Jedro

Če tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča ne pošlje upravnih spisov, na katerih temelji izpodbijana odločba, ki je zato ni mogoče preizkusiti, je treba tožbi že iz tega razloga ugoditi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 31. 5. 2005 v zavrnilnem delu odpravi in vrne toženi stranki v tem obsegu v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila tožeči stranki glede plačila zamudnih obresti in sicer tako, da pričnejo teči na dan nastopa izvršljivosti odločbe do plačila, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 4. 5. 2001 zavrnila. Prvostopni organ je v citirani odločbi določil, da mora pritožnik zaradi odprave nezakonitosti in nepravilnosti v svojem poslovanju plačati DDV v znesku 125.855,00 SIT in pripadajoče predpisane zamudne obresti. Določen je bil 30 dnevni izvršitveni rok, podlaga za navedeno odločitev prvostopnega davčnega organa sta določbi 34. in 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju Zakon o DDV). Pri inšpekcijskem pregledu pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za december 2000 je bil opravljen pregled računa - obračunska situacija št. ... z dne 8. 12. 2000 za gradbena dela, ki ga je (pri)tožniku izstavil A.A. s.p. iz B.. Znesek za plačilo po obračunski situaciji je 4.152.114,99 SIT, od tega DDV znaša 663.022,56 SIT. Pravna oseba je na računalniški izpis knjige prejetih računov pod zap. št. 62 ročno napisala naslednje podatke: vrednost brez DDV 14.221.971,84 SIT in znesek vstopnega DDV, ki se sme odbijati 2.270.734,75 SIT. Zavezanec je v zvezi s tem pojasnil, da je na obrazcu DDV-O za december 2000 izračunal DDV na naslednji način: celotni vhodni DDV za investicijo po pogodbi 1/2000 je 2.819.854,81 SIT minus že upoštevan vstopni DDV v 7. mesecu (po tretji začasni situaciji) 549.120,06 SIT prinese razliko 2.270.734,75 SIT. Davčni zavezanec je na obrazcu DDV-O za april 2000 odbil vhodni DDV za omenjeno investicijo na osnovi 1. začasne situacije v znesku 468.230,00 SIT. Davčni organ je z odločbo št. ... z dne 9. 8. 2000 davčnemu zavezancu naložil plačilo tega davka z obrazložitvijo, da je zavezanec odbil vhodni DDV v nasprotju z določili 34. člena ZDDV. Zavezanec je odločbo prejel 18. 8. 2000. Odločba je pravnomočna. Poleg tega je davčni zavezanec odbil vhodni DDV za omenjeno investicijo po avansnih računih št. ... in sicer v znesku 1.139.482 SIT. Davčni organ je z odločbo št. ... z dne 23. 10. 2000 davčnemu zavezancu naložil plačilo tega davka z obrazložitvijo, da je zavezanec odbijal vhodni DDV v nasprotju z določili 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost. Zavezanec je odločbo prejel 13. 11. 2000. Odločba je pravnomočna. Iz pojasnila davčnega zavezanca glede načina obračunavanja DDV za december 2000 izhaja, da je na osnovi končne obračunske situacije - računa št. ... z dne 8. 12. 2000 odbijal celotni DDV za investicijo, ki še ni bil odbit, ne glede na to, da se je davčni organ z dvema pravnomočnima odločbama odločil, da zavezanec ni imel pravice do odbitka vhodnega DDV po 1. začasni situaciji in treh avansnih računih. Osnova za DDV, ki je navedena na obračunski situaciji, znaša 3.489.592,43 SIT, 19 % DDV pa 663.022,56 SIT, medtem ko je zavezanec v obračunu DDV-O za december 2000 odbijal vhodni DDV, ki ga je sam izračunal, v znesku 2.270.734,75 SIT. Določilo 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV določa, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena tega zakona. Vstopni DDV v znesku 2.270.734,75 SIT ni bil izkazan na računu, pač pa je le računska kategorija, ki jo je izračunal zavezanec sam. Določilo 7. odstavka 40. člena ZDDV določa, da sme davčni zavezanec odbiti vstopni DDV v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Zavezanec je račune za DDV, ki jih je odbijal decembra 2000, prejel tudi v prejšnjih mesecih, in ne le decembra 2000. 42. člen ZDDV govori o popravku odbitka vstopnega DDV pod določenimi pogoji: 1. pogoj je, da se popravlja samo odbitek vstopnega DDV, ki ga je davčni zavezanec izvršil v skladu s tem zakonom. Zavezanec je izvršil odbitek DDV po 1. začasni situaciji in treh avansnih računih v nasprotju z določilom 40. člena ZDDV, zato tudi popravek odbitka ni možen. Določila 42. člena ZDDV določa popravek odbitka zaradi administrativnih razlogov, zaradi odpovedi nakupov in znižanja cen, zaradi različnih vrst popustov, zaradi nezmožnosti poplačila, kakor tudi popravek odbitka pri uvozu in popravek odbitka zaradi spremembe pogojev poslovanja. Določba 42. člena ZDDV ne predvideva popravka vhodnega DDV v primeru, ko je davčni organ odločil, da je zavezanec predhodno odbijal DDV v nasprotju s tem zakonom. Tožena stranka poudari, da je tožnik skušal svojo že izkoriščeno pravico do odbitkov vhodnega DDV (določeni v dveh pravnomočnih odločbah) ponovno uveljavljati v obračunu DDV-O za december 2000. Po mnenju tožene stranke se 42. člen ZDDV glede popravka vhodnega DDV lahko uporablja samo takrat, če je bil odbitek vhodnega DDV izvršen v skladu z zakonom. Davčni organ je namreč z obema omenjenima pravnomočnima odločbama ugotovil, da odbitek vhodnega DDV ni bil izvršen v skladu z določilom 40. člena ZDDV. Na pritožbeno navedbo, da bi moral davčni organ priznati tožniku pravico do odbitka vhodnega DDV vsaj v višini 663.022,56 SIT (kar izhaja iz obračunske situacije št. ... z dne 8. 12. 2000) tožena stranka odgovarja, da je skupni znesek vstopnega DDV 2.864.136,40 SIT tožnik vpisal v obrazec DDV-O za december 2000 v polje 42 (računalniški izpis). Iz vpisa v knjigo prejetih računov pod zaporedno št. 62 iz nobenega podatka ne izhaja, da gre za račun - obračunsko situacijo št. ... z dne 8. 12. 2000, dobavitelja A.A. s.p. B.,, iz katere izhaja osnova za DDV v višini 3.489.592,43 SIT ter DDV v višini 663.022,56 SIT; skupaj za plačilo 4.152.614,99 SIT. Davčni organ glede na 15. člen Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami) ni dolžan raziskovati ali znesek vhodnega DDV v višini 2.270.735,00 SIT, ki je vpisan pod zap. št. 62 knjige prejetih računov, morda vsebuje tudi znesek vhodnega DDV v višini 663.022,56 SIT, ki naj bi ga zavezanec odbijal na osnovi računa št. ... z dne 8. 12. 2000. Pravilnik o izvajanju davka na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 27/00, v nadaljevanju Pravilnik) namreč v 109. členu natančno definira podatke, ki jih mora vsebovati knjiga prejetih računov. Tožnik ima pod zap. št. 62 knjige prejetih računov vpisano drugo knjigovodsko listino, saj številka knjigovodske listine ni identična številki računa - obračunska situacija št. 137/2000 (3. alinea 1. odstavka 109. člena Pravilnika), vrednost računa z vračunanim DDV ni identična podatkom iz obračunske situacije št. ... (5. alinea 1. ostavka 109. člena Pravilnika), podatek o skupnem DDV ni identičen podatku, izkazanem na računu - obračunski situaciji št. ... (6. alinea 1. odstavka 109. člena Pravilnika). Tožnik po mnenju tožene stranke tudi ni upošteval določila 2. odstavka 109. člena Pravilnika, ki pravi, da je potrebno v knjigo prejetih računov vpisati tudi račune, s katerimi se naknadno popravlja vstopni DDV. Zato je tožena stranka potrdila odločitev prvostopnega organa, da mora tožeča stranka plačati 125.855,00 SIT DDV za december 2000. Tožena stranka tudi pove, da 7. odstavek 40. člena DDV določa, da je pravica do uveljavljanja odbitkov vstopnega DDV časovno omejena na pravno-davčno obdobje, v katerem je davčni zavezanec prejel račun oziroma pridobil pravico do uveljavljanja odbitka, ter da ima, ker je rok eden od pogojev za uveljavitev pravice, neuveljavljanje pravice do odbitkov vstopnega DDV v tem časovnem obdobju za posledico izgubo te pravice. Prav tako je v Pravilniku o izvajanju ZDDV v 106. členu določeno, da je davčni zavezanec dolžan v svojem knjigovodstvu zagotoviti vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV. Podlaga za knjigovodsko evidentiranje davčno pomembnih dogodkov oziroma spremembe dejstev so ustrezni dokumenti, kot so izdani in prejeti računi, dokumenti o uvozu in izvozu, dokumenti o plačilih in izplačilih, kot tudi vsi drugi dokumenti, ki so pomembni za obračun in plačilo DDV ter odbitek vstopnega DDV. Knjigovodstvo davčnega zavezanca in knjige izdanih in prejetih računov se morajo voditi v skladu s predpisi o računovodstvu ter drugimi predpisi, ki urejajo vodenje knjig davčnega zavezanca (3. odstavek 106. člena PZDDV). Po določbi 110. člena PZDDV se zneski, vpisani v knjigo izdanih in prejetih računov, za vsako davčno obdobje seštejejo in uporabljajo za sestavljanje obračuna DDV. Torej, davčni zavezanec lahko odbije vstopni DDV v svojem davčnem obračunu, davčni obračun pa mora temeljiti na podatkih iz knjige prejetih računov, ki je sestavljena v skladu s predpisi o računovodstvu. Iz dokumentacije v spisu izhaja po mnenju tožene stranke, da je (pri)tožnik v decembru 2000 v svojo računalniško vodeno knjigo prejetih računov prostoročno pripisal interno listino z vrednostjo brez DDV 14.221.971,84 SIT in z obračunanim DDV v znesku 2.270.735,00 SIT, ki ga je na podlagi te listine tudi uveljavljal v obračunu DDV za december. Podlaga za odbijanje pa so lahko le prejeti računi, ki so evidentirani v knjigi prejetih računov. Pritožnikova interna listina ni ustrezna podlaga za vpis v knjigo prejetih računov in tudi ne za odbitek vstopnega DDV v davčnem obračunu. Zato po mnenju tožene stranke prvostopni organ pritožniku utemeljeno ni priznal vstopnega DDV v znesku 2.270.735,00 SIT. Tožena stranka pritožniku tudi razloži, kakšen bi bil pravilen postopek uveljavljanja vstopnega DDV na podlagi začasnih gradbenih situacij in obračunske gradbene situacije, tako, da bi uveljavljal vstopni DDV izključno v obračunu DDV za tisto davčno obdobje, v katerem je prejel posamezno gradbeno situacijo in jo vpisal v knjigo prejetih računov, če bi bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za odbitek vstopnega DDV. Prav tako pa tožena stranka ni ugotovila nobene bistvene kršitve pravil postopka in materialnega zakona, na katere je dolžna opozoriti po uradni dolžnosti. Glede stroškov pa tožena stranka še obrazloži, da jih tožeča stranka ni priglasila.

Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri navaja, da iz končne obračunske situacije izhaja tako davčna osnova kot tudi znesek davka po I. začasni situaciji, po II. začasni situaciji in po III. začasni situaciji in davčna osnova ter znesek davka za končno obračunsko situacijo, kar izhaja tudi iz odločbe prve stopnje z dne 4. 5. 2001. Na končni obračunski situaciji so navedeni vsi podatki, ki jih ZDDV v 34. členu predpisuje kot sestavine računa in tudi vse ostale zakonsko zahtevane pogoje za odbitek vstopnega DDV. Nadalje tudi tožeča stranka opozarja na kontradiktornost v navedbah tožene stranke, saj nekje ugotovi, da je tožeča stranka prostoročno pripisala interno listino v računalniško vodeni knjigi prejetih računov, nato pa je zaključila, da račun v knjigo prejetih računov ni bil evidentiran. Po mnenju tožeče stranke je odločba druge stopnje sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti. Tožeča stranka predlaga razpis glavne obravnave, po kateri bi sodišče tožbi ugodilo in odločbo v izpodbijanem delu odpravilo ter stranki samo ugodilo, podrejeno pa odločbo odpravilo in jo vrnilo toženi stranki v nov postopek.

Tožena stranka je odgovorila na tožbo in predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je odločalo o tožbi skladno z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, nadalje ZUS-1), ki napotuje na odločanje po določbah 51 do 72. člena ZUS-1).

36. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami) daje sodišču možnost, da v zadevi odloča, tudi, če sodišču tožena stranka ni poslala spisov zadeve ali če je poslala le del spisov. V sporni zadevi je tožena stranka sodišču poslala le upravni spis, ki se je nanašal na pregled obračuna DDV za mesec april 2000, po izrecnem pozivu sodišča, naj mu dostavi še vse spise, ki se nanašajo na izpodbijano zadevo - obračun DDV za mesec december 2000, pa je tožena stranka sodišču dostavila le upravni spis v zadevi obračuna DDV za obdobje od januarja do marca 2000 in obračunsko situacijo - račun .... Da bi sodišče lahko preizkusilo izrecne tožbene ugovore tožeče stranke glede izpolnjevanja pogojev za odbitek vstopnega DDV za mesec december 2000, bi moralo razpolagati tudi z upravnim spisom za to obdobje, ki bi vsebovalo odločbo prve stopnje, ugotovitve inšpekcijskega organa, računalniški izpis iz knjige prejetih računov in obrazec DDV-O. Tožeča stranka se na te dokaze sklicuje; pravica predlagati dokaze in si zagotoviti njihovo izvajanje v sodnem postopku je del pravice do izjave in je varovana z 22. členom Ustave (odločba US št. Up-220/05 z dne 29. 3. 2007). Če torej dokaza, ki bi bil v prid stranki, ki ga predlaga, ni mogoče izvesti iz razloga, ki ni na njeni strani, to njenega položaja ne sme poslabšati. Glede na navedeno je s tem tožena stranka povzročila, da sodišče spornih dejstev med strankama ne more preizkusiti, posledice njene pasivnosti pa gredo lahko po presoji sodišča le njej v škodo. Zaradi omenjene kršitve sodišče ne more pravilno ugotoviti spornega dejanskega stanja in preveriti uporabo materialnega prava v izpodbijani odločbi, zato jo je odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.