Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da odškodnine zaradi izgubljenega dohodka ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), saj je v takšnem primeru tožena stranka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ pomeni, da je pri njeni odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju - tudi prejemek, ki ga je prejel iz naslova odpravnine. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ko je izplačano odpravnino upoštevalo pri odmeri škode. Ker je takšen ugovor tožene stranke materialnopravne narave, je zgrešeno navajanje tožnika, da se tožena stranka nanj sklicuje tudi v drugih postopkih in da gre zato za litispendenco. Glede na to, da tožena stranka v tem sporu ne uveljavlja vračila odpravnine niti pobotnega ugovora, niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna izplačati odpravnine in jo je plačala prostovoljno, posledično pa ni upravičena do njenega vračila ali pobota. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugovora, ki jih je v tej smeri dala tožena stranka in se med seboj ne izključujeta, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.560,62 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek v delu 3. točke tožbenega zahtevka, ki se glasi "in z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo", na obračun in izplačilo nadomestila plač za čas od maja 2016 do vrnitve nazaj na delo ter na obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2016 in vsa nadaljnja leta do vrnitve nazaj na delo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun nadomestila plač za čas od junija 2013 do aprila 2016 in za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 6.524,44 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožnika. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do zakonske podlage glede zaključka, da bi tožnik zahteval razliko v plači, če bi sklenil ustrezno pogodbo o zaposlitvi. Domneva, da je sodišče (sicer napačno) uporabilo četrti odstavek 243. člena OZ. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni podala trditev oziroma ugovora glede dolžnosti zmanjšanja škode. Zato je sodišče prekoračilo svojo pristojnost, ko je odločilo mimo trditvene podlage. Tudi sicer je odločitev sodišča glede zmanjšanja škode materialnopravno zmotna. Tožena stranka mu je ponudila dve možnosti: bodisi sprejem (nezakonite) nove pogodbe o zaposlitvi bodisi sprejem ponujene odpravnine, kar ga je spravilo v negotov položaj. Noben predpis ne nalaga odgovornosti tožnika "za pravilno izbiro". Od tožnika ni mogoče zahtevati nesorazmernih naporov, žrtvovanja ali celo odgovornosti za tveganje. Izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena in je tožnik prikrajšan za kontradiktorno obravnavo. Ponujena pogodba o zaposlitvi ni ustrezna, saj je nezakonita in podana s šikanoznimi nameni, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča v gospodarskem sporu. Ustreznost ponujene pogodbe o zaposlitvi se ne presoja le na podlagi strogo formalnih kriterijev, temveč bi moralo sodišče v celoti presoditi navedbe in dokaze tožnika. Tudi v tem delu sodba ni obrazložena. Na prejeto korist zaradi prejete odpravnine se je tožena stranka sklicevala prepozno. Ker se na navedeni ugovor tožena stranka sklicuje tudi v drugih sporih, obstaja litispendenca. Tožena stranka je prostovoljno izplačala odpravnino, zato ni upravičena do njenega vračila niti je ne more uveljavljati v pobot. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zmanjšalo ugotovljeno škodo zaradi domnevne privolitve tožnika v škodo v višini 70 % prejšnje plače in (hkrati) za korist v višini prejete odpravnine. Odškodnine zaradi izgubljenega dohodka ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), saj je v takšnem primeru tožena stranka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Stališče sodišča, ki je pri izračunu škode izhajalo iz neto zneskov mesečnih plač, je v nasprotju z davčnimi predpisi in sodno prakso. Tožena stranka mora plačati tožniku celotni bruto znesek prejemka, ki predstavlja njegovo plačo. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo bruto prejemkov oziroma škode za čas po 16. 10. 2014. Ob upoštevanju normalnega teka stvari bi bil tožniku podaljšan mandat predsednika uprave pri toženi stranki. Če se to ne bi zgodilo, bi ob izteku mandata sprejel ustrezno pogodbo o zaposlitvi (za najmanj 70% plače) pri toženi stranki. Zaradi zavrnitve odškodninskega zahtevka je napačna odločitev o zamudnih obrestih. Podana je bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče protispisno zaključilo, da je že pravnomočno odločeno o plačilu zamudnih obresti od neto zneskov prejemkov. Uveljavlja bistveno kršitev določbe 300. člena ZPP, ker sodišče ni združilo tega spora in spora v zadevi I Pd 507/2016 (sedaj I Pd 421/2019). Opredeljuje se do ugovora zastaranja in litispendence. Odločitev o stroških postopka ni pravilna, ker gre izvorno za delovni spor z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, v katerem delodajalec krije svoje pravdne stroške ne glede na uspeh. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

6. V tej zadevi, ki se je vodila zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in tožniku priznalo pravico do reintegracije in reparacije (sodba I Pd 1104/2013 z dne 8. 7. 2016). Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in reintegracijski zahtevek, v ostalem pa je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017). Odločitev o zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi je vrhovno sodišče potrdilo s sodbo, s katero je revizijo tožnika zavrnilo (VIII Ips 105/2018 z dne 19. 3. 2019), odločitev o prejemkih iz delovnega razmerja, o katerih je bilo odločeno v novem sojenju (sodba in sklep I Pd 672/2017 z dne 8. 12. 2017 v zvezi s sodbo in sklepom Pdp 96/2018 z dne 8. 3. 2018), pa je razveljavilo (sklep VIII Ips 193/2018 z dne 19. 3. 2019), ker sodišče denarnega zahtevka ni presojalo na odškodninski podlagi.

7. Tožnik v pritožbi navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožnikove argumente. S tem pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Pri tem izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ni res, da se sodišče ni opredelilo do ključnih navedb tožnika. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi obširno pojasnilo, zakaj šteje, da so tožnikovi argumenti neutemeljeni. Tožnik se s temi razlogi očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da sodba ni obrazložena.

8. Materialnopravnega določila, na katerem temelji zmanjšanje škode zaradi opustitve razumnega ukrepa, sodišče prve stopnje resda ni navedlo. Četrti odstavek 324. člena ZPP nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo. Izostanek te navedbe zato pomeni procesno kršitev, ki pa ni bistvena, če je sodbo kljub temu mogoče materialnopravno preizkusiti (II Ips 589/2001 in II Ips 339/2002). Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v točki 21 obrazložitve dovolj jasno izhaja, da gre v obravnavanem sporu v zvezi z zmanjšanjem odškodnine za uporabo četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki ureja obseg odškodnine.

9. Ne drži očitek tožnika, da tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala (pravočasnih) trditev oziroma dejanske podlage ugovorov o zmanjšanju odškodnine zaradi opustitve dolžnosti zmanjšanja škode v posledici odklonitve ponujene ustrezne zaposlitve in zaradi prejete koristi iz naslova odpravnine. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi zavrnil in zahteval odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja, ki mu je zato prenehalo po njegovi volji. Zatrjevala je še, da je bila tožniku odpravnina v konkretnem znesku že izplačana. Tožena stranka je nato v drugi pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2016 navedla, da bi lahko tožnik glede na določbe pogodbe o zaposlitvi nadaljeval delovno razmerje pri toženi stranki, vendar se je sam odločil, da nove pogodbe o zaposlitvi ne bo sprejel in je bila zato pretrgana vzročna zveza med odpoklicem in prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik je v peti pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2017, očitno pod vplivom razlogov iz v tem sporu izdane drugostopenjske sodbe in sklepa Pdp 899/2016 z dne 23. 2. 2017, navedel, da je glede odprtih tožbenih zahtevkov "v obravnavi odškodninski vidik tožbenih zahtevkov". Tožena stranka je nato v tretji pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2017 odgovorila, da je navedla vsa dejstva, relevantna za uporabo 243. člena OZ glede preprečitve zmanjšanja škode in upoštevanja koristi iz naslova odpravnine. V četrti pripravljalni vlogi z dne 20. 9. 2017 pa je tožena stranka še navedla, da gre za razliko med 100 % in 70 % osnovne plače predsednika uprave, ki jo je izpostavila že v drugi pripravljalni vlogi. Glede na navedeno je neutemeljen očitek tožnika, da je bil prikrajšan za kontradiktorno obravnavo.

10. Navedene (pravočasne) trditve so po presoji pritožbenega sodišča zadostne za presojo ugovorov tožene stranke. Tožena stranka se je na ugovora, ki sta materialnopravne narave, sklicevala na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena. Sodišče prve stopnje je dejansko podlago glede višine škode opredelilo ustrezno in v takšni meri, da je bilo v celoti razvidno, kateri sklop navedenih dejstev je štelo kot pravno relevanten pri presoji utemeljenosti ugovora. Glede na navedeno so neutemeljene navedbe tožnika o pomanjkljivih ugovorih in prekoračitvi pristojnosti.

11. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik uveljavlja tudi v zvezi s tem, da sodišče za skupno obravnavanje ni združilo spora, ki poteka v tej zadevi in spora v zadevi I Pd 507/2016 (sedaj I Pd 421/2019). Navedeno pomeni uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 300. člena ZPP. Ta določa, da se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Zakon torej sodišče zgolj pooblašča, da več pravd lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa, da to mora storiti. Če se sodišče odloči, da pravd ne bo združilo, s tem ne stori bistvene kršitve določb pravdnega postopka (VIII Ips 237/2017). Glede na to, da sodišče ni sledilo ugovoru litispendence v tem sporu niti ni zavrnilo tožbenega zahtevka zaradi zastaranja, pritožbeni očitki tožnika v tej smeri niso relevantni.

12. Tožnik očita še t. i. protispisnost, ker naj bi sodišče v ponovljenem sojenju odločilo o neutemeljenosti zahtevka za plačilo zamudnih obresti od prejemkov v nasprotju s III. točko izreka sodbe in sklepa I Pd 672/2017 z dne 8. 12. 2017. Vendar pa pri tem očitku ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in listinami, zapisniki o izvedbi dokazov oziroma prepisi zvočnih posnetkov, zato očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Pritožba obširno nasprotuje ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto pooblaščenca uprave. Glede tega se navedbe tožnika med seboj tudi nekoliko nasprotujejo, saj tožnik v pritožbi trdi, da bi v primeru rednega prenehanja mandata, če mu tožena stranka ne bi podaljšala mandata, sprejel ustrezno pogodbo o zaposlitvi (za najmanj 70 % plače) pri toženi stranki. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 105/2018 že pojasnilo, da je bilo glede na kriterije iz drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi ponujeno delovno mesto ustrezno, saj je ustrezalo vrsti in stopnji tožnikove izobrazbe in je zanj tudi bila določena osnovna plača v višini 70 % plače iz pogodbe o zaposlitvi za predsednika uprave tožene stranke. Tožnik je v tožbi neustreznost (in s tem nezakonitost) ponujene pogodbe o zaposlitvi utemeljeval s tem, da so mu v njej ponujene naloge, zaradi katerih je bil odpoklican. Navedeno, kot tudi sklicevanje na razloge kasnejše odločitve sodišča prve stopnje v gospodarskem sporu, ne more biti razlog za to, da bi ponujeno zaposlitev šteli za neustrezno. Nasprotno. Zahtevnost ponujenih nalog, ki jih tožnik celo primerja z nalogami, ki jih je opravljal kot predsednik uprave tožene stranke, kvečjemu še dodatno potrjuje, da je ponujena zaposlitev ustrezna, saj ne ustreza le vrsti in ravni izobrazbe tožnika, temveč gre tudi za hierarhično visoko umeščeno delovno mesto (prvi nivo), ki je tudi finančno primerno ovrednoteno (8.585,08 EUR). Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi ponujena pogodba o zaposlitvi imela šikanozen namen. Sicer pa je tožnik te navedbe prvič podal šele v četrti in peti pripravljalni vlogi, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem navajal, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej (286. člen ZPP). Zaradi navedenega sodišče v ponovljenem sojenju ni raziskovalo dejstev o ustreznosti zaposlitve in je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika. Ker je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje zakonito prenehalo, tožnik do pravic iz pogodbe o zaposlitvi od njenega prenehanja dalje ni upravičen.

14. Neutemeljeno je navajanje pritožbe, da naj bi mu tožena stranka po predčasnem odpoklicu ponudila dve možnosti: bodisi sprejem nove pogodbe o zaposlitvi bodisi plačilo odpravnine. Tožnik je v odgovoru z dne 31. 5. 2013 izrecno odklonil ponujeno zaposlitev in sam zahteval izplačilo odpravnine, ki mu jo je tožena stranka izplačala. Ekonomski motivi takšne odločitve tožnika niso relevantni. Sprejem ustrezne pogodbe o zaposlitvi v posledici predčasnega odpoklica je razumen ukrep iz četrtega odstavka 243. člena OZ (VIII Ips 14/2004). Po toženkini kršitvi pogodbe o zaposlitvi bi tožnik z dolžno skrbnostjo lahko zmanjšal obseg škode, če bi sprejel ponujeno zaposlitev za delovno mesto pooblaščenca uprave. Tožnik za zmanjšanje škode ni storil ničesar. Kolikor bi tožnik sprejel ustrezno zaposlitev in za opravljeno delo pooblaščenca uprave prejel plačilo v višini 70 % plače iz pogodbe o zaposlitvi predsednika uprave, ne bi bil sicer upravičen do odpravnine, pač pa na podlagi 239. člena in 243. člena OZ do škode v višini 30 % plače iz pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati. Posledično so neutemeljene tožnikove navedbe o nesorazmernem naporu ali žrtvovanju in odgovornosti za tveganje sprejema nove pogodbe.

15. Zmotno je stališče pritožbe, da odškodnine zaradi izgubljenega dohodka ni mogoče zmanjšati iz obeh naslovov (po tretjem in četrtem odstavku 243. člena OZ), saj je v takšnem primeru tožena stranka obogatena, tožnik pa prikrajšan za popolno odškodnino. Načelo popolne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ pomeni, da je pri njeni odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je tožnik prejel v spornem obdobju - tudi prejemek, ki ga je prejel iz naslova odpravnine. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 243. člena OZ, ko je izplačano odpravnino upoštevalo pri odmeri škode (VIII Ips 309/2017). Ker je takšen ugovor tožene stranke materialnopravne narave, je zgrešeno navajanje tožnika, da se tožena stranka nanj sklicuje tudi v drugih postopkih in da gre zato za litispendenco. Glede na to, da tožena stranka v tem sporu ne uveljavlja vračila odpravnine niti pobotnega ugovora, niso relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna izplačati odpravnine in jo je plačala prostovoljno, posledično pa ni upravičena do njenega vračila ali pobota. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje ugovora, ki jih je v tej smeri dala tožena stranka in se med seboj ne izključujeta, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne.

16. Ob tem je zmotno tudi stališče pritožbe, da bi bil tožnik upravičen do bruto zneska odškodnine in da bi prišlo z upoštevanjem neto zneska mesečne plače do kršitve načela popolne odškodnine. Tožnik je pri oblikovanju zahtevka izhajal iz bruto plače, vendar njegov zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino, upoštevaje navedbe v peti pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2017. Gre za različna pojma – eden predstavlja izhodišče za določitev višine zahtevka, drug sam zahtevek, pri čemer je evidentno, da plače in odškodnine ni mogoče enačiti. Obračun in plačilo davkov in prispevkov od odškodnine ni stvar sodišča v delovnopravnem sporu (VIII Ips 23/2019).

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi v primeru, če ne bi bil predčasno odpoklican, zaradi svoje izjemne uspešnosti po 15. 10. 2014 verjetno dobil nov potrjen mandat s strani nadzornega sveta ter da je to tisti normalen tek stvari, ki bi ga moralo sodišče upoštevati oziroma napraviti test objektivne verjetnosti na podlagi predvidevanja. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poslovodno funkcijo za določen čas mandata, hkrati pa "delovno razmerje" za nedoločen čas, s pravico do ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v primeru predčasnega odpoklica. Pogodba je v delu, ki se je nanašala na poslovodno funkcijo, prenehala z odpoklicem, v delu o delovnem razmerju za nedoločen čas s pravico do zaposlitve na ustreznem delovnem mestu pa z odklonitvijo ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so trditve (in izpoved) o imenovanju tožnika na funkcijo predsednika uprave po 15. 10. 2014 špekulativne, kar pomeni, da ne dosegajo dokaznega standarda nadpolovične verjetnosti razvoja dogodkov po normalnem teku stvari. Enako velja za tožnikove trditve, da bi v primeru rednega izteka mandata, če mu ta ne bi bil podaljšan, sprejel ponujeno pogodbo o zaposlitvi za 70 % prejšnje plače. Tožnikovo ravnanje ob odpoklicu s funkcije predsednika uprave, ko je zavrnil ponujeno zaposlitev kot neustrezno, ne daje opore za takšno sklepanje. Pritožbena trditev tožnika, da bi drugače ravnal, je v nasprotju z njegovim predhodno opravljenim ravnanjem.

18. Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločitve o stroških postopka. Tožnik je v tem sporu nazadnje zahteval izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja na odškodninski podlagi, zato je po kriteriju uspeha iz 154. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

19. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka, in sicer 1.259,20 EUR za odgovor na pritožbo, kar z 20,00 EUR materialnih stroškov in DDV znaša 1.560,62 EUR (154. in 165. člen ZPP).