Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 1.250.000 SIT zadoščenja (od tega 600.000 SIT za telesne bolečine, 150.000 SIT za strah in 500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 968.742 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da je denarna odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini 1.250.000 SIT pravična.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.550.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v višini, zahtevani s tožbo. Glede odškodnine za strah se sklicuje na mnenje izvedenca otorinolaringologa in trdi, da je tožnik prestajal intenziven sekundarni strah zaradi delne izgube sluha na levem ušesu.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), pri čemer je izrecno prepovedan preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik se ob uveljavljanju zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za strah sklicuje na izvedensko mnenje specialista otorinolaringologa, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje dokazno ocenili. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta ju opravili sodišči prve in druge stopnje (da je bil sekundarni strah zaradi poslabšanja sluha blažje intenzitete), pri odmeri odškodnine ni moglo upoštevati revizijskih trditev, da je bil strah v zvezi z izidom zdravljenja intenziven.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da je tožnik v prometni nesreči 18.3.2001 utrpel zvin vratne hrbtenice in manjšo prehodno kompresijo žilja v področju zatilja s posledično prehodnim občutkom šumenja in poslabšanjem sluha v levem ušesu. Obojestranska zaznavna naglušnost lažje stopnje ni v povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom. Za tožnika je moteč subjektivni občutek šumenja v ušesih, ki spremlja lažjo zaznavno naglušnost in katerega delno izboljšanje je pričakovati po končanem pravdnem postopku.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera (4.-6. stran sodbe). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 600.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000 SIT in za strah 150.000 SIT, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odškodnina 1.250.000 SIT, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 7,3 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je ostal nekonkretiziran, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.