Jedro

Plačilo denarnih kazni, izrečenih v postopku zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ni težko popravljiva škoda, ki bi bila podlaga za odložitev izvršbe (1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, 1. odst. 286. in 1. odst. 288. čl. ZUP).

V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja le pogoje za njeno izdajo. Če pogoj težko popravljive škode ni verjetno izkazan, drugih pogojev sodišče niti ni več dolžno presojati (2. odst. 30. čl. ZUS). Sicer pa se pri izvršitvi inšpekcijskih odločb javna korist praviloma predpostavlja.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 21.4.1999.

Obrazložitev

V upravnem sporu je izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 11.6.1998, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper delno odločbo veterinarskega inšpektorja Veterinarske uprave Republike Slovenije, Veterinarske inšpekcije Enote Ljubljana, Izpostave L. z dne 6.5.1998. Z navedeno delno odločbo je veterinarski inšpektor odredil tožeči stranki, da mora takoj po prejemu pismenega odpravka te odločbe predložiti register cepljenih psov za leto 1997 in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Dne 15.4.1999 je tožeča stranka na podlagi 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, popravek 65/97) zahtevala izdajo začasne odredbe s predlogom, naj se do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu zadrži izvršitev navedene delne inšpekcijske odločbe. Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrnilo. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka hkrati s pritožbo zoper sklep inšpektorja z dne 11.2.1999 predlagala, da se upravna izvršba ustavi oziroma odloži do pravnomočne rešitve tožbe v upravnem sporu in da je bil tak predlog zavrnjen s prvostopno odločbo z dne 15.3.1999. Tako je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe presodilo po 1. odstavku 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS in ugotovilo, da ni razlogov za izdajo začasne odredbe, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 30. člena. Navaja, da škoda, ki tožeči stranki grozi zaradi izrečene denarne kazni po 1. odstavku 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), ni takšne vrste škoda, ki bi bila razlog za odložitev izvršbe. Denarna kazen za prisilitev zavezanca k zahtevanemu ravnanju je psihološka prisilitev in hkrati tudi ekonomsko sredstvo, ki naj bi vplivalo na zavezanca, da bi izpolnil obveznost in se lahko ponavlja toliko časa, dokler zavezanec ne izpolni obveznosti, ki je predmet izvršbe. V skladu s 1. odstavkom 288. člena ZUP pa ima tožeča stranka, če bo odločba pozneje odpravljena ali spremenjena, pravico zahtevati, da se plačani denarni zneski vrnejo.

Zoper navedeni sklep upravnega sodišča tožeča stranka vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče ni izreklo o njenih navedbah, ki kažejo na možnost nastanka težko popravljive škode in da odložitev izvršitve delne odločbe ne more nasprotovati javni koristi, zlasti ker tožeča stranka v času, na katerega se ukrep inšpektorja nanaša, ni imela svojstva pravnega subjekta in delna odločba inšpektorja ni bila izdana z namenom inšpekcijskega nadzorstva, temveč z namenom kaznovanja tožeče stranke. ZUS začasnih odredb ne omejuje na določene vrste škode, zlasti pa ne izključuje materialne škode, nastale zaradi denarnih kazni v ponavljajočem se izvršilnem postopku. Veterinarska inšpekcija kljub izrecnemu opozorilu noče pregledati registra cepljenih psov na sedežu tožeče stranke. Navaja še, da se kaže škoda glede na majhen kraj tudi v odzivih uporabnikov storitev, ki zaradi ukrepov veterinarskega inšpektorja menijo, da tožeča stranka nekaj narobe dela in se preusmerjajo h konkurenčni firmi, kar pomeni vsaj težko popravljivo škodo, če že ne nepopravljive škode. Ker je po mnenju tožeče stranke seznam cepljenih psov iz leta 1997 izgubil kakršnokoli pomembnost v smislu izvrševanja Zakona o veterinarstvu ali kakšnega drugega predpisa, gre za šikaniranje s strani veterinarske inšpekcije. Če izrekanje in izvrševanje denarnih kazni ni v skladu z namenom zakona, je takšno izvrševanje ne samo nepotrebno in v nasprotju z zakonom, pač pa se s tem po nepotrebnem povzroča tudi škoda, ki jo je potrebno preprečiti. Sodišče bi pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe moralo ocenjevati pogoje, ki jih določa ZUS in vsebino konkretne življenjske situacije. Tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena ZUS ne odloži izvršitve upravnega akta, lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve iz enakih razlogov od sodišča (1. odstavek 69. člena ZUS). V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja le pogoje za njeno izdajo. Eden od pogojev iz 2. odstavka 30. člena ZUS je tudi, "če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda". Če ta pogoj ni verjetno izkazan, drugih pogojev sodišče niti ni več dolžno presojati.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da plačilo denarnih kazni, izrečenih v postopku zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa iz delne odločbe, ni težko popravljiva škoda, ki bi bila podlaga za odložitev izvršbe. Zakaj ne, je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedeno. Zato ni bilo potrebno še posebej presojati, ali bi odložitev izvršitve inšpekcijske odločbe nasprotovala javni koristi. Sicer pa se pri izvršitvi inšpekcijskih odločb javna korist praviloma predpostavlja, saj se inšpekcijsko nadzorstvo od začetka do konca postopka izvaja zato, da se zagotovi izvajanje zakonov in drugih predpisov. Pritožbene navedbe v zvezi s prenehanjem pomembnosti zahtevane evidence cepljenih psov za leto 1997 na odločitev ne morejo vplivati, ker se nanašajo na podlago v upravnem sporu izpodbijane delne inšpekcijske odločbe in na odločitve v postopku njene izvršbe, kar ni predmet postopka o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Drugi pritožbeni ugovori, ki se vsebinsko ne nanašajo na pogoje za izdajo začasne odredbe, pravno niso pomembni v tem postopku, zato pritožbeno sodišče nanje posebej ne odgovarja.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 73. in 68. členu ZUS.

Pritožbeno sodišče je ZUP smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).