Jedro

Odpravnina po 3. odst. 36.f člena ZDR zapade v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja (44. člen SKPG-93), zato je tožena stranka dolžna od tega dne dalje delavcu izplačati zakonite zamudne obresti.

Delavcu, kateremu preneha delovno razmerje kot trajnemu višku, pripada regres za letni dopust, ki se po SKPG-93 izplača najkasneje do konca meseca julija. Delavec pridobi pravico do izrabe letnega dopusta, s tem pa tudi do regresa za letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti krajši od 6 mesecev po 57. čl. ZDR, zato ni bistveno, da mu je delovno razmerje prenehalo v mesecu maju in ni trajalo do konca koledarskega leta, če je bil pred tem nepretrgoma zaposlen 6 mesecev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati odpravnino po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih v višini 373.971,85 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1995 dalje do plačila, da ji je dolžna izplačati razliko regresa za letni dopust za leto 1995 v neto višini 61.903,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1995 dalje do plačila in da ji je dolžna povrniti stroške postopka v višini 38.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Navaja, da je bil med strankama sklenjen dogovor, da se plačilo odpravnine zaradi slabe ekonomske situacije odloži, dokler za izplačilo odpravnine ne bo ustvarjenih realnih možnosti. Tožnica pa je takoj, ko ji tožena stranka ni zagotovila občasnega dela pri drugem delodajalcu, vložila tožbo in s tem prekršila dogovor strank. Ob vložitvi tožbe odpravnina še ni zapadla v plačilo in je zato zahtevek tožnice neutemeljen. Sodišče pa je tudi napačno razsodilo, ko je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust, saj je prezrlo, da gre za trajno presežno delavko, kateri regres za letni dopust ne gre. Upravičena bi bila le do koriščenja dela letnega dopusta, ker ji je delovno razmerje prenehalo že konec meseca maja, zato tudi ni upravičena do regresa za letni dopust. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je podala odgovora na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči povrniti stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, na pritožbene navedbe pa odgovarja: Napačno je pravno naziranje tožene stranke, da tožnica ni upravičena do regresa za letni dopust, ker jih je v maju mesecu delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki. Po določbi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 39/93) pripada delavcu enkrat letno regres za letni dopust in se izplača najkasneje do konca meseca julija. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta (1. in 2. odst. tč. 1, 44. člena SKPG). Delavec pridobi pravico do izrabe letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6-ih mesecev, kot to določa 57. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), kar je v skladu z 2. tč. 5. člena Konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu (Ur. l. SFRJ, št. 52/73) in je tako tožnica imela pravico do izrabe letnega dopusta tudi v letu 1995, ko ji je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato je tožena stranka dolžna tožnici plačati tudi regres za letni dopust v skladu z določbami SKPG - 93. Pritožbene navedbe, da odpravnina po 36. f členu ZDR še ni zapadla v izplačilo ob vložitvi tožbe in, da zato tožnica do nje ni upravičena so neutemeljene. Sama tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v mesecu maju 1995, iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 20.6.1995 (A 2). Po določbi 3. odst. 36. f člena ZDR je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen pri njem najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih 3-eh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Navedeno odpravnino je tožena stranka sama izračunala in v zvezi s tem izdala tudi sklep (A 2). Odpravnina je zapadla v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja in je zato tožena stranka od tega datuma dalje dolžna tožnici tudi obračunati in izplačati zakonite zamudne obresti na znesek prisojene odpravnine. Tožnica je tožbo vložila 13.11.1995, to je skoraj 5 mesecev po prenehanju delovnega razmerja, torej potem, ko je zapadla odpravnina v plačilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da odpravnina še ni zapadla v plačilo. Tožena stranka tudi ni predložila nobenega dokaza o dogovoru, da sta se stranki dogovorili za odložitev izplačila odpravnine. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogla k razrešitvi spora (166. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP).