Jedro

Sklep o podaljšanju pripora, ki ga izda senat po vloženi obtožnici je po svoji naravi tudi ugotovitvena odločba, s katero se ugotavlja, da so pogoji in razlogi za pripor še vedno podani.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2.Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega zakona (torej zaradi kršitve kazenskega zakona), bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi (torej se v tem pogledu zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa). Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost, ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Sodišče prve stopnje je zaključek o utemeljenem sumu vezalo na dejstvo pravnomočnosti obtožnice, ko je bil torej s pravnomočnostjo obtožnice utemeljen sum formalno dognan. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da se po pravnomočnosti obtožnice ni soočalo z novimi dejstvi ali novimi dokazi, ki bi utemeljenost suma postavljali pod vprašaj. Takšnih novih dejstev ali dokazov tudi pritožba ne zatrjuje, zaradi česar ne more biti uspešna v izpodbijanju zaključka o utemeljenosti suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje na način in v obsegu, ki je povzet v opis kaznivega dejanja v pravnomočni obtožnici. Tudi ko je sodišče sklepalo na določene okoliščine, ki so relevantne za presojo pripornih razlogov, neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora, se je utemeljeno opiralo na dejstveni opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja iz pravnomočne obtožnice.

6.Utemeljeni so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obtoženem podan priporni razlog begosumnosti, saj gre za državljana Romunije, kjer ima prijavljeno stalno bivališče, začasno pa biva v Italiji. Obtoženega na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, saj v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega bivališča, niti dovoljenja za delo, družine, znancev, in nikakršnega premoženja. Po prepričanju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje glede navedenega utemeljeno zaključilo, da je pri obtožencu podan priporni razlogi begosumnosti, saj obstaja konkretna nevarnost, da bi obtoženi v primeru izpustitve na prostost, upoštevajoč tudi višino predpisane kazni za očitano kaznivo dejanje (prepovedano prehajanje meje), zapustil ozemlje Slovenije in pobegnil, s tem pa se nedvomno izognil končanju tega postopka. Kot neutemeljene se glede na vse do sedaj navedeno izkažejo pritožbene navedbe zagovornika, da razlogi begosumnosti pri obtoženem niso podani, saj obtoženi biva v Romuniji (članici EU), začasno pa v Italiji, kjer živi urejeno družinsko življenje (ima partnerko in otroka). Obtoženi naj bi bil kot navaja pritožnik, glede presoje obstoja pripornih razlogov begosumnosti obravnavan neenako v primerjavi z državljani Slovenije, saj sta državi (tako Italija kot Romunija) v katerih biva, obe evropski državi. Slednje pa po navedbah zagovornika nikakor ne more predstavljati avtomatičnega obstoja razloga begosumnosti pri obtoženem. Tako bi zahtevano sodelovanje in navzočnost obtoženega v obravnavanem postopku, bilo po navedbah pritožnika mogoče zagotoviti tudi na podlagi instituta mednarodne pomoči med članicami Evropske unije. Zato po navedbah pritožnika ni prav nobenega razloga begosumnosti kot izhaja iz zaključkov izpodbijanega sklepa.

7.Pritožbeno sodišče poudarja, kar je tudi že večkrat pojasnilo, da državljanstvo EU samo po sebi ne negira begosumnosti obdolženih v kazenskih postopkih. Zato glede na vse do sedaj ugotovljeno, sodišče druge stopnje pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da je priporni razlog begosumnosti pri obtoženem nedvomno podan, zaradi česar pritožba, ki trdi nasprotno, ne more biti utemeljena.

8.Zagovornik obtoženega izpodbija obstoj ponovitvene nevarnosti, saj naj bi obtoženi dejanja odkrito obžaloval. V storitev očitanih dejanj naj bi bil slednji zaveden, saj je pri iskanju zaposlitve (za preživetje družine) menil, da gre za legitimno zaposlitev prevoznika, za katero se je na koncu izkazalo, da gre za povsem nezakonita ravnanja. Prav tako naj ne bi bile glede očitane ponovitvene nevarnosti, izkazane niti subjektivne okoliščine (vztrajnost in koristoljubnost), saj obtoženi od navedenih ravnanj, ki se mu očitajo, naj ne bi imel prav nobenih premoženjskih koristi. Do nedavnega naj bi bil tudi zaposlen v Italiji. S takšnimi nezakonitimi ravnanji, ki se mu očitajo pa se slednji tudi ni nikoli ukvarjal. Zato po navedbah zagovornika nikakor ne obstoji nevarnost, da bi obtoženi ob izpustitvi na prostost s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

9.Za pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu sprejemljivo izpostavljene subjektivne in objektivne okoliščine, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti ter njihovo ustrezno ponderiranje, tudi po sodbi sodišča omogočajo zaključek o obtoženčevi resni in konkretni ponovitveni nevarnosti. Namreč ugotovljene objektivne okoliščine iz katerih izhaja teža, način in okoliščine izvršenega kaznivega dejanja (ilegalni prehodi meje) kažejo, da naj bi obtoženi kot član hudodelske združbe, pri ilegalnem prevozu tujcev preko ozemlja Slovenije, deloval aktivno ter organizirano (tujce naj bi tudi posnel). Obtoženčeva ravnanja naj bi, upoštevajoč ekonomsko in socialno stisko tujcev in obtoženčevo nezaposlenost, motiviralo koristoljubje in želja po pridobivanju hitrih in visokih zaslužkov. Vse navedeno med drugim izkazuje tudi obtoženčevo dobro organiziranost, saj naj bi prevoz devetih ljudi opravil z (lastnim) vozilom, sicer registriranim za prevoz le petih oseb. Tovrstna ravnanja pa izkazujejo tudi obtoženčevo vztrajnost in trdno odločenost izvršiti takšna kazniva dejanja, torej tudi subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča upoštevaje vse navedeno, tako objektivne kot subjektivne okoliščine primera, v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obtoženčeva ponovitvena nevarnost utemeljena in nedvomno še vedno podana. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, in poudarja, da zgolj zatrjevana obtoženčeva domnevna izkoriščenost za nezakonita ravnanja s strani drugih neznanih oseb in obžalovanje očitanih ravnanj, njegove ponovitvene nevarnosti v ničemer ne odpravljajo niti ne zmanjšujejo.

10.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženega, pritožnik ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, neogiben in sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja (prepovedano prehajanje meje po 308. členu KZ-1), ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov in ogroža varnost, življenje in zdravje tujcev ter njihovo ekonomsko izkoriščanje v razmerah v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v obtoženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Obstoji namreč utemeljena nevarnost, da bi se v primeru izpustitve na prostost obtoženi lahko v zasledovanju hitrih in visokih zaslužkov, vrnil v dosedanje življenjsko okolje in s tovrstnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, ali pa pobegnil in s tem onemogočil izvedbo kazenskega postopka. Glede na vse navedeno so tako pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da noben nadomestni ukrep ne bil bil zadosten za preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, oziroma begosumnosti.

11.Sorazmernost pripora, pa po presoji sodišča druge stopnje, ni vprašljiva glede njegovega trajanja. Obtoženi je namreč v priporu od dne 5. 6. 2024, kar glede na dejstvo, da je za dne 5. 9. 2024 že razpisan predobravnavni narok, kaže na kontinuiran in hiter tek tega postopka, zato ni mogoče govoriti, da je razumen čas pripora prekoračen, na kar opozarja obtoženčev zagovornik v pritožbi.

12.Pritožbeno posplošeno sklicevanje na zdravstveno stanje obtoženčeve matere, v okoliščinah, ko je sodišče ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da sta podana priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti in da je pripor neogiben in sorazmeren ukrep, ne more vplivati na usodo pripora.

13.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

14.Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3