Jedro

Tožena stranka je ukinila tožnikovo delovno mesto, ki se ne opravlja več pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu oziroma ukinitvi enega delovnega mesta pomožnega mizarja - viličarista je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 9. 2014 in da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki še traja, za poziv nazaj na delo, za vpis v evidenco socialnega zavarovanja in za izplačilo plač ter drugih prejemkov za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da tožena stranka obračuna tožniku regres za letni dopust za leto 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, odvede davek in mu izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 do plačila, zmanjšan za 21,46 EUR, ter zahtevek za povračilo stroškov postopka (točka I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za kar nima pravnega interesa) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 1. odstavku 338. člena ZPP, torej zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, vendar pred spremenjen senat, saj je sodišče v tem senatu zavzelo trdno stališče od katerega ni pripravljeno odstopiti. Navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno storilo enake bistvene kršitve kot v predhodnem postopku, ker ponovno ni izvedlo ključnih dokaznih predlogov tožeče stranke, zavrnitve pa ni ustrezno obrazložilo. S tem je tožniku še vedno onemogočeno dokazovanje relevantnih dejstev in okoliščin, kot tudi tistih dejstev, ki jih sodišče prve stopnje več kot preuranjeno šteje za dokazane zgolj na podlagi listin in izpovedi tožene stranke in nekaterih prič. Tako sodišče ni izvedlo dokaza s pridobitvijo izpisa iz registra ZZZS o zavarovanih osebah pri toženi stranki za obdobje po 31. 7. 2014 do januarja 2015, tožene stranke ni pozvalo k dostavi originala knjige z ročno evidenco delovnih ur, ni izvedlo dokaza z izvedencem računalniške stroke, ki bi preveril verodostojnost računalniškega izpisa evidentiranja delovnih ur in ali je bilo v računalniškem programu za evidentiranje delovnih ur pri toženi stranki v zadnjem času karkoli spreminjano oziroma poseženo v njegovo vsebino in kako. Zavrnitev teh dokazov je sodišče prve stopnje le pavšalno obrazložilo. S tem, ko ni izvedlo dokazov, je znova storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, grobo je bilo kršeno načelo materialne resnice, predvsem načelo kontradiktornosti, s tem tudi pravica do izjave ter ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS. Tožnik je pri toženi stranki večino časa upravljal viličarja, ves čas je delal nadure iznad dovoljenega obsega, delal pa je tudi na sobote in nedelje. Ker se je pri toženi stranki nadurno delo opravljalo iznad dovoljenega obsega, se je zaradi inšpekcije vodila dvojna evidenca ur prisotnosti delavcev. Nadurno delo se je nadaljevalo tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kar izhaja iz odredbe tožene stranke o začasni prerazporeditvi delovnega časa z dne 10. 9. 2014. Glede na obseg dela pri toženi stranki tožnikovega dela ni mogoče prerazporediti med druge delavce, saj so ti preobremenjeni z nadurnim delom. Tako je bil dejanski razlog za odpoved tožniku nesporazum med njim in lastnikom tožene stranke A.A.. Sodišče prve stopnje se je glede ugotavljanja nadur oziroma evidence ur zadovoljilo z izvedenimi dokazi in jih ni presojalo vsakega posebej in vseh skupaj. Vse zaslišane priče so potrdile, da so delale nadure. Tožnikovo izpoved o dvojnem vodenju evidence ur (ročnem in računalniškem) sta potrdili priči B.B. in A.A.. Tožnik dvomi v verodostojnost s strani tožene stranke predložene ročne evidence ur, ker so vse kopije v A4 formatu, brez overitve oziroma avtorizacije in z enolično pisavo. Meni, da je nastala za potrebe tega postopka. Da ima tožnik prav izhaja iz izpovedi priče B.B., ki je potrdil ročno vodenje evidenc, vendar v zvezku, vezani knjigi formata A5. Ker gre tako za bistvena razhajanja o isti stvari, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dodatne dokaze, ne pa kar šteti, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno. Enako velja tudi za izpis računalniške evidence, saj ga tožena stranka ni predložila istočasno s kopijami ročne evidence, češ da program ni več v uporabi, zato naj bi si prizadevala restavrirati podatke s pomočjo informatika. Tako jo je predložila šele z vlogo z dne 9. 10. 2017 in to zgolj za tožnika, tako da ni razvidno, da bi tožnik delal bistveno več nadur. Je pa predložena evidenca usklajena s plačilnimi listami, na katerih ni evidentirano, da so se nadure izplačevale na roko. Po stališču tožnika je verodostojnost evidenc omajana že samo s tem, da obstajata dve. Računalniška evidenca je bila naknadno popravljena zaradi inšpekcije. Zato je tožnik predlagal postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi preveril, ali je bil računalniški program verificiran, ali so bili podatki v njem spremenjeni in ali omogoča sledljivost. Priče, na katere se sklicuje sodišče, verodostojnosti izpisa računalniške evidence niso potrdile, ampak so zgolj izpovedale, da je obstajala. Glede na izpoved B.B., da sta se ročna in računalniška evidenca usklajevali, je jasno, da se je posegalo ali v računalniški program ali pa v ročno vodenje. Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje izvesti nadaljnje, s strani tožnika predlagane, dokaze ter postaviti izvedenca računalniške stroke in pridobiti originalno knjigo o vodenju evidence. Argumentacija sodišča prve stopnje, da je šlo za usklajevanje obeh evidenc, da je šlo za enotno evidenco in da niso obstajale različne evidence, je sama s sabo v nasprotju. Tako je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Napačen je tudi zaključek sodišča o neverodostojnosti tožnika, saj le pavšalno povzema posamične tožnikove izpovedi, ne pojasni pa, za katere osebne zaznave je šlo in tudi ne v čem je tožnikova izpoved neprepričljiva, kar je znova kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ne pojasni, v čem naj bi bil tožnik žaljiv do tožene stranke. Protispisen je tudi zaključek sodišča, da tožnik ni vedel povedati, koliko nadur je imel, saj je o tem jasno izpovedal na naroku dne 1. 4. 2015, kar je kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa ni kritično presojalo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in njenega lastnika, saj je zakoniti zastopnik izpovedal, da sta bila tožnik in A.A. večkrat glasna, A.A. pa je izpovedal, da s tožnikom ni imel nobenega konflikta. Izpovedi zakonitega zastopnika ni preverjalo z listinami, ampak je kar zaključilo, da je izpoved v skladu z listinskimi dokazi, enako pa je storilo pri izpovedi A.A., ko je zapisalo, da so njegovo izpoved potrdile tudi druge zaslišane priče. Teh svojih ocen ni konkretno pojasnilo. Prav tako je le pavšalno pritrjevalo direktorju in lastniku tožene stranke o obstoju finančnih težav in pomanjkanju naročil, čeprav tožena stranka tega z listinami ni izkazala. Z listinami pa tudi ni dokazala svojih navedb o povečanem obsegu dela zaradi naročila takoj po prenehanju delovnega razmerja tožniku. Sodišče je tudi zaključilo, da so vsi zanikali, da bi tožena stranka namesto tožnika zaposlila drugega delavca, vendar pa ni pojasnilo, kdo so vsi, saj iz izpovedi prič D.D., B.B. in E.E. to ne izhaja, zato bi sodišče moralo opraviti poizvedbe na ZZZS in pridobiti original ročne evidence delovnih ur. Nadalje še navaja, da v kolikor bi bila finančna situacija pri toženi stranki res tako alarmantna, potem se reorganizacija in optimizacija poslovanja ne bi dosegla le z ukinitvijo enega tj. tožnikovega delovnega mesta. Tako tožnik meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna, saj tožena stranka ni dokazala, da so za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajali dejanski in ne fiktivni razlogi, saj je odpoved posledica osebnih nesporazumov z lastnikom tožene stranke. Materialno pravno pa je zmotna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika pravilna in zakonita, saj je obrazložitev le pavšalna.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. Pdp 830/2015 z dne 25. 2. 2016 je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 101/2014 z dne 2. 6. 2015 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno določitev je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2016 z dne 6. 12. 2016 revizijo tožnika glede odločitve o regresu za letni dopust za leto 2013 zavrglo, v preostalem delu pa je reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o nezakonitosti odpovedi, reintegracijskem in reparacijskem zahtevku ter spremljajočem stroškovnem zahtevku razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da sta podani kršitvi določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja revizija, saj je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno obrazložilo zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov, te je prvič obrazložilo šele pritožbeno sodišče in je bila s tem tožniku kršena pravica do izjave. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje naredilo dokazni zaključek predvsem na dokazni oceni zaslišanja tožnika glede na zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, lastnika tožene stranke in enega bivšega zaposlenega. Obrazložitev sodišča prve stopnje kaže na nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno glede uspešnosti dokazovanja spornih dejstev, ki jih je želel tožnik s predlaganimi dokazi izpodbiti, ne pa na nepotrebnost predlaganih dokazov zaradi pravne nepomembnosti zatrjevanih spornih dejstev, kot na prvi pogled izhaja iz obrazložitve drugostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zadevo zaključilo na prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem postopku, na katerem je ponovilo vse že izvedene dokaze in s sodbo opr. št. Pd 76/2014 z dne ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št Pdp 388/2017 dne 22. 6. 2017 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ponovno storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo dokazov, ki jih je zavrnilo in tudi ne razlogov, zaradi katerih jih je zavrnilo, s tem pa je prekršilo obveznost, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS, Ur. l. RS/I, št. 33-1409/1991 in naslednji). V ponovljenem sojenju je odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitane kršitve po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niso bile storjene. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, kar je razvidno v nadaljevanju, zakaj ni izvedlo dodatnih dokazov v zvezi z evidencami. Prav tako je obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnikova izpoved neprepričljiva. Sodba torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti in ima tudi jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato očitana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ni podana. Sodišče tudi ni storilo očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe temelji na tožnikovi izpovedi na naroku za glavno obravnavo dne 1. 4. 2015 in ni z njo v nasprotju.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je bilo v postopku grobo kršeno načelo materialne resnice, predvsem načelo kontradiktornosti in s tem tožnikova pravica do izjave ter njegova ustavne pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve pojasnilo razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zato so pritožbena navajanja o pavšalni obrazložitvi neutemeljena.

9. Nadaljnjih dokazov o evidenci prisotnosti sodišče prve stopnje ni izvajalo, saj iz izpovedi v postopku zaslišanih prič izhaja, da so se zaposleni registrirali s kartico. Kaj točno je povedala posamezna priča, izhaja iz točk 14 in 18 obrazložitve sodbe. Priča B.B. je pojasnil, da je bila ena kopija ročne evidence namenjena računovodstvu, da je na prošnjo tožene stranke izpisal računalniško evidenco prisotnosti na delu (čeprav pri toženi stranki ni več zaposlen), saj je imel geslo za vstop, da tega programa za evidentiranje tožena stranka ne uporablja več in da se te obstoječe evidence ne da spreminjati, torej se vanjo ne da posegati. Zaradi tega sodišče prve stopnje utemeljeno ni dopustilo dokaza s predložitvijo originalnega izvoda knjige ročne evidence in postavitve izvedenca računalniške stroke. Iz listin ročne evidence (priloge B 66 do B 88) izhaja, da je namenjena za obračun osebnih dohodkov, torej plače, nadomestila plače, povrnitve stroškov za prevoz na in z dela in regresa za prehrano med delom, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve. Mesečno število ur tožnikove prisotnosti na delu in razlog odsotnosti z dela (praznik, bolniška, letni dopust) pa je enako tako v izpisu elektronske evidence in tudi ročne evidence za posamezni mesec. B.B. je tudi pojasnil, da ni šlo za različne evidence, ampak enotno evidenco.

10. Prav tako je sodišče pravilno ugotovilo, da iz izpovedi vseh zaslišanih, razen tožnika, izhaja, da tožena stranka namesto tožnika ni zaposlovala novih delavcev in da se je tožnikovo delo prerazporedilo med ostale delavce. Za delo viličarista so bili usposobljeni tudi drugi delavci, medtem ko se je potreba po delu pomožnega mizarja, zaradi spremembe struktur naročil, tudi zmanjšala in se v preostanku razporedila med druge delavce.

11. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in prič C.C. ter A.A. izhaja, da je tožena stranka v mesecu oktobru 2014 dobila večji posel, zato je morala v kratkem času opraviti veliko dela in je v ta namen za določen čas zaposlila nekatere bivše delavce ter najela podizvajalce. Delo je ponudila tudi tožniku, ki pa ga je odklonil. Ker je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po poizvedbah o številu zaposlenih pri toženi stranki v obdobju od 31. 7. 2014 do konca januarja 2014. 12. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga obstajal utemeljen razlog. Izpoved zakonitega zastopnika je potrjena z listinskimi dokazi. Ker je po zaključku naročila iz Amerike marca 2014 odpadel pričakovani posel z naročnikom iz Ukrajine, ki ga zaradi njegovega obsega ni bilo mogoče nadomestiti z drugimi manjšimi posli, je bila tovarna cel mesec zaprta, delavci so koristili dopuste in proste ure, zaposlenim za določen čas pa pogodb niso podaljšali (sklep v prilogah pod B18). V tem obdobju se je trimesečna realizacija zmanjšala, tako da je bila primerljiva s siceršnjo polmesečno realizacijo (priloga pod B17), zato so sprejeli sklepe o zmanjšanju števila zaposlenih za 11, od teh pa sta bila le dva zaposlena za nedoločen čas.

13. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu pomožni mizar - viličarist. Ker so se potrebe po delu na tem delovnem mestu zmanjšale, saj so zaradi spremembe strukture naročil potrebovali mizarje, ki so imeli še dodatno znanje računalništva, se je zmanjšala potreba po delu pomožnega mizarja, tako da so to tožnikovo delo lahko razporedili med druge delavce. Prav tako pa je tožena stranka med druge delavce lahko prerazporedila tudi delo viličarista, ker so bili za to delo usposobljeni tudi drugi delavci (priloge pod B od B7 do B13).

14. Tožena stranka je tudi dokazala, da delavci v spornem obdobju niso opravljali tolikšnega števila nadur, kot jih je zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje je v točkah 19, 21 in 23 obrazložitve ugotovilo, da so pri toženi stranki občasno delali kakšen dan tudi 12 ur, da so delali tudi kakšno soboto do 12 ure, vendar pa v času, ko je pri toženi stranki prišlo do upada naročil, nadurnega dela ni bilo več. Tožena stranka nadur ni plačevala v gotovini, ampak skupaj s plačo, tako da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Tožena stranka je ukinila tožnikovo delovno mesto, ki se ne opravlja več pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Odločitev tožene stranke o zmanjšanju števila izvajalcev na delovnem mestu oziroma ukinitvi enega delovnega mesta pomožnega mizarja - viličarista je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014 že navedlo, da se delodajalec za zmanjšanje števila zaposlenih (npr. z reorganizacijo) odloči tudi, če so poslovni rezultati ugodni in vsi cilji izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 83. in drugi odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Zato je odpoved tožene stranke zakonita.

16. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker skladno z navedeno določbo v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid.