Jedro

SPZ pooblastila upravniku, da pravne posle glede upravljanja sklepa v svojem imenu (in za račun etažnih lastnikov), ne daje. Za tako pooblastilo upravniku se morajo etažni lastniki odločiti v pogodbi o upravljanju.

Pri poslih, ki jih upravnik po pooblastilu etažnih lastnikov opravlja (ločijo se na posle rednega in izrednega upravljanja), upravnik stopa v obligacijska razmerja s tretjimi osebami. Obseg pooblastila upravniku v poslih upravljanja, kar je nesporno tudi naročilo popravila vročevodne cevi v tej zadevi, je zato treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160130/2010 z dne 15. 11. 2010 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, - v II. točki pa tako, da je tožeča stranka v 15 dneh dolžna povrniti toženi stranki 765,55 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 813,73 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160130/2010 z dne 15. 11. 2010 ostane v prvem in tretjem odstavku v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe znesek 6.739,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje in 86,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2010 dalje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi 279,60 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, stroški pritožbenega postopka pa so nadaljnji stroški postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba tožene stranke neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer računa št. 00188071 z dne 31. 3. 2010 v višini 6.739,64 EUR. Po obrazloženem ugovoru dolžnika (tožene stranke) je sodišče prve stopnje odločilo v pravdnem postopku. V izpodbijani sodbi je zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke in zahtevku tožeče stranke ugodilo. Tožena stranka je v postopku uveljavljala, da je storitev tožeče stranke - popravilo počene vročevodne cevi, tožeči stranki naročila kot upravnik, izključno v imenu in za račun etažnih lastnikov poslovnega objekta na ….

6. Pritožnica uvodoma uveljavlja, da je ne glede na določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju: SZ-1) tudi po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju: SPZ) upravnik izključno zastopnik etažnih lastnikov. Tožena stranka terjatve tožeče stranke ni porazdelila med etažne lastnike, ker so slednji sprejeli takšen sklep. Višje sodišče pa ugotavlja, da s sklicevanjem na določbo 118. člena SPZ, ki ureja pooblastila upravnika v razmerju do etažnih lastnikov, ni mogoče utemeljevati pasivne legitimacije tožene stranke, glede na to, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi(1) samo ugotavlja, da se pooblastila upravnika, navedena v tem členu, nanašajo na notranje razmerje upravnika z etažnimi lastniki. Na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ne trdi, da bi ji etažni lastniki podelili več pooblastil, kot jih določa četrti odstavek 118. člena SPZ, sodišče prve stopnje zaključuje tudi, da je tožena stranka kot upravnik dolžna opravljati svoje naloge v mejah pooblastil, ki jih daje zakon(2). SPZ pa pooblastila upravniku, da pravne posle glede upravljanja sklepa v svojem imenu (in za račun etažnih lastnikov), ne daje. Za tako pooblastilo upravniku se morajo etažni lastniki odločiti v pogodbi o upravljanju.(3) Pri tem sodišče prve stopnje z očitkom toženi stranki, da takih trditev ni podala, pride samo s seboj v nasprotje.

7. Pri poslih, ki jih upravnik po pooblastilu etažnih lastnikov opravlja (ločijo se na posle rednega in izrednega upravljanja), upravnik stopa v obligacijska razmerja s tretjimi osebami, kar je v predmetnem sporu bistveno. Obseg pooblastila upravniku v poslih upravljanja, kar je nesporno tudi naročilo popravila vročevodne cevi v tej zadevi, je treba zato ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej, v predmetni zadevi pa tudi upoštevati dejstvo izostanka izrecno določenega obsega pooblastila etažnih lastnikov v pogodbi o upravljanju oz. pogodbi o medsebojnih razmerjih. Pri tem pritožba opozarja, da je nepravilna obrazložitev v 10. točki izpodbijane sodbe, kjer se sodišče prve stopnje sklicuje na sklep VSK Cpg 189/2012 z dne 10. 1. 2013, saj meni, da ga zaradi razveljavitve ni mogoče šteti kot judikat oziroma že razsojeno zadevo. Višje sodišče ugotavlja, da je tudi v navedenem sklepu pritožbeno sodišče upoštevalo načelno izhodišče, da upravnik pri sklepanju pravnih poslov praviloma nastopa v imenu in za račun etažnih lastnikov, vendar lahko zakon ali pogodba o opravljanju upravniških storitev določata drugače. Sodišče prve stopnje pa je prezrlo, da je bil v citirani odločbi upravnik stroške v zvezi s skupnimi obratovalnimi stroški dolžan plačevati tretjim osebam na podlagi pogodbe o upravljanju. Ni pa nepomembno tudi dejstvo, da je šlo za upravnika, ki so ga zavezovala določila SZ-1, kar v tej zadevi ni primer, kot tudi, da je ob citirani zadevi tekel še en postopek, v katerem je kot tožeča stranka nastopal upravnik in ne etažni lastnik.(4) Sklicevanje na citirano odločbo v tej pravdni zadevi zato ni utemeljeno.

8. Glede na navedeno je nadalje pravilen pritožbeni poudarek, da v razmerju med pravdnima strankama ni mogoče uporabiti določb, ki veljajo za podjemno pogodbo, ampak je treba uporabiti določbe obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o zastopanju. Določila podjemne pogodbe pridejo na vrsto šele po pravilni identifikaciji pasivno legitimirane stranke. Ker SPZ tega vprašanja izrecno ne ureja, trditvene podlage o obsegu pooblastila pri zastopanju upravnika bodisi v pogodbi o upravljanju, bodisi v pogodbi o medsebojnih razmerjih pa ni, je stališče pritožnice pravilno. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko(5). Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik(6).

9. Materialnopravni zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi tretjega odstavka 70. člena OZ, pa je napačen: drži sicer načelno stališče, da lahko upravnik v zunanjem razmerju s tretjo osebo nastopa tudi v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov. Na to pa v tej zadevi ni mogoče sklepati s sklicevanjem na nepoznavanje ključa delitve stroškov med etažne lastnike. Gre za deljivo obveznost, ki ne more spremeniti pasivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi namreč uvodoma(7) pravilno ugotovilo, da v tej zadevi, ker gre za poslovni objekt, določb SZ-1 ni mogoče uporabljati, tudi ne 68. člena SZ-1 (ta med drugim govori tudi o izročitvi seznama etažnih lastnikov dobavitelju storitev). V nadaljevanju obrazložitve(8) pa sodišče kot pomembno okoliščino v tej zadevi šteje dejstvo, da tožeča stranka ni vedela za konkreten ključ delitve stroškov med etažne lastnike, saj ji tožena stranka teh podatkov nikdar ni posredovala. Pri tem se ponovno sklicuje na sklep VSK Cpg 189/2012 dne 10. 1. 2013, v katerem je bilo določila SZ-1 mogoče in treba uporabiti. Zato je tudi v teh razlogih oz. s tem očitkom toženi stranki sodba sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju; pasivne legitimacije tožene stranke v tej pravdni zadevi namreč z dejstvom, da tožeča stranka ne razpolaga s podatki o etažnih lastnikih, ni mogoče utemeljevati.

10. Do pravilnega materialnopravnega zaključka o pasivni legitimaciji tožene stranke je tako v tej zadevi mogoče priti izključno z uporabo 70. člena OZ: tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazala, da so jo za naročilo vročevoda v njihovem imenu pooblastili etažni lastniki (dokaz je dne 19. 1. 2010 sprejeti sklep(9), s katerim etažni lastniki pooblaščajo upravnika, da pristopi k sanaciji in mu naročajo, da izda naročilnico, v kolikor bo šel strošek popravila v breme stavbe, pa se zaračuna po delilniku stroškov, v zvezi s sklepom z dne 21. 6. 2010, iz katerega izhaja, da etažni lastniki sebe štejejo za naročnika storitev(10); nadalje je tožena stranka nesporno na naročilnici zapisala, da popravilo vročevoda naroča kot upravnik; iz dopisa tožeče stranke toženi stranki z dne 1. 6. 2010 pa izhaja tudi, da je tožeča stranka sama razumela, da je tožena stranka zavrnila račun v imenu etažnih lastnikov(11). Glede na te okoliščine pa tožeča stranka, ne le, da bi lahko sklepala, da tožena stranka naročilo podaja v imenu etažnih lastnikov (še posebej zato, ker je šlo za upravnika in ne katerokoli drugo osebo), po stališču višjega sodišča je za dejstvo, da je tožena stranka storitev naročila v imenu in za račun etažnih lastnikov, gotovo vedela. Pogodba zato učinkuje za zastopanega, torej etažne lastnike.

11. Pritožnica nadalje meni, da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretni zadevi ni uporabljiva, s čimer se strinja tudi višje sodišče. V zadevi VSL I Cpg 1150/2012 z dne 4. 9. 2013 je bila odločba izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, v katerem je višje sodišče vezano na dejstveno podlago sodišča prve stopnje. V postopku na prvi stopnji pa, zaradi izostanka trditvene podlage tožene stranke kot upravnika, dejstvo pasivne legitimacije niti ni bilo sporno (glej 10. točko obrazložitve). V zadevi VSL II Ip 1162/2013 z dne 29. 5. 2013 gre za za izvršilni postopek, v katerem je tožena stranka, upravnik, pasivno legitimirana zaradi načela stroge formalne legalitete,(12) po katerem je sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku vezano na dejstvo, da je kot tožena stranka v izvršilnem naslovu naveden ravno dolžnik v izvršilnem postopku, torej upravnik.

12. Do pritožbenih trditev v zvezi z višino zahtevka se glede na utemeljene pritožbene razloge glede pasivne legitimacije tožene stranke višje sodišče ni več opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Le v zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje neprerekano trditev tožene stranke, da se iz vročevoda napaja več objektov, moralo šteti za priznano, gre dodati, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izpodbijane sodbe(13) na podlagi trditev tožeče stranke ugotovilo, da priključni vročevod predstavlja odjemalčevo toplotno napravo, v postopku pa ni sporno, da so odjemalci etažni lastniki objekta na ... in so torej etažni lastniki prejemniki storitve tožeče stranke v predmetnem obligacijskem razmerju. S tem dejstvom pa je prišlo v nasprotje z zaključkom iz 12. točke obrazložitve, da je zato, ker jo je tožena stranka naročila, slednja dolžna storitev tudi plačati. Kadar je sklenjena pogodba, kot to ugotavlja sodišče v predmetnem primeru, je ta lahko sklenjena tudi preko zastopnika, v konkretnem primeru upravnika, ta pa jo lahko sklene v imenu zastopanega in v okviru svojih pooblastil. Takrat pogodba zavezuje neposredno zastopanega, torej etažne lastnike, v katerih korist je bila storitev opravljena, in drugo pogodbeno stranko, kot to določa prvi odstavek 70. člena OZ.

13. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo 70. člena OZ, je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP je zato spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Ker je tožena stranka v pravdi uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je ob vrednosti spornega predmeta 6.739,64 EUR toženi stranki priznalo 315,90 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT, pri čemer je nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteta v nagrado za postopek na prvi stopnji), 291,60 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 765,55 EUR, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi v 15 dneh od prejema te sodbe.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato jih je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je skladno s 155. členom ZPP tožeči stranki za pritožbo priznalo 388,80 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002, kar z 22%DDV znaša 498,73 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 315,00 EUR pa 813,73 EUR, ki jih mora tožeča stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od potega roka do plačila.

(1) 8. točka obrazložitve na str. 4. (2) 7. točka obrazložitve na str. 4. (3) Prim. zadnjo alinejo prvega odstavka 116. člena SPZ.

(4) Glej zadnji stavek v 4. točki obrazložitve odločbe VSK Cpg 189/2012 z dne 10. 1. 2013. (5) Prvi odstavek 70. člena OZ.

(6) Tretji odstavek 70. člena OZ.

(7) Prim. 7. in 9. točko obrazložitve.

(8) Zadnji odstavek v točki 10 na str. 5 obrazložitve.

(9) Na list. št. 15 spisa.

(10) Dokaz na list. 16 spisa: sklep lastnikov: „v kolikor s pritožbo na izvršbo ne bomo uspeli, bomo vložili tožbo...“.

(11) Dokaz na list. št. 18 spisa.

(12) Prim. 1. točka 17. in prvi odstavek 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.

(13) 13. glej 14. točka obrazložitve.