Jedro

Sodišče je presodilo, da izpodbijani Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Izpodbijani akti namreč naslavljajo splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter urejajo nedoločeno število bodočih primerov, to pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njihovo izpodbijanje ni mogoče.

Izrek

I. Zadeva se razdruži tako, da se tožba v delu, ki je uperjen zoper prvotoženo stranko (akte prvotožene stranke) in zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanimi akti prvotožene stranke obravnava v tem upravnem sporu pod opravilno št. II U 353/2021, medtem ko se tožba v delu, ki je uperjen zoper drugotoženo stranko (dejanja drugotožene stranke) in zahteva za izdajo začasne odredbe zoper njo, obravnava posebej pod opr. št. II U 369/2021. II. Tožba zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada RS, se zavrže. III. Zahteva zoper prvotoženo stranko za izdajo začasne odredbe za zadržanje izpodbijanih aktov se zavrže. IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper v uvodu navedeno prvo in drugo toženo stranko, v kateri navaja, da je na podlagi Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS. št. 174/21 in 177/21 - v nadaljevanju Odlok) za učence osnovne šole za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa predpisano testiranje s testi HAG za samotestiranje (ki niso nič drugačni od testov za testiranje), pri čemer se samotestiranje opravi v zavodu, pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj (prvi odstavek 8. člena Odloka). Samotestirajo se izključno zdravi otroci brez znakov akutne okužbe dihal ali prebavil. Za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževanega programa so se dolžni testirat trikrat tedensko. Odklonitev soglasja za izvedbo testa ima za posledico popolno prepoved izobraževanja. Šola namreč starše, ki ne podajo soglasja, zgolj ustno obvesti, da se njihov otrok do nadaljnjega izobražuje na daljavo, ker zanj velja prepoved zbiranja v prostorih šole. Učenci se brez podpisanega soglasja k testiranju ne smejo udeležiti osnovnošolskega izobraževanja v prostorih šole. Če pa učenci vseeno v šolo pridejo (osnovna šola je sicer obvezna - drugi odstavek 57. člena Ustave RS), pa šola učence osami oziroma popolnoma izolira. V času "šolanja od doma" oziroma izolacije se proces izobraževanja ne izvaja. Šola nima nobene pravne podlage za izdajo individualnih ukrepov izobraževanja na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom, pa kljub temu izobraževanje na daljavo odreja. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-8/21-34 z dne 16. 9. 2021, s katero je le-to ugotovilo neskladnost 104. člena Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) z Ustavo.

2. Sicer se lahko sklep MIZŠ nanaša le na odreditev izobraževanja na daljavo za celoten oddelek zavoda ali pa za celoten zavod, nikakor pa ga ni mogoče razlagati na način, da je na podlagi tega mogoče odrediti šolanje na daljavo zgolj posameznim učencem brez izdaje konkretnega in posamičnega akta.

3. Tožnica je stara 9 let in je učenka 4. razreda Osnovne šole A. Na podlagi določb odloka, sklepa in navodil MIZŠ ter neposrednih dejanj in zapovedi Osnovne šole A., ki tožeči stranki brez rednega testiranja ne dovoli obiskovati pouka, se je tožeča stranka prisiljena podrediti neustavnemu in nezakonitemu testiranju, ali pa se ne sme zadrževati v prostorih šole oziroma je izolirana. Navedeno kot neposredno dejanje prisile posega v ustavne pravice, pravne interese in pravni položaj tožnice ter ji neustavno in nezakonito popolno onemogoča obiskovanje pouka brez testiranja. Vse navedeno je v nasprotju z določbami 2. (pravna država), 14. (enakost pred zakonom), 18. (prepoved mučenja), 22. (enako varstvo pravic), 34. (osebno dostojanstvo), 35. (nedotakljivost telesne in duševne integritete), 56. (pravice otrok) in 57. (izobrazba in šolanje) člena Ustave RS. Izpodbijani akti tožnici konkretno in neposredno prepovedujejo obiskovanje pouka brez rednega testiranja trikrat na teden. Po mnenju tožnice gre za posamične akte, s katerimi je za tožnico nastopila konkretna in dejanska zapoved testiranja kot pogoj za obiskovanje pouka oziroma celo vstop v šolo.

4. Po določbah Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) inšpekcijski nadzor nad izvajanjem in preprečevanjem obvladovanja nalezljivih bolezni izvaja zdravstvena inšpekcija, ki potrebne ukrepe odredi z odločbo. Te se lahko izvaja le nad bolnimi osebami oziroma osebami, za katere obstoji sum na nalezljivo bolezen (razen ukrepov iz 39. člena ZNB) – 47. in 48. člen ZNB. Prvotožena stranka je dejansko s prej navedenimi akti konkretno in dejansko prepovedala obiskovanje pouka vsem zdravim učencem, ki se ne testirajo, ne glede na to, da pri njih ne obstaja niti najmanjši sum za kakršnokoli nalezljivo bolezen. Ukrepi niso izdani skladno z določbami ZNB, vendar za tak ukrep ni nobene podlage. S takšnim ravnanjem je Vlada pristojnost za odrejanje ukrepov (med njimi ni rednega testiranja) s posamičnim upravnim aktom, katerega izdaja je sicer dovoljena le ob ugotovitvi za to določenih pogojev (47. člen ZNB), iz ZNB prenesla neposredno v Odlok, sklep oziroma kar v navodila MIZŠ. Tožeča stranka zatrjuje, da se s prej navedenimi akti urejajo posamična razmerja, saj so odrejene konkretne prepovedi, ki veljajo za učence, ki niso dali soglasja za testiranje. S takšnim ravnanjem je izpuščen del postopka, v katerem naj bi inšpekcija zgolj ugotavlja pogoje za izrek ukrepov po ZNB (obolelost oziroma sum na obolelost), pristojni organ pa ne izda več ustrezne odločbe, zoper katero bi bilo pravno varstvo sploh mogoče. Pri tem je treba izpostaviti, da prvotožena stranka izrecno poudarja, da šola ne sme in ne bo izdala nobenega individualnega sklepa o izobraževanju na daljavo posameznim učencem oziroma oddelkom, pa kljub temu izobraževanje na daljavo odreja zgolj s prepovedjo kot realni aktom.

5. Čeprav določbe prej navedenih aktov na tožnico učinkujejo neposredno, tožnica zoper to oziroma zoper neposredno ravnanje šole nima nobenega pravnega varstva. Tožnici je brez testiranja onemogočeno obiskovanje pouka v osnovni šoli, ki je sicer obvezna (drugi odstavek 57. člena Ustave in 54. člen Zakona o osnovni šoli), v nasprotnem primeru pa bo podvržena karanteni oziroma osamitvi, torej popolni izolaciji v šoli. To pa ima za posledico neustavno prepoved šolanja in izobraževanja. Vsi akti in prepoved drugo-tožene stranke predstavljajo neposredno upravno oblastveno dejanje, zaradi tega pa ne bo izdana nobena odločba, zoper katero bi tožnica lahko uveljavljala pravno varstvo, saj prepoved temelji na sklepu MIZŠ.

6. Dodaja, da možnost izpodbijanja splošnih aktov in varovanje ustavnih pravic pred Ustavnim sodiščem ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, ki mora biti zagotovljeno pred rednimi sodišči. Ustavno sodišče namreč ni redno sodišče. Tožeča stranka meni, da je Upravo sodišče edini organ, ki lahko v okviru svojih pristojnosti prepreči takšne ponavljajoče neustavne, nezakonite in samovoljne posege v pravice posameznikov, saj je vsako drugo oziroma kasnejše sodno varstvo nujno povsem neučinkovito. Tožnica ima torej sodno varstvo le na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zato meni, da so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v upravnem sporu.

7. Sicer tožeča stranka meni, da je zahteva po obveznem testiranju v grobem neskladju z Ustavo. Gre za arbitraren ukrep, ki ne temelji na nobeni strokovni podlagi. To velja še posebej zato, ker se otroci v šoli pretežno nahajajo v t.i. družabnih mehurčkih, to je v zaključenem krogu ljudi in se družijo le v zaprtih skupinah. Obveznost testiranja tudi sicer nima nobenega dokazanega učinka na širjenje oziroma obvladovanje epidemije.

8. Testiranje se opravi v vzgojno izobraževalnem zavodu pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj in se izvaja tako, da jemalec vzorca otroku v nos vstavi brisno palčko, ki doseže površino zadnje stene nazofarinksa. Uporablja se dakronski ali krtačasti bris, ki se pravilno jemlje od 3 do 5 cm globoko. Gre za izjemno invazivno in agresivno metodo testiranja, zaradi česar pri odvzemu brisa lahko pride celo do poškodb. Že enkraten odvzem brisa namreč lahko poškoduje sluznico in povzroči krvavitev, kaj šele, če se to ponavlja 3 krat tedensko. Prav zaradi navedenega je v navodilih samotestiranje otrok mlajših od 14 let izrecno odsvetovano. Sicer pa je določba v direktnem nasprotju z določbo tretjega odstavka 3. člena Odloka, ki izrecno določa, da osebam mlajšim od 12 let pogoja PCT sploh ni treba izpolnjevati. Tukaj ne gre za "lex specialis" ampak le za enega v vrsti nesmiselnih ukrepov.

9. Pomoč učitelja pri testiranju ni samotestiranje, temveč testiranje, ki ga lahko izvajajo le pooblaščeni izvajalci, kar pa delavci šole gotovo niso. Vzorec lahko odvzameta le zdravnik ali diplomirana medicinska sestra. Izvajanje testiranja s strani delavcev šole predstavlja protipravni poseg v telesno integriteto in pravice otroka in ga delavec sploh ne sme izvršiti, otrok in starši pa nanj seveda niso dolžni pristati.

10. Testiranje povsem zdravih oseb, ki nimajo simptomov COVID-19 oziroma kakšne druge respiratorne bolezni, je samo sebi namen in nima nobenega vpliva na javno zdravje. Po stališčih WHO je rezultat testa lahko le pomoč pri diagnozi, zato je smiseln in upošteven le v povezavi s časom vzorčenja, vrsto vzorca, kliničnega opazovanja, anamnezo bolnikov ter potrjenim statusom kakršnihkoli stikov in epidemiološkimi informacijami. Rezultat testa torej sam po sebi nima nobene vrednosti. Tudi iz navodil NIJZ izhaja, da se odvzem vzorcev opravlja pri osebah, ki izpolnjujejo epidemiološka in klinična merila. Testiranje povsem zdravih oseb je sicer odsvetovano tudi s strani predstojnika Katedre za infekcijske bolezni in epidemiologijo iz aprila 2020. 11. Zapoved testiranja iz prvega odstavka 8. člena Odloka je tako v nasprotju z določbami 34. in 35. člena Ustave, saj redno testiranje zgolj zaradi povsem teoretične možnosti prenosa okužbe z zdrave osebe predstavlja grob in prekomeren poseg v človeško telo in človekovo dostojanstvo.

12. Ukrep ima namesto varovanja javnega zdravja povsem nasproten učinek, saj številne posledice testiranja oziroma prepoved šolanja zaradi testiranja javno zdravje ogrožajo bistveno bolj kot sam virus in to ravno za najobčutljivejši del populacije. Zapoved iz 8. člena Odloka posega v pravice tožeče stranke iz 57. člena Ustave, saj pomeni popolno prepoved obiskovanja pouka brez kakorkoli izkazane javne koristi. Omejitve izobrazbe in šolanja se namreč lahko določijo le z zakonom pod pogoji strogega testa sorazmernosti.

13. Tožeča stranka je zoper prvotoženo stranko postavila tožbeni zahtevek, ki glasi: ugotovi se, da so določbe prvega in četrtega odstavka 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21), sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo ter navodila okrožnice z dne 12. 11. 2021 in dodatna pojasnila k okrožnici z dne 16. 11. 2021 nezakoniti ter kršijo in nedopustno posegajo v pravice tožeče stranke iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave Republike Slovenije in se kot taki odpravijo.

14. Zoper drugotoženo stranko zahteva ugotovitev, da je zahteva drugotožene stranke po trikrat tedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter krši in nedopustno posega v prej navedene pravice tožeče stranke zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije.

15. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

16. Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V zvezi s tem navaja, da določbe Odloka, sklep in navodila okrožnice tožeči stranki povsem onemogočajo obiskovanje pouka brez konstantnega nesmiselnega testiranja. Postopki pred sodiščem trajajo daljši čas, kar pomeni, da bodo tožnici ves čas trajanja postopka kršena ustavne pravice. Tožnica bo torej ali povsem onemogočena pri obiskovanju pouka, ali pa se bo morala v nedogled podrejati nesmiselnem testiranju. Od tožnice, devetletnega otroka, ni mogoče zahtevati, da trpi grobe in nezakonite posege v svoje telo in kršitve ustavnih pravic, prav tako pa od nje ni mogoče zahtevati, da se s kršitvami oziroma nespoštovanjem Odloka izpostavljajo prepovedi izobraževanja. Podrejanje neustavnim in nezakonitim določbam Odloka in zahtevam šole po konstantnem in trajnem testiranju tožnici dejansko povsem onemogoča šolanje in izobraževanje, medtem ko v primeru zadržanja izvajanja nesmiselnih zapovedi škodljivih posledic ne bo. Tožnica je namreč popolnoma zdrava, kar je celo izrecen pogoj za izvajanje testiranja, zaradi česar je redno trikrat tedensko testiranje povsem nesmiselno in nepotrebno. Dopuščanje ponavljajočih nezakonitih posegov v telo tožnice oziroma prepoved izobraževanja že samo po sebi predstavlja nenadomestljivo škodo.

17. Tožeča stranka je zoper prvotoženo stranko vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvajanje določb prvega in četrtega odstavka 8. člena Odloka, sklepa MIZŠ o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo ter navodil okrožnice MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in dodatna pojasnila k okrožnici z dne 16. 11. 2021 zadržijo do pravnomočne odločitve o tožbi. Zoper drugotoženo stranko je vložila zahtevo, da je dolžna tožeči stranki dopustiti obiskovanje šole in pouka brez izpolnjevanja pogoja PCT.

K I. točki izreka:

18. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper dve toženi stranki. Kot prvotoženo stranko navaja Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada. Zoper njo uveljavlja ugotovitveni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti prvega in četrtega odstavka 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21), sklepa Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21) ter navodil okrožnice MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in dodatnih pojasnil k okrožnici z dne 16. 11. 2021. 19. V zvezi s tem je zoper prvotoženo stranko vložila tudi začasno odredbo na zadržanje izvajanja prej navedenih aktov.

20. Zoper drugotoženo stranko je tožeča stranka postavila zahtevek na ugotovitev, da je zahteva drugotožene stranke po tritedenskem testiranju kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja nezakonita ter krši in nedopustno posega v pravice tožeče stranke iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave Republike Slovenije. Zahtevek za izdajo začasne odredbe zoper drugotoženo stranko glasi, da ji je dolžna dopustiti obiskovanje šole in pouka brez izpolnjevanja pogoja PCT.

21. Sodišče najprej glede zakonitega zastopnika prvotožene stranke meni, da sta izpodbijana sklep in okrožnica, ki ju je izdalo MIZŠ, v neposredni zvezi z Odlokom, saj je njuno učinkovanje odvisno od veljavnosti Odloka. Zato so v smislu učinkovitega dostopa do sodnega varstva tožniki pravilno opredelili kot zakonitega zastopnika prvotožene stranke Vlado RS.

22. Zoper Osnovno šolo A. je kot drugotoženo stranko vložena tožba zaradi njenih dejanj oziroma ravnanj. Po določbi prvega odstavka 8. člena Odloka se dejanja, ki naj bi posegla v ustavne pravice tožnikov, to je trikrat tedensko samotestiranje učencev, ki ne kažejo znakov okužbe, izvajajo pri drugotoženi stranki pod nadzorom osebe, ki jo določi ravnatelj. Učencem, ki samotestiranja ne izvajajo v skladu z Odlokom, se začasno prepove zbiranje v vzgojno-izobraževanih zavodih. To lahko stori in konkretno določenim učencem prepove zbiranje v šoli samo drugotožena stranka. Odlok tudi določa, da se ti učenci v skladu s sklepom MIZŠ izobražujejo na daljavo, kar pomeni, da mora drugotožena stranka identificirati in izločiti te učence in jih napotiti na izobraževanje na daljavo. Gre torej za konkretne in posamične odločitve drugotožene stranke, ki imajo drugačno naravo kot izpodbijani akti prvotožene stranke.

23. Po obrazloženem je sodišče odločilo, da bo zadevo glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena ZUS-11, razdružilo.

K II. točki izreka:

24. Tožba zoper Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vlada RS, je nedovoljena.

25. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper prvotoženo stranko na podlagi trditve, da imajo določbe Odloka, posledično pa tudi sklep in okrožnica MIZŠ, zanjo po vsebini učinek posamičnega upravnega akta, saj je na tej podlagi zanjo nastopila posledica, s katero se ji prepove obiskovanje pouka brez testiranja trikrat na teden. Tožeča stranka meni, da je s tem prvotožena stranka pristojnost za odrejanje ukrepov po ZNB, med katerimi sicer rednega testiranja sploh ni, prenesla neposredno v Odlok, sklep oziroma okrožnico. Zato ti po svoji naravi pomenijo posamične akte. Tožeča stranka torej zatrjuje, da ti akti po vsebini predstavljajo posamične upravne akte in na tej podlagi zoper prvotoženo stranko vlaga tožbo.

26. Četrti odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Če je ta pogoj izpolnjen, ima določba v predpisu dejansko naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, to je javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe. S tem, ko ureja posamično razmerje, določba predpisa posega v pravni položaj osebe, in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta2. 27. Sodišče je presodilo, da izpodbijani Odlok (enako pa velja tudi za ostale izpodbijane splošne akte) ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Izpodbijani akti namreč naslavljajo splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter urejajo nedoločeno število bodočih primerov. Z določbo 8. člena Odloka in ostalimi izpodbijanimi akti se namreč na splošno ureja način izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa (obveznost in način testiranja na virus COVID-19 in posledice, če se to ne izvaja), to pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njihovo izpodbijanje ni mogoče3. 28. Takšen zaključek potrjuje tudi že ustaljena sodna praksa4. Pri aktu iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, če ureja posamična razmerja, mora biti krog oseb v predpisu določen z lastnostjo, zaradi katere se te osebe razlikujejo od drugih subjektov, in so zaradi nje v položaju, da se določba predpisa nanaša samo nanje. Za presojo, ali akt ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe. To pa vključuje tudi presojo, ali norma zadeva posamično individualno določeno osebo (ali osebe). Eden od pokazateljev, da gre za tak učinek, je, da ta nastopi, ne da bi bilo treba izdati upravno odločbo. Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanašajo na nedoločen krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti5. Takšni pa so tudi v tem upravnem sporu izpodbijani akti.

29. Tožeča stranka kot podlago svoje tožbe navaja tudi drugi odstavek 157. člena Ustave RS in 4. člen ZUS-1. Slednji določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (drugi odstavek). Ta člen predstavlja zakonsko izvedbo drugega odstavka 157. člena Ustave RS, ki določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika6. Pri tem je bistveno, da je tudi po 4. členu ZUS-1 mogoče le izpodbijanje posamičnih aktov oziroma dejanj, ki neposredno učinkujejo v posameznih primerih v razmerju do konkretno določenih ali določljivih oseb. V predmetni zadevi za tak primer ne gre, o skladnosti podzakonskih predpisov (splošnih aktov) z ustavo in zakoni pa odloča Ustavno sodišče (tretja alineja prvega odstavka 160. člena Ustave RS).

30. Po zgoraj obrazloženem sodišče zaključuje, da imajo akti, katerih nezakonitost oziroma neustavnost uveljavlja tožeča stranka zoper prvotoženo stranko v tem upravnem sporu naravo splošnih aktov, kar pomeni, da njihovo izpodbijanje v upravnem sporu ne po četrtem odstavku 5. člena ne po 4. členu ZUS-1 ni mogoče. 31. Po obrazloženem glede tožbe zoper prvotoženo stranko niso izpolnjene predpostavke za odločanje v obravnavani zadevi, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena tožbo zoper njo zavrglo.

K III. točki izreka:

32. Zahteva za izdajo začasne odredbe zoper prvotoženo stranko se zavrže. 33. Tožeča stranka je zoper prvotoženo stranko zahtevala še izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvajanje izpodbijanih splošnih aktov. V upravnem sporu se o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloča po 32. členu ZUS-1. Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe je vložena tožba. Ker je sodišče v predhodnem preizkusu tožbo zoper prvotoženo stranko zavrglo, ta predpostavka za odločanje o začasni odredbi ni podana, zato je zoper njo zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K IV. točki izreka:

34. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče odločilo, da stroške v zvezi s tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, nosi vsaka stranka sama.

1 V skladu z 42. členom ZUS-1 lahko sodišče odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in se o njih odloči v ločenem postopku. Zoper takšen sklep ni pritožbe. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021. 3 Ob tem je dodati, da upravni spor zoper predpis z učinkom upravnega akta izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki se uporabi le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. 4 Glej odločitve Vrhovnega sodišča I Up 61/2021 z dne 9. 6. 2021, I Up 179/2021 z dne 15. 9. 2021. 5 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 179/2021 z dne 15. 9. 2021 in I Up 189/2021 z dne 17. 11. 2021. 6 Posamični akt v smislu navedenih določb je akt, ki ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, v tem primeru, bi se namreč vodil upravni spor iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, to je upravni spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta.