Jedro

Tožniki so zoper toženo stranko sprožili več upravnih sporov proti njenim različnim odločbam. Ne gre za obravnavo iste zadeve, če je bila v drugem upravnem sporu odrejena prepoved razpolaganja z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, kljub istim nepremičninam in istem denacionalizacijskem postopku. Potreba za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu je podana prav zaradi časovne omejenosti navedene začasne odredbe, izdane v drugem upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1329/99-32 z dne 1.3.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi tožnikov za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). Gradbenemu ištitutu Z., d.d., je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prepovedalo razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka pred Upravno enoto Ljubljana, Izpostava B., in to z nepremičninami parc. št. 441/1, 442, 441/2, vl. št. 452 k.o. G., parc. št. 450, 449, 448, 447 in 469, vl. št. 168. k.o. G. ter parc. št. 512/1, 512/2, vl. št. 595 k.o. G.. Odredilo je tudi, da se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani.

V obrazložitvi se sodišče sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 299/99 z dne 20.5.1999 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-209/99 z dne 9.12.1999. Navaja, da tožniki s tožbo izpodbijajo odločbo tožene stranke o zavrnitvi njihove pritožbe zoper sklep Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, s katerim sta bili združeni njihovi zahtevi za izrek ničnosti odločb - prvega in drugega soglasja k lastninskemu preoblikovanju Gradbenega inštituta Z. v enoten postopek in zahteva zavržena. Sporno razmerje je torej lastninsko preoblikovanje navedenega podjetja, ki je bilo že izvršeno in družba vpisana v sodni register. Nevarnost hujših škodljivih posledic so tožniki izkazali s predpogodbami o prodaji nepremičnin, katerih vrnitev zahtevajo. Tako so izkazali oba pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Prizadeta stranka v pritožbi navaja, da gre pri izpodbijanem sklepu za iste nepremičnine, o katerih je že odločilo ustavno sodišče z navedeno odločbo. Glede na odločbo ustavnega sodišča z nepremičninami ni več mogoče razpolagati, gre pa tudi za večkratno odločanje o isti stvari in s tem za kršitev načela "ne bis in idem". Zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje takšno zahtevo zavreči. Spregledano je bilo tudi pomembno dejstvo, da tožniki niso stranke v postopku lastninskega preoblikovanja prizadete stranke. To stališče izhaja iz ustavne odločbe z dne 16.10.1997. Denacionalizacijski postopek, ki so ga sprožili tožniki, še ni končan, vendar je upravni organ izdal odločbo z dne 9.8.1993, ki je pravnomočna. Z njo je bil zavrnjen njihov predlog za izdajo začasne odredbe po 10. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ker tožniki nimajo lastnosti stranke, tudi ne obstaja sporno razmerje. Prizadeta stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevo zavrže, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni ugovor, da je bilo z izdajo izpodbijanega sklepa kršeno procesno načelo prepovedi dvakratnega obravnavanja iste pravnomočno končane zadeve. Tožniki so namreč zoper toženo stranko sprožili več upravnih sporov, proti njenim različnim odločbam. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 209/99 z dne 9.12.1999 je, na podlagi ustavne pritožbe tožnikov, poleg odprave sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 562/99 z dne 8.4.1999 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 299/95 z dne 20.5.1999, ustavno sodišče tudi samo meritorno odločilo in prizadeti stranki prepovedalo razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. Odrejena prepoved je bila tako izdana v sporu, ki se nanaša na molk drugostopenjskega organa, ki ni v roku odločil o pritožbi zoper odločbo agencije z dne 23.10.1988. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa se nanaša na drug upravni spor oziroma je njegov predmet izpodbijanje odločitve o predlogu za izrek ničnosti odločb agencije z dne 21.7.1998 in 23.10.1998. Odrejena prepoved je bila torej izdana v drugem upravnem sporu in je vezana na konkretni upravni spor v tisti zadevi. Kljub istim nepremičninam in istemu denacionalizacijskemu postopku zato po presoji sodišča ne gre za obravnavanje iste zadeve. Navedeni ugovor zato ni utemeljen. Prav zaradi časovne omejenosti navedene začasne odredbe je potreba za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu vendarle izkazana.

Pritožnik tudi ne more uspeti s svojim drugim ugovorom. Upoštevati je, da je bilo šele s sklepom o spremembah in dopolnitvah sklepa o preoblikovanju dela Zavoda za ... v javni raziskovalni zavod z dne 28.5.1998 (Uradni list RS, št. 43/98 in 47/98 - popravek) omogočeno lastninjenje dela premoženja v družbeni lastnini. To lastninjenje je bilo torej omogočeno šele po prenehanju veljavnosti ZLPP. Zahteva po 10. členu ZLPP pa je bila zavrnjena zato, ker je bilo do takrat to premoženje javnega zavoda, ki se ne lastnini. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče odreči položaja stranke tožnikom, kot to uveljavlja pritožba.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (73. člen v zvezi z 68. členom ZUS).