Jedro

Ne gre za stanje po 3. odst. 36. čl. ZDSS, po katerem bi moral tožnik povrniti tožencu stroške postopka, če vloži tožbo, ker se ne strinja s točkovanjem v okviru sprejetega javnega razpisa za oddajo stanovanj v najem socialnim upravičencem, kasneje pa tožbo umakne, ker se odloči reševati stanovanjsko vprašanje na drug način. Tožniku zaradi tega ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oz. naključja, ki bi se njemu primerilo, zato po 1. odst. 36. člena ZDSS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep v 2. tč. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka nosi svoje stroške postopka." Tožena stranka nosi stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je sklenilo, da se umik tožbe vzame na znanje in da se postopek ustavi. Pod tč. 2 izreka sklepa pa je sklenilo, da je tožnica dolžna plačati tožencu stroške postopka v višini 8.740,00 SIT v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper citirani izrek o stroški v sklepu prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožnica po pooblaščenci odvetnici. V njej navaja razloge, zaradi katerih meni, da bi sodišče moralo odločiti, da nosi toženec sam svoje stroške postopka.

Toženec v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetnici prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Nadalje predlaga, da sodišče tožnici naloži tudi plačilo nadaljnjih stroškov postopka, torej stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča o stroških je razvidno, da je le-to glede na stanje iz 188. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), upoštevalo določbo 2. odst. 158. čl. ZPP.

Očitno pa je pri tem spregledalo, da bi moralo pri odločanju o stroških uporabiti določbo 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94), saj le-ta drugače kot ZPP ureja vprašanje, katera od strank trpi stroške postopka. Glede na izrecno določbo 1. odst. 14. čl. ZDSS pa se določbe ZPP uporabljajo le v primeru, če ZDSS drugače ne določa. Ker ima torej ZDSS določbo o stroških v 36. čl., bi prvostopenjsko sodišče moralo uporabiti to določbo, ne pa določbo ZPP. Po 1. odst. 36. čl. ZDSS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Nasprotni stranki mora stranka ne glede na določbo 1. odst. povrniti stroške le, če jih je povzročila po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. V obravnavani zadevi ne gre za stanje iz 3. odst. 36. čl. ZDSS. Že po stvari sami ne more iti za krivdno ravnanje stranke ali za naključje, ki bi se njej primerilo, če stranka vloži tožbo, ker se ne strinja s točkovanjem v okviru opravljenega javnega razpisa za oddajo stanovanj v najem socialnim upravičencem, kasneje pa tožbo umakne (vloga, datirana z 28.7.1999), zato, ker bo, kot je v vlogi navedeno, reševala stanovanjski problem in ga že rešuje po drugi poti, zaradi česar nima več interesa za postopek.

Pri citiranih določbah o stroških v ZDSS gre torej za materialno pravo ter je pritožbeno sodišče ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, ni pa pravilno uporabilo materialnega prava, glede na določbo 4. tč. 1. odst. 358. čl. ZPP v zvezi z določbo 366. čl. ter določbo 3. tč. 365. čl. zakona, pritožbi ugodilo ter sklep v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je izreklo, da nosi toženec svoje stroške sam.

Toženec je priglasil stroške za odgovor na pritožbo ter je pritožbeno sodišče glede na citirano določbo 1. odst. 36. čl. ZDSS ter ker ni izkazano stanje iz 3. odst. istega člena zakona, izreklo, da nosi toženec stroške odgovora na pritožbo sam.