kakšen spor in med kom obstaja (1).

Pritožba ni utemeljena.

Stališče, da so v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki (2), je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, v skladu z v zadnjem času enotno in ustaljeno sodno prakso. (3) Posredna pritožbena graja tega je zato neutemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja stališča, da pravdno sodišče ni vezano na sklep zapuščinskega sodišča o napotitvi na pravdo (oziroma da je pravdno sodišče vezano na pravnomočno odločitev o tem, kakšen spor in med kom obstaja). (4) Ne le, da neutemeljenost navedenega pritožbenega stališča posredno izhaja že iz navedenega stališča o nujnem enotnem sosporništvu dedičev (v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine), temveč izhaja tudi iz v nadaljevanju navedenih razlogov. Tožbeni zahtevek je zahtevek po pravnem varstvu določene vsebine, ki temelji na materialnopravnem upravičenju. Sodišče tožeči stranki lahko nekaj prisodi, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer mora biti stranka po materialnem pravu do tega upravičena, in to od tistega, od katerega to uveljavlja (toženec mora biti po materialnem pravu zavezanec), to pa mora tudi zahtevati z ustreznim tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper „zavezanca“, to je toženca. (5) Materialnopravne upravičenosti stranki ne more „podeliti“ zapuščinsko sodišče z napotitvenim sklepom (sklepom procesnega vodstva), enako pa to velja glede „zavezanosti“. (6) Stranka je tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) (7) nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka (8). Skrb za vložitev (tožbenega) zahtevka pa obsega tudi skrb za to, da je tožba vložena zoper „pravega“ (9) toženca. Sklepčnost (utemeljenost) je treba razlikovati od procesne pravilnosti, zaradi česar sklep o napotitvi na pravdo pravdnega sodišča glede vprašanja, med kom spor obstaja, ne veže. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ali zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

(1) Drugih pritožbenih razlogov, ki za odločitev niso pomembni, pritožbeno sodišče ne povzema in na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

(2) In morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo.

(3) Sklicujoč se na sodbo VS II Ips 564/2004 in druge naštete odločbe VS.

(4) Z izjemo vprašanja obstoja pravnega interesa za pravdo pri ugotovitvenih zahtevkih – prim. drugi odstavek 181. člen ZPP).

(5) Sodišče mora namreč pri odločanju ostati v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Čeprav je stranka po materialnem pravu morebiti upravičena do česa več (izjema je manj) ali česa drugega, kot uveljavlja z zahtevkom, ji sodišče ne sme predlagati spremembe (sicer nesklepčnega) tožbenega zahtevka; enako velja glede vprašanja, kdo je zavezanec po materialnem pravu; upravičenosti (kot vsebini pravice) odgovarja na nasprotni strani zavezanost. (6) S takim sklepom ji lahko „podeli“ le pravni interes; gre za vprašanje procesne pravilnosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka in z njim povezanega vprašanja obstoja pravnega interesa, ki je podan že zaradi (sicer napačnega) napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, zato ga tožeči stranki ni treba posebej izkazati (glej tudi sprotno opombo 4).

(7) Lahko tudi napačno.

(8) Primerjaj tudi dr. Ana Božič Penko: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten 2/03, str. 93 in nasl..

(9) Po materialnem pravu zavezanega.