Jedro

Sodišče se je pri odločitvi glede motenja posesti v izreku sklepa sklicevalo na fotografiji v prilogah, kar samo po sebi ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka. Zaradi sklicevanja na fotografije ni odločeno o ničemer drugem, saj fotografije prikazujejo le stanje, ki je strankam znano.

Sama številka parcele, na kateri se je motenje posesti dogajalo, ni bistveni element zakonskega dejanskega stanu iz 33. člena SPZ in po vsebini ne gre za spremembo tožbe, saj med strankama ni spora o lokaciji zatrjevanega motilnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni: - v I. in II. točki izreka tako, da se iz izreka črta besedilo "in sega do linije z zeleno ograjo, ki jo prikazuje fotografija v prilogi A8"; - v III. točki izreka tako, da je sestavni del izreka sklepa fotografija v prilogi A9 (in ne več tudi fotografija v prilogi A8); - v V. točki izreka (glede stroškov postopka) tako, da se ta pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.187,20 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka do plačila".

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 157,68 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tožena stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo, in sicer je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da odstrani betonski valj, ki je postavljen na zahodni strani nepremičnine, parc. št. 3004/18, k. o. ..., in ki ga prikazuje fotografija v prilogi A9, in tožeči stranki omogočiti nemoteno izvajanje soposesti za potrebe spravila kurjave in hranjenja psov po celotni zahodni strani nepremičnine parc. št. 3004/18, k. o. ..., v širini cca. 1,5 m in dolžini cca. 3 m, to je po pasu, ki ga prikazuje fotografija A9 in sega do linije z zeleno ograjo, ki jo prikazuje fotografija v prilogi A8. Toženi stranki je v bodoče prepovedalo s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest tožeče stranke za potrebe spravila kurjave in hranjenja psov po celotni zahodni strani prej navedene nepremičnine parc. št. 3004/18, k. o. ..., fotografiji v prilogi A8 in A9 sta sestavni del izreka sklepa (I., II. in III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (IV. točka izreka) ter odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (tožnik) se pritožuje zoper sklep o stroških postopka v V. točki izreka in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da samo pravilo odmeri pravdne stroške, podrejeno, da V. točko izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je sklep v V. točki izreka nepravilen in nezakonit. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora stranka, ki v pravdi uspe nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Gre za kriterij uspeha strank v postopku in temeljno pravilo o povrnitvi stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. V konkretnem primeru je pokojni A. A. postavil betonski valj na delu nepremičnine parc. št. 3004/18, k. o. ..., kar je predstavljalo motilno dejanje. Tožbeni zahtevek je bil namenjen odstranitvi tega betonskega valja. S tem, ko je sodišče temu zahtevku ugodilo, je dosežen namen, zaradi katerega je bila tožba vložena. Za odmero stroškov pri tožbi na motenje posesti je pomembno, ali je z materialnopravnega vidika s sklepom sodišča motnja odpravljena ali ne. Če je motnja odpravljena, je tožnik s tožbo uspel. Ni pomembno, ali je šlo za posest ali soposest. Prav tako ni pomembno, ali je tožniku uspelo dokazati, da ima na spornem prostoru soposest oziroma posest za vse namene. Strankam zaradi tega niso nastali nikakršni posebni stroški. Tožnik je v celoti uspel v pravdi, zato je upravičen do povračila vseh stroškov.

3. Tožena stranka (toženci) sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Toženci predlagajo, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Povzemajo odločitev sodišča prve stopnje. Navajajo, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik se v zahtevku, kot ga je oblikoval na naroku 7. 12. 2014, ni skliceval na nobeno od fotografij v sodnem spisu. S tem, ko je sodišče v izrek sklepa vneslo dikcijo "to je po pasu, ki ga prikazuje fotografija A9 in sega do linije z zeleno ograjo, ki jo prikazuje fotografija v prilogi A8", je prekoračilo tožbeni zahtevek. Zelena ograja, ki jo prikazuje fotografija v prilogi na A9, se ne nahaja na parc. št. 3004/18, k. o. ..., ampak na sosednji parc. št. 3004/16, k. o. .... in sicer z odmikom cca 30 cm od meje s parc. št. 3004/17, k. o. ... in je last B. B. Sodišče je s tem posestno varstvo dejansko razširilo še na del parc. št. 3004/16, k. o. ..., čeprav to ni bilo del tožbenega zahtevka. Sodišče izvodu sklepa, ki ga je vročilo tožencem, ni priložilo fotografij, sklepa brez fotografij ni mogoče preizkusiti in izvršiti v izvršilnem postopku. Glede pravnega nasledstva na strani tožene stranke se strinjajo z utemeljitvijo sodišča, da so dediči po pokojnem A. A., ki je imel v pravdi pooblaščenca, po samem zakonu pravdna stranka in so pravdo prevzeli v stanju, v katerem je bila ob smrti toženca A. A. Prekinitev postopka ni bila potrebna. Kljub temu bi moralo sodišče dediče seznaniti z obstojem pravde in jim omogočiti, da se sami aktivno vključijo v pravdo. Tega sodišče ni storilo. Ker sodišče o pravdi ni obvestilo vseh dedičev (ampak le B. A.), je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v tožbenem zahtevku v tožbi zahteval, da se mu z odstranitvijo betonskega valja na parc. št. 3004/18, k. o. ... omogoči nemoteno izvrševanje posesti po celotni zahodni strani parc. št. 3004/17, k. o. ... in da se tožencu v bodoče prepoveduje s takšnimi ravnanji posegati v posest tožnika na celotni zahodni strani parc. št. 3004/17, k. o. ... Na ugovor toženca, da je takšen tožbeni zahtevek nesklepčen, je tožnik tožbo spremenil na naroku 7. 12. 2016 in zahteval, da se mu omogoči nemoteno izvrševanje posesti na zahodni strani parc. št. 3004/18, k. o. ... in se tožencu v bodoče prepoveduje s takšnimi ravnanji posegati v posest tožnika na celotni zahodni strani parc. št. 3004/18, k. o. ... Tožnik je torej na naroku 7. 12. 2016 tožbo spremenil in sodišče je spremembo tožbe dopustilo. Sodišče je na svoj sklep vezano. Sodišče bi po dovolitvi spremembe tožbe moralo zavreči na novo postavljeni tožbeni zahtevek zaradi zamude 30-dnevnega subjektivnega prekluzivnega roka. Tožnik namreč ni le popravil tožbenega zahtevka, ampak je tožbo spremenil. Glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava toženci navajajo, da tožnik ne izkazuje ekonomskega interesa za zahtevano varstvo posesti za potrebe hranjenja psov. Psa sta namreč last njegovega sina, tožnik ju ne hrani in kljub postavitvi betonskega valja sta psa redno nahranjena. Postavitev betonskega valja zato z vidika potrebe hranjenja psov ne predstavlja motilnega dejanja. Glede zahtevanega sodnega varstva soposesti za potrebe spravila drv toženci izpostavljajo, da sodišče ni upoštevalo izpovedi priče C. C., ki je izpovedala, da so člani tožnikove družine, ko je C. C. na svojem dvorišču postavila zeleno ograjo, kar je bilo nekje v maju 2016, drva dobili dostavljena na paletah, ki so se zložile ob tožnikovi garaži, in so se drva preko garaže in kurilnice znosila na t. i. notranjo teraso. To je potrdil tudi tožnikov sin D. D., ko je izpovedal, da so zadnja drva pospravili v dveh rundah in so drugo rundo že znosili preko garaže in kurilnice na teraso in torej ne preko tistega dela parc. št. 3004/18, k. o. ..., na katerem je od 26. 9. 2016 postavljen betonski valj. Izvrševanje soposesti na tem delu za potrebe spravila drv je bilo torej opuščeno že pred postavitvijo betonskega valja. Sodišče se tudi ni opredelilo do spremenjene okoliščine na tožnikovi strani, ki se kaže v tem, da za kurjavo ne uporablja več drv, ampak pelete, ki so v vrečah in jih je nemoteno mogoče zložiti na zunanjo teraso tako, kot je to opisal tožnikov sin D. D., da jih naročijo po 1 tono v žakljih po 15 kg, ki jih dostavijo od glavne ceste do stopnic in na stopnice ter podajo na t. i. notranjo teraso, kjer jih zložijo. Betonski valj torej ne predstavlja ovire in ne predstavlja motilnega dejanja.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnika je v celoti utemeljena, pritožba tožencev je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožencev:

6. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v izreku sklepa sklicevalo na fotografiji v prilogi A8 in A9, kar samo po sebi ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka, saj zgolj sklicevanje na fotografiji ne predstavlja odločitve preko tožbenega zahtevka. Zaradi sklicevanja na fotografije ni odločeno o ničemer drugem, saj fotografije prikazujejo le stanje, ki je v naravi strankam znano. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja, da je sodišče pri tem, ko je vneslo v odločitev o tožbenem zahtevku dikcijo "(po pasu), ki sega do linije z zeleno ograjo, ki jo prikazuje fotografija v prilogi A8", dejansko posestno varstvo razširilo še na del parc. št. 3004/16, k. o. ..., saj je očitno spregledalo, da je zelena ograja locirana na parc. št. 3004/16, k. o. ..., z odmikom 30 cm od parcelne meje, kar je bilo v postopku izkazano s predloženo sodno poravnavo iz zadeve P 251/2014 (poravnava z dne 24. 9. 2015). Pritožba je v tem delu utemeljena in je zato sodišče druge stopnje navedeno besedilo "in sega do linije z zeleno ograjo, ki jo prikazuje fotografija v prilogi A8", iz izpodbijanih delov sklepa iz izreka črtalo (I. in II. točka izreka). Hkrati je posledično spremenilo tudi III. točko izreka, tako da fotografija v prilogi A8 ni več sestavni del izreka.

7. Neutemeljena je navedba, da zato, ker sklepu tožencev fotografiji nista bili priloženi, tega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj se fotografiji nahajata v spisu, kot tudi navedba, da sklepa zato ni mogoče izvršiti v morebitnem izvršilnem postopku.

8. Neutemeljena je navedba o storjeni absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Da je prvotni toženec umrl, je bilo sodišču predočeno na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Glede na to, da je toženca v postopku zastopal odvetnik, nihče od dedičev pa temu ni preklical pooblastila, je sodišče pravilno navedlo, da ima odvetnik skladno s 100. členom ZPP pravico opravljati pravdna dejanja še naprej in postopka ni bilo treba prekiniti. Hkrati procesno pooblastilo po smrti pooblastitelja ni prenehalo in je pravdo naprej vodil pooblaščenec, ki je bil od smrti pooblastitelja dalje pooblaščenec dedičev, dokler mu ti pooblastila ne bi preklicali. Ker je torej dediče - tožence v postopku še naprej zastopal pooblaščenec, je bila pravica do izjave tožencem dana in ne gre za kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženci v pritožbi ne pojasnijo, kako naj bi dejstvo, da jih sodišče ni posebej obveščalo o postopku in vabilo na glavno obravnavo (na naroku je bila navzoča samo ena dedinja oziroma sedanja toženka B. A.), vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Dediči - toženci so namreč vstopili v položaj prvotnega toženca, šlo pa je za zadnji narok za glavno obravnavo.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče napačno štelo, da gre pri navedbi tožnika, da je pri navedbi v tožbi šlo za lapsus in gre očitno za motenje na parc. št. 3004/18 in ne na 3004/17, ker je ta očitno v lasti tožnika, za popravo tožbe in ne za spremembo tožbe, kljub temu, da je sodišče na naroku odločilo, da se sprememba tožbe dopusti. Po vsebini namreč ni šlo za spremembo tožbe in so razlogi sodišča prve stopnje glede tega pravilni. Med pravdnima strankama namreč ni spora o lokaciji zatrjevanega motilnega ravnanja v naravi, obema pa je tudi jasno, kje se je to dogajalo glede na fotografije. Sama oznaka oziroma številka parcele, na kateri se je to dogajalo, zato ni bistveni bistveni element zakonskega dejanskega stanu iz določbe 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik je popravil le oznako parcele, ostaja pa ista lokacija in isti opis motilnega ravnanja (odstranitev betonskega valja, glede katerega je bila ves čas navedena pravilna parcelna številka, na kateri se nahaja).

10. Neutemeljeni so tudi očitki v pritožbi, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Toženci navajajo, da tožnik ne izkazuje ekonomskega interesa za zahtevano varstvo soposesti za potrebe hranjenja psov, saj sta psa last njegovega sina, tožnik pa ju ne hrani. Slednje toženci navajajo neutemeljeno, saj je sodišče po izvedenem dokaznem postopku na podlagi izpovedbi prič ugotovilo, da tožnik psa hrani. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na pomanjkanje ekonomskega interesa, saj je treba ekonomski interes tožnika za posestno varstvo presojati (tudi) z vidika preprečitve in sankcioniranja samovoljnih posegov v obstoječe posestno stanje oziroma z vidika preprečitve zlorabe pravic. V tem smislu je preprečevanje samovolje in nasilja kot razlog posestnega varstva v svojem končnem bistvu tudi varovanje ekonomskih interesov. Motilno ravnanje je tudi v tem delu sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

11. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede varstva soposesti za potrebe spravila drv. Pri tem toženci izpostavljajo, da sodišče ni upoštevalo izpovedi priče C. C. Po oceni sodišča druge stopnje je bilo ravnanje sodišča pravilno, saj je bila ta priča v svoji izpovedi osamljena. Neutemeljena je navedba, da naj bi tožnikov sin D. D. izpovedal, da so pri zadnjem spravilu drv (potem, ko je C. C. na dvorišču postavila zeleno ograjo, kar je bilo v maju 2016), drugo rundo drv na teraso znosili preko garaže in kurilnice in ne preko spornega dela parc. št. 3004/18, k. o. ..., na katerem je od 26. 9. 2016 dalje postavljen betonski valj. Izpoved priče je bila namreč drugačna. D. D. je izpovedal, da se je predhodno skozi delavnico mogoče spravilo pol metra drv, večina, 90 % drv, pa je šla skozi "hodnik", potem ko so se drva stresla na dvorišču. Za obdobje po postavitvi ograje pa je izpovedal, da so drva nosili z obeh koncev, tako da je očitek o opustitvi soposesti preko spornega dela neutemeljen.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do spremenjene okoliščine, ki se kaže v tem, da za kurjavo tožnik ne uporablja več drv, ampak pelete. Tudi v tem primeru gre za kurjavo. Dejstvo, da je z dostavo posameznih vreč do stopnic in s podajanjem posameznih vreč s stopnic na notranjo teraso pelete mogoče zložiti na teraso, še ne pomeni, da do motenja soposesti ni prišlo. Odločilno je namreč zadnje posestno stanje, to pa je bilo takšno, da je tožnik lahko drva oziroma kurjavo nemoteno vozil tudi preko dela parc. št. 3014/18, k. o. ..., na kateri se nahaja sporni betonski valj. Zgolj v primeru, da bi imelo motilno ravnanje za posledico le neznatno spremembo dejanskega stanja, ki ne bi imela nobenega praktičnega pomena in bi predstavljala le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti, bi bil zahtevek, kakršen je bil postavljen neutemeljen, vendar takšne okoliščine niso podane.

Glede pritožbe tožnika:

13. Utemeljena je tožnikova pritožba zoper odločitev o stroških pravdnega postopka. Pravilno navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. V konkretnem primeru je motilno dejanje predstavljala postavitev betonskega valja na delu nepremičnine parc. št. 3004/18, k. o. ... in tožnik je s tožbenim zahtevkom na odstranitev tega betonskega valja (in na prepoved bodočega motenja uspel). Pritožba utemeljeno navaja, da ni pomembno, ali je šlo za posest ali soposest. Prav tako na končni uspeh odločilno ne vpliva dejstvo, da tožniku ni uspelo dokazati, da ima na spornem prostoru soposest za vse namene. Tožnik je uspel v pretežnem delu svojega tožbenega zahtevka, glede dela, v katerem ni uspel, pa posebni stroški niso nastali, zato so mu toženci dolžni povrniti vse njegove stroške postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je zato temu ustrezno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in samo odmerilo stroške tožnika na prvi stopnji. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku in sicer za: sestavo tožbe 300 točk, prvo pripravljalno vlogo 300 točk, drugo pripravljalno vlogo 225 točk, zastopanje na naroku 7. 12. 2016 300 točk, urnino 250 točk in odsotnost iz pisarne 40 točk, zastopanje na obravnavi dne 12. 1. 2017 150 točk, urnino 50 točk in odsotnost iz pisarne 40 točk, skupno to predstavlja 1.655 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR to znaša 759,64 EUR. Poleg tega stroške za odvetnika predstavljajo še 2% administrativni stroški v višini 15,93 EUR, kilometrina za dva pristopa na narok (L. - K. - L.), skupno 50,00 EUR ter 22 % DDV v višini 181,63. Vsi odvetniški stroški skupaj znašajo 1.007,70 EUR. Potrebni strošek je še sodna taksa za tožbo v višini 180,00 EUR. Skupno so tako toženci dolžni plačati tožniku 1.187,20 EUR stroškov na prvi stopnji.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje, ki ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot to izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem delu pritožba tožencev ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

15. Toženci so s pritožbo uspeli le v minimalnem delu, zato nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa so dolžni povrniti stroške, ki so tožniku nastali z njegovo pritožbo, s katero je v celoti uspel. Ti so odmerjeni glede na vrednost, s katero je tožnik v pritožbi uspel in predstavljajo sestavo pritožbe (priglašenih 150 točk), kar znaša 68,85 EUR, 2 % materialnih stroškov v višini 1,38 EUR ter 22 % DDV v višini 15,45 EUR. Potrebni pritožbeni strošek predstavlja še sodna taksa za pritožbo v znesku 72,00 EUR. Vsi pritožbeni stroški, ki so jih toženci dolžni povrniti tožniku tako znašajo 157,68 EUR. Stroške, ki so tožniku nastali z odgovorom na pritožbo, pa ta nosi sam, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.