Jedro

Ker je bila pravica do odkupa z namenom pridobitve skupnega stanovanja uveljavljana že v zakonski zvezi in je v skladu s sodno prakso z uveljavitvijo pridobila premoženjsko naravo, je spadala v skupno premoženje strank. Stališče nižjih sodišč, ki veže presojo pravne narave stanovanja le na vir financiranja stanovanja, zapostavlja tako okoliščino, da je odkupna pravica spadala v skupno premoženje strank, kot tudi dejstvo, da sta stranki že v zakonski zvezi izvršili vsa tista dejanja, ki so bila potrebna za odkup stanovanja.

Zaradi sodelovanja vseh solastnikov pri vlaganjih je sprememba solastniških deležev po določbah ZTLR o gradnji na tujem svetu oziroma izvirna pridobitev lastninske pravice izključena. Z vlaganji v solastnino bi se razmerja med solastniki lahko spremenila le, če bi o tem obstajal dogovor med solastniki.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se glasi: „Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. Po tožbi:

I. Ugotovi se, da predstavlja stanovanje v A., skupne površine 71,97 m², ki se nahaja v večstanovanjski hiši na parceli 4212/178 in 4212/179, vl. št. ..., k.o. ..., skupno premoženje tožeče stranke V. M. in tožene stranke B. M., ter da znaša delež vsakega 50/100. II. Sicer se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Po nasprotni tožbi:

I. Nepremičnine, vpisane v vl. št. ..., k.o. ..., ki obsega parcele št. 2291/2 (v naravi hiša, gospodarsko poslopje in dvorišče), 2290 (v naravi njiva), 2291/1 (v naravi travnik), 2294 (v naravi njiva) in 2498/11 (v naravi travnik), spadajo v idealnem deležu 30/100 v skupno premoženje pravdnih strank in znaša delež vsake stranke 50/100. II. Sicer se zahtevek po nasprotni tožbi zavrne.

Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v stroškovnem delu spremenita tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 4.886,90 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 654,39

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na ugotovitev, da predstavlja stanovanje v A. ..., ki se nahaja v večstanovanjski hiši, parc. št. 4212/178 in 4212/179, vl. št. ..., k.o. ..., skupno premoženje strank, da je delež vsake stranke 1/2 in da je toženec dolžan tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Zahtevku tožnika po nasprotni tožbi (toženca) je sodišče delno ugodilo in ugotovilo, da spada 65 % delež nepremičnin, parc. št. 2291/2, 2290, 2291/1, 2294, in 2498/11, vse vl. št. ..., k.o. ..., v skupno premoženje strank in da znaša delež tožnice 39 %, delež toženca pa 26 %. Sicer je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo. Pritožbi toženca je delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi spremenilo tako, da spada v skupno premoženje 67 % nepremičnin v vl. št. ..., k.o. ..., in da znaša delež vsakega od bivših zakoncev na skupnem premoženju 1/2, kar v razmerju do celote nepremičnin predstavlja 33,5 % delež toženca in 66,5 % delež tožnice. Višji tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je zavrnilo. Sicer je v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej odločitvi vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se za nakup stanovanja v A. odločila skupaj v času zakonske zveze, da je bila ves čas prepričana, da stanovanje kupujeta skupaj iz skupnih sredstev, ki sta jih v ta namen tudi prihranila. Brez njene pobude toženec tožbe proti občini ne bi vložil in stanovanja po tako ugodni ceni ne bi pridobil. Ker sta vložila delo in napor v pridobitev stanovanja, ki je bilo kupljeno sicer po razvezi, vendar iz skupnega denarja, sodi po prepričanju tožnice stanovanje v skupno premoženje strank. Treba bi bilo upoštevati, kot da je bilo stanovanje odkupljeno na dan vložitve tožbe (19. 10. 1993), to je v času zakonske zveze. Opozarja, da je imela tudi sama pravico do ene polovice (30 %) popusta, ki ga je v višini 60 % zagotovila država, in vsaj ta delež bi ji danes moral pripadati, ne glede na vir sredstev, iz katerih je bilo financiranih 40 % vrednosti stanovanja. Navaja tudi, da je toženec ni obvestil o pravnomočnosti sodbe o odkupu, niti je ni pozval, naj nakaže polovico kupnine, kar je bila pripravljena storiti. Konja, ki naj bi ga toženec prodal za nakup stanovanja, je kupil iz sredstev, pridobljenih s konjerejo, ki jo je izvajal izključno na posestvu v L. Brez tega premoženja toženec dejavnosti konjereje ne bi mogel izvajati, zato je tudi prihodek, ki izvira iz premoženja v L., skupno premoženje. Tožnica oporeka tudi pravilnosti odločitve po nasprotni tožbi. Meni, da kmetije v L. ni mogoče obravnavati kot zaključeno celoto, saj na večini parcel vlaganja niso bila opravljena. Glede na različna vlaganja bi sodišči morali določiti različne deleže na posameznih parcelah znotraj posestva. Vlaganja tudi niso bila tako obsežna, da bi upravičila spremembo lastniških razmerij in nastanek nove stvari, zato bi toženec lahko uveljavljal le obligacijski zahtevek. Zmoten je tudi zaključek, da je mogoče vlaganja tožničinih staršev upoštevati kot darilo strankama. Starša sta namreč vlagala z izključnim namenom povečati vrednost svojega deleža nepremičnine. Napačna je tudi ocena sodišča, da je tožničina mati k vlaganjem v nepremičnino prispevala le 10 %. Tožnica predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevku po tožbi v celoti ugodi, zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

Glede stanovanja v A. 6. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je zakonska zveza med strankama trajala od 22. 2. 1979 do 11. 9. 1995, njuna življenjska skupnost pa je prenehala 1. 4. 1994. Stranki sta se v času skupnosti sporazumeli, da naj bi stanovanje v A., katerega imetnik stanovanjske pravice je bil toženec, predstavljalo njuno skupno premoženje. Ker občina ... s tožencem ni želela skleniti pogodbe za odkup stanovanja, je toženec na pobudo tožnice 19. 10. 1993 proti občini vložil tožbo. Zaradi dolgotrajnega postopka, v katerem je toženec uspel (sodba Okrajnega sodišča v Sežani P 196/93 z dne 26. 3. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 738/97 z dne 26. 11. 1997), je do nakupa stanovanja prišlo šele po razpadu njune skupnosti. Tako je toženec dne 23. 12. 1997 z občino sklenil kupoprodajno pogodbo za stanovanje, dne 20. 3. 1998 pa je iz posebnih sredstev plačal kupnino v znesku 850.000,00 SIT (3.546,99 EUR).

7. Nižji sodišči sta zavrnili zahtevek tožnice, da spada stanovanje v A. v skupno premoženje strank. Presodili sta, da bi stanovanje, ki je bilo kupljeno šele po razvezi, lahko spadalo v skupno premoženje strank, a le ob ugotovitvi, da je bilo pridobljeno s sredstvi, ki izvirajo iz zakonske zveze. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec kupnino poravnal iz svojih posebnih sredstev, sta sodišči zaključili, da je stanovanje njegovo posebno premoženje.

8. Odločitev nižjih sodišč je sicer skladna s stališčem sodne prakse, ki pri opredelitvi pravne narave premoženja (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR) kot odločilen kriterij šteje vir sredstev za pridobitev premoženja, vendar pa se ob upoštevanju nekaterih drugih, v nadaljevanju navedenih okoliščin v konkretni zadevi izkaže za nepravilno.

9. Pri privatizaciji stanovanj je zakonodajalec uredil sklepanje pogodb o prodaji stanovanj drugače, kot velja po splošnih obligacijskih načelih. Po Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.; SZ) prodajalec ni bil svoboden pri odločitvi, ali bo sklenil pogodbo o prodaji stanovanja, in pri določanju pogodbene cene. Kot nosilec kontrahirne dolžnosti (prvi odstavek 117. člena SZ) je moral stanovanje prodati, če je upravičenec to zahteval, in to za kupnino, oblikovano po določbah SZ.(1) Občina kupoprodajne pogodbe s tožencem kot imetnikom stanovanjske pravice ni hotela skleniti, zato je toženec 19. 10. 1993 proti občini vložil tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, sta se stranki sporazumeli, da bo stanovanje skupno. Pri odkupu je imela odločilno vlogo tožnica, saj brez njene iniciative tožba proti občini ne bi bila vložena. Ker je bila pravica do odkupa z namenom pridobitve skupnega stanovanja uveljavljana že v zakonski zvezi in je v skladu s sodno prakso(2) z uveljavitvijo pridobila premoženjsko naravo, je spadala v skupno premoženje strank.(3)

10. Stališče nižjih sodišč, ki veže presojo pravne narave stanovanja le na vir financiranja stanovanja, zapostavlja tako okoliščino, da je odkupna pravica spadala v skupno premoženje strank, kot tudi dejstvo, da sta stranki že v zakonski zvezi izvršili vsa tista dejanja, ki so bila potrebna za odkup stanovanja, oziroma da sta z zakonom zagotovljeno možnost odkupa stanovanja z vložitvijo tožbe (in pred tem zunajsodno) tudi konkretizirali. Razen sklenitve kupoprodajne pogodbe in plačila kupnine, do katerega je zaradi trajanja sodnega postopka oziroma ravnanja občine (zavezanke za vrnitev) prišlo šele po razvezi, sta torej že v zakonski zvezi izvedli vse tiste aktivnosti, ki bi v skladu z zakonom pripeljale do pridobitve skupnega stanovanja. Upoštevaje te okoliščine, kontrahirno dolžnost prodajalca in dejstvo, da po 118. členu SZ preidejo upravičenja s prodajalca na kupca že s sklenitvijo pogodbe, spada po presoji vrhovnega sodišča tudi stanovanje v skupno premoženje strank, toženčevo plačilo kupnine iz posebnih sredstev po razvezi zakonske zveze pa ima v konkretnem primeru lahko le obligacijskopravne učinke.

11. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišč je vrhovno sodišče reviziji tožnice glede odločitve o stanovanju v A. delno ugodilo in ob oceni, da sta deleža strank na skupnem premoženju izenačena (59. člen ZZZDR), izpodbijani sodbi spremenilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). V odločitev glede zavrnitve zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine vrhovno sodišče ni posegalo (III. točka izreka te sodbe). Zemljiškoknjižne listine toženec namreč ni dolžan izstaviti, saj je tožnica stvarna upravičenja na stanovanju pridobila na izviren način in ne na podlagi pravnega posla, iz katerega bi izhajala taka obveznost toženca. Tožnica se bo tako lahko vpisala v zemljiško knjigo že na podlagi te sodbe.

Glede nepremičnin v L. 12. Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da so bile nepremičnine v L. kupljene leta 1988 (v času zakonske zveze pravdnih strank). Kupnino so delno plačali tožničini starši, za preostanek pa sta toženec in tožničin oče sklenila kreditni pogodbi. V zemljiško knjigo so se nepremičnine vpisale kot solastnina (stranki vsaka po 15 %, tožničina starša pa vsak po 35 %). Tožničina mati je leta 1991 tožnici podarila svoj 35 % delež. Po smrti tožničinega očeta v letu 1988 je očetov 35 % delež podedovala tožničina mati, po razpadu skupnosti med strankama (1996) pa ga je podarila tožnici. Ugotovljeno je bilo, da nepremičnine predstavljajo kmečko posestvo, ki je bilo v času skupnosti med strankama preurejeno za dejavnost konjereje (sprememba namembnosti). Vrednost nepremičnin se je zaradi vlaganj, s katerimi so začeli takoj po nakupu leta 1988, povečala za 22,783.552,00 SIT (95.074,08 EUR). Vlaganja so bila opravljanja zaradi skupnega cilja zakoncev (dejavnost konjereje), kasneje pa sta se nameravala ukvarjati tudi s kmečkim turizmom in se na posestvo preseliti. Delež vlaganj tožničine matere je bil ocenjen na 10 %, s čimer je želela pomagati družini pravdnih strank. Prispevek strank k skupnemu premoženju je bil enakovreden - toženčevi dohodki so bili malo višji, vendar je tožnica ta primanjkljaj nadomestila z delom in skrbjo za družino in gospodinjstvo.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči zaključili, da obseg in vrednost vlaganj utemeljujeta spremembo stvarnopravnih razmerij na nepremičninah v L.. Zaradi vlaganj je po presoji sodišč prišlo do spremembe substance stvari oziroma do nastanka nove stvari, pri čemer sta se sodišči oprli na določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 in nasl.; ZTLR) o gradnji na tujem svetu.

14. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi morali sodišči glede na različna vlaganja določiti različne deleže pravdnih strank na posameznih parcelah znotraj posestva. Ker je posestvo v L. funkcionalno zaključena celota (kmetijsko gospodarstvo, namenjeno za vzrejo konj) in ker je bilo kot celota predmet kupoprodajne pogodbe, daritev in vlaganj, je pravilno stališče sodišč, da ni mogoče ločeno obravnavati vlaganj v posamezne parcele znotraj posestva. Zmotno pa je nadaljnje sklepanje sodišč, da je zaradi vlaganj v času življenjske skupnosti pravdnih strank prišlo do spremembe solastniških deležev na nepremičninah (posestvu). Zaradi sodelovanja vseh solastnikov pri vlaganjih je namreč sprememba solastniških deležev po določbah ZTLR o gradnji na tujem svetu oziroma izvirna pridobitev lastninske pravice izključena. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, bi se z vlaganji v solastnino razmerja med solastniki lahko spremenila le, če bi o tem obstajal dogovor med solastniki.(4) Ker toženec pridobitve lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi ni zatrjeval (dogovor o skupni gradnji oziroma dogovor, da bo rezultat njihovih investicij sprememba solastniških deležev na nepremičnini), z vlaganji ni moglo priti do spremembe 35 % solastniškega deleža „tožničinega očeta“, ki je v času vlaganj pripadal tožničini materi, zato je treba zahtevek po nasprotni tožbi v tem delu zavrniti. Neutemeljen je tudi zahtevek toženca v delu, ki se nanaša na 35 % solastniški delež tožničine matere, ki ga je ta tožnici podarila med vlaganji, leta 1991. Glede na odsotnost trditev o pravnoposlovnem nastanku lastninske pravice bi moral toženec, na katerem je trditveno in dokazno breme glede spremembe solastniških deležev na posestvu, zatrjevati in dokazati, da je bila večina vlaganj (v takšnem obsegu in vrednosti, da je mogoče govoriti o nastanku nove stvari) opravljena po daritvi materinega solastniškega deleža, torej v času, ko je bila njegova imetnica že tožnica.(5) Vlaganja bi v takem primeru bila opravljena tudi v tožničin 35 % solastniški delež (njeno posebno premoženje – 51. člen ZZZDR), ki bi zaradi nastanka nove stvari izgubil svojo samostojnost in bi lahko vplival le na presojo deležev na skupnem premoženju (kot vložek posebnega premoženja v skupno). Vendar pa toženec tudi tovrstnih trditev, ki bi lahko bile relevantne za presojo utemeljenosti njegovega zahtevka, ni pravočasno podal.(6)

15. Ker torej toženec trditev, ki bi dajale podlago za spremembo solastniških deležev na posestvu v L. ni (pravočasno) podal, je njegov zahtevek v delu, ki presega odstotek, ki je pripadal strankama ob nakupu nepremičnine, neutemeljen. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnice tudi glede odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi delno ugodilo in ob sicer pravilno ocenjenem enakovrednem prispevku strank k skupnem premoženju (59. člen ZZZDR) izpodbijani sodbi spremenilo tako, da spada 30 % delež nepremičnin v Lokvi v skupno premoženje in da je delež vsake stranke polovičen, v preostalem delu pa je zahtevek toženca po nasprotni tožbi zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

16. Zaradi sprejetih materialnopravnih stališč, ki se nanašajo na odločitvi glede stanovanja v A. in posestva v L., je odgovarjanje na ostale revizijske trditve nepotrebno. Na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP so neupoštevne tudi trditve revidentke, ki posegajo v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje (npr. trditve, glede vira sredstev za nakup stanovanja v A., trditve glede obsega vlaganj tožničine matere).

O stroških postopka

17. V skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka.

Po spremembi odločitve je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje z zahtevkom po tožbi v celoti uspela (zavrnitev zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na porazdelitev uspeha med strankama ni vplivala), toženčev uspeh z zahtevkom po nasprotni tožbi pa znaša 31 %. Povprečni uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša torej 84,5 %, uspeh toženca pa 15,5 %. Skupno odmerjeni pravdni stroški tožnice na prvi stopnji so bili odmerjeni na 5.885,81 EUR, glede na ugotovljeni uspeh pa ji pripada 4.973,51 EUR. Stroški toženca na prvi stopnji so bili odmerjeni na 4.674,33 EUR, glede na ugotovljeni uspeh pa mu pripada 724,52 EUR. Skupno odmerjeni stroški tožnice na drugi stopnji znašajo 898,46 EUR, glede na njen 71 % uspeh s pritožbo pa ji pripada 637,91 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je torej toženec dolžan tožnici povrniti 4.886,90 EUR (II. točka izreka te sodbe). Skupno odmerjeni stroški tožnice na revizijski stopnji (nagrada odvetniku za sestavo revizije, 2 % materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa) znašajo 844,37 EUR, glede na njen 77,5 % uspeh z revizijo pa ji mora toženec povrniti 654,39 EUR (IV. točka izreka te sodbe).

Toženec je dolžan odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Op. št. (1): Tako npr. odločbi VS RS II Ips 461/2001 z dne 8. 5. 2002 in II Ips 279/2000 z dne 9. 11. 2000. Op. št. (2): Prim. npr. odločbo VS RS II Ips 671/2003 z dne 24. 2. 2005. Op. št. (3): Stališče, da lahko spadajo v skupno premoženje poleg lastninske pravice tudi druge premoženjske (vrednostno ocenljive) pravice, je VS RS že zavzelo - prim. npr. II Ips 696/2007 z dne 11. 6. 2009. Op. št. (4): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 631/2005 z dne z dne 6. 4. 2006 in II Ips 282/2004 z dne 1. 9. 2005. Op. št. (5): Pri zakoncih imajo vlaganja lahko stvarnopravne posledice že ob ugotovitvi nastanka nove stvari - prim. npr. odločbi VS RS II Ips 264/2007 z dne 12. 9. 2008 in II Ips 393/99 z dne 10. 2. 2000. Op. št. (6): Relevantne trditve so bile podane šele v zadnji pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2007 v drugem sojenju.