Jedro

Pogodba o zaposlitvi, v kateri navedeni razlog za sklenitev ni konkretiziran, ni nezakonita, saj je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da je šlo za povečan obseg dela (potreba po dodatni delovni moči zaradi registracije zdravil brez recepta in priprav na primopredajo ob prodaji dela podjetja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.10.2006 nezakonita in se razveljavi, pri čemer je tožnici delovno razmerje prenehalo 30.4.2007 in je za obdobje od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 30.4.2007 tožena stranka dolžna tožnici vpisati v delovno knjižico delovno dobo in ji izplačati nadomestilo plače tako, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila ter plačati za tožnico davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo. Sodišče pa je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja, da se šteje, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13.4.2006 sklenila pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se prvostopenjska sodba razveljavi, podrejeno pa predlaga, da se zadeva vrne v novo odločanje ter naloži toženi stranki plačilo dodatnih pravdnih stroškov. Tožnica se namreč ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, zakonita. Navaja, da se je pogodba sklepala sprva za eno leto, nato pa še za pol leta, če v tem času ne bi prišlo do prodaje podjetja. Tožena stranka pa ni dokazala, da je do prodaje in prenosa podjetja že prišlo. Priča B.K. je izpovedala, da tožena stranka še vedno opravlja dejavnost (regulativo za PCH), kljub temu, da je ta dejavnost prenesena na novo družbo, pri čemer sploh ni jasno, kdaj bo dejavnost sploh v celoti prenesena. Iz tega izhaja, da potreba po tožničinem delu še vedno obstaja in sicer tako dolgo, dokler ne bo prišlo do realizacije prodaje in prenosa dejavnosti. Šele takrat bo tožena stranka lahko ugotovila, ali je tožničino delo še potrebno. Tožnica še navaja, da pri toženi stranki sklepanje pogodb za določen čas nima nobene zveze s povečanjem obsega dela. Sklepanje pogodb za eno leto namreč odobri vodstvo družbe, za kar tudi odobri financiranje. Tožena stranka je dne 21.7.2007 objavila razpis za dve delovni mesti, kar kaže na to, da tožena stranka potrebuje nove sodelavce in da se obseg dejavnosti ni zmanjšal. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice iz pritožbe. Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, ker se je začasno povečal obseg del na registraciji zdravil brez recepta. Glede objave razpisa za dve delovni mesti, pa tožena stranka pojasnjuje, da gre za delovni mesti na povsem drugem področju, ki nima zveze z delovnim mestom, ki ga je zasedala tožnica. Razpis novih delovnih mest je posledica odhoda nekaterih zaposlenih in tožena stranka ima pravico ta delovna mesta zapolniti. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, 26/99, 96/2002, 69/2004 in 52/2007, v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožnica v pritožbi ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato lahko preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) je sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema od pravila, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Za določen čas se lahko sklene le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno našteti (52. člen ZDR) in sicer za omejen čas, ki je potreben, da se delo opravi (prvi odstavek 53. člena ZDR). Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora obstajati ob njeni sklenitvi, predstavlja pa okoliščino, zaradi katere se pri delodajalcu pokaže začasna potreba po določenem delavcu.

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je tožena stranka z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je vodstvo družbe odobravalo sklepanje pogodb za eno leto, za kar se je odobrilo tudi financiranje in da sklepanje pogodb za določen čas pri toženi stranki nima nobene zveze s povečanjem obsega dela. Razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi (A1) in sicer je navedeno, da se pogodba sklepa zaradi začasno povečanega obsega dela. Pogodba za določen čas pa ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker v njej navedeni razlog za sklepanje takšnega delovnega razmerja, to je začasno povečan obseg dela, ni bolj konkretiziran. Res je, da bi bolj konkretna opredelitev olajšala dokazovanje tega razloga, vendar pa to ne more biti razlog za nezakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zaslišani priči, K.M. in B.K., sta prepričljivo izpovedali, da so dodatno delovno moč rabili iz dveh razlogov in sicer se je obseg dela zaradi registracije zdravil brez recepta povečal zaradi povečanja števila preparatov, ki so jih želeli dati na trg pred prodajo dela podjetja, ter zaradi priprav na primopredajo ob prodaji dela podjetja PCH. Iz povedanega izhaja, da je prišlo pri toženi stranki dejansko do povečanega obsega dela iz prej navedenih razlogov, zaradi česar je bila tožnica tudi zaposlena za določen čas. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, ne izhaja, da bi bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno za čas do odprodaje dela podjetja, zato niti ni bistveno, da ob izteku časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, še ni prišlo do prenosa dela podjetja. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožničin zahtevek, naj se ugotovi, da je imela sklenjeno pogodbo za nedoločen čas, pravilna, saj pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom.

Tožnica je sicer k pritožbi priložila razpis za dve delovni mesti pri toženi stranki iz časopisa Delo z dne 21.7.2007, ki naj bi kazali, da tožena stranka potrebuje nove delavce, kar pomeni, da se obseg dejavnosti ni zmanjšal. Iz priloženega razpisa ne izhaja, da gre za delovni mesti v oddelku, kjer je delala tožnica. Ker drugih dokazov v zvezi s tem tožnica ni predlagala, poleg tega pa tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da gre za delovni mesti na povsem drugem področju, ki nima zveze z delovnim mestom, ki ga je zasedala tožnica, pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi tožnice, da razpis, na katerega se sklicuje, dokazuje, da potreba po njenem delu še obstaja.

Pritožbeni očitek, da tožena stranka ni izkazala, niti dokazala, da je do prodaje in prenosa že prišlo in da naj bi tožena stranka še vedno opravljala dejavnost (regulativo za PCH), ne pomeni, da to zadostuje za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Da se to lahko zgodi, mora biti podan primer iz 54. člena ZDR, ki ureja navedeno pravno posledico za dva primera in sicer, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodb ter če delavec ostane na delu tudi po preteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Kot rečeno, v konkretni zadevi noben od teh pogojev ni podan, zato tudi ni podlage za transformacijo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.