Jedro

Tožena stranka je sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala zaposlene delavce na seznam delavcev, ki naj bi jim redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav ji le-teh, ker ni šlo za večje število presežnih delavcev, ne bi bilo potrebno določiti. Te kriterije je uporabila za vse delavce enako, tudi pri tožeči stranki jih je uporabila pravilno ter ji zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da se v celoti glasi: a) Zavrne se tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke R., ..., tožeči stranki Ž.K., ..., z dne 2. 2. 2009 nezakonita in se razveljavi. Delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2009 in še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

2. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, na isto delovno mesto ter ji za čas, ko tožeča stranka ni delala, priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji med drugim plačati tudi plače in druge denarne prejemke za čas od 20. 3. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožeči stranki za ta čas plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške, v roku 15 dni in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ b) Tožeča stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 2. 2009 in še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto in mu za čas, ko tožnik ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati tudi plače in druge denarne prejemke za čas od 20. 3. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter mu plačati prispevke za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v 15 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 501,00 EUR, v 15 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do obrazložitve svoje odločitve. Ugotovilo je, da ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Kljub temu je tožena stranka sprejela kriterije, na podlagi katerih je uvrščala delavce na seznam delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Te kriterije, ki so bili usklajeni s sindikatom, je tožena stranka dosledno upoštevala pri vseh delavcih. Tožena stranka je vse delavce, zaposlene v proizvodnji (v operaciji končna montaža in v operaciji proizvodnja zelenih uporov), kjer je bil upad največji in kjer je delal tudi tožnik, obravnavala enakopravno, saj je pri vseh teh delavcih upoštevala predpisane kriterije. Niti zakonodaja niti sodna praksa ne prepovedujeta upoštevanja kriterijev pri uvrščanju delavcev na seznam delavcev, katerim bo podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S takim načinom izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, se delodajalec zaščiti pred očitki šikane in diskriminacije. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ne dvomi v utemeljenost obstoja poslovnega razloga, kar sicer izhaja tudi iz izvedenih dokazov (listine, izpovedba prič). Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se sprejeti kriteriji razlikujejo od tistih, ki jih našteva 100. člen ZDR. Nobeden od delavcev, ki mu je bila dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni ugovarjal, da bi bilo kršeno načelo neupoštevanja socialnega kriterija. Prav zaradi tega kriterija se je seznam delavcev vseskozi spreminjal, saj ga je tožena stranka dosledno upoštevala. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot socialni kriterij (kot izločitveni kriterij) upoštevala le okoliščino, da gre za edinega hranitelja družine, saj se je upoštevala tudi brezposelnost zakonca. Tožnik ni izpolnjeval pogojev za upoštevanje tega kriterija. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje o uporabi četrtega kriterija, ki ne govori o ocenjevanju delovne zmožnosti, ampak o delovni uspešnosti, kar se je merilo glede na povprečje ostalih delavcev v tej skupini delovnih operacij. Tožnik je sicer presegel normo (ki pri toženi stranki ni bila postavljena previsoko), vendar pa je bil v primerjavi z ostalimi delavci slabše uspešen (saj je dosegel nižjo normo od ostalih delavcev). Brez osnove je očitek prvostopenjskega sodišča, da so bili kriteriji sprejeti šele takrat, ko je tožena stranka razpolagala s podatki o doseženih normah posameznih delavcev. Doseganje norme je bilo podlaga za izračun plače, tožena stranka je točkovanje iz tega kriterija opravila pol leta pred tem, ko je razpolagala s podatki o mesečnih normah posameznih delavcev. Glede izpolnjevanja obrazcev v zvezi z normo se niso pojavili nobeni dvomi oziroma ugovori. Tudi peti kriterij si je sodišče prve stopnje razlagalo napačno, saj je bil ta kriterij izločitveni (upošteval se je v primeru, če sta imela dva delavca enako število točk po predhodnih kriterijih). Tudi nekaterim delavcem, ki so bili prej zaposleni pri podjetju A., je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V decembru 2008 tožena stranka ni imela nobenega najetega delavca od družbe A.. Tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjeni pogoji ali na drugih delih, niti ga dokvalificirati za drugo delo, saj bi s tem toženi stranki nastali pretirani stroški (izpoved direktorja tožene stranke in priče S.M.). Prekvalifikacija in dokvalifikacija ne predstavljata absolutne pravice delavca, temveč sta pogojeni tudi s potrebami in finančnimi zmožnostmi delodajalca. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela možnosti, da bi tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo.

Zoper odločitev o pravdnih stroških (3. točka izreka) se pritožuje tožnik, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da tožniku prizna nagrado za zastopanje na vseh sedmih narokih za glavno obravnavo in ne le na enem od njih.

Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev te pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih stranki v pritožbah le pavšalno zatrjujeta in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti (izrek sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe, prav tako so v obrazložitvi navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku, ki je bil pri njej zaposlen za nedoločen čas, pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (v tej redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se je tožena stranka sklicevala na povsem enake razloge kot v drugih rednih odpovedih, ki jih je v istem obdobju podala drugim delavcem) podala tudi obvestilo iz člena 83/4 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Nadalje je ugotovilo, da je direktor tožene stranke sprejel kriterije za določitev seznama presežnih delavcev, jih predstavil izvršnemu odboru sindikata in svetu delavcev, kljub temu, da je šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev. Te kriterije sta potrdila tako izvršni odbor sindikata kot tudi svet delavcev (B13). Določenih je bilo šest kriterijev, prvi štirje (strokovna izobrazba, uvedenost za opravljanje večih del, usposobljenost in izkušnje za delo na drugem delovnem mestu, delovna uspešnost v obdobju od aprila 2008 do junija 2008) so se uporabljali kumulativno, peti kriterij (delovna doba delavca v skupini podjetij) pa se je uporabil, če sta dva delavca dosegla enako število točk po prvih štirih kriterijih. Šesti kriterij je bil izločitvene narave (iz seznama delavcev, ki bi jim bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, so bili črtani delavci, ki so dokazali, da so edini hranilci družine ali je njihov partner brez zaposlitve). Takega delavca (ki je bil črtan iz seznama) se je nadomestilo z delavcem, ki je bil na seznamu naslednji. Nadalje je zaključilo, da ni šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zato toženi stranki ni bilo potrebno izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (člen 96 ZDR) in da je tožena stranka poskušala ublažiti težko gospodarsko situacijo tudi z drugimi ukrepi (kolektivni dopust, delo na zalogo, prerazporeditev delovnega časa, …).

Z navedenimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku za t.i. individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določb ZDR, ki določajo postopek in način redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev. Pritožbeno sodišče k obrazložitvi prvostopenjskega sodišča o tem, da je šlo za individualno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dodaja še, da je tudi iz listinske dokumentacije (B20, B21) razvidno, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki zaradi neugodne ekonomske situacije (upad naročil, prodaje in proizvodnje) postalo trajno nepotrebno delo določenega števila delavcev. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer neutemeljeno zatrjevanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker tožena stranka pri obveščanju sindikata o ukrepih za razreševanje presežnih delavcev ni spoštovala roka iz člena 12/4 Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (panožna kolektivna pogodba; Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.). Iz dokaznega postopka izhaja, da je izvršni odbor sindikata tožene stranke obvestilo tožene stranke obravnaval na razširjeni seji dne 15. 1. 2009 (zapis z dne 19. 1. 2009 – B13) skupaj s svetom delavcev, na podlagi česar bi bilo mogoče zaključiti, da tožena stranka 30 dnevnega roka iz člena 12/4 panožne kolektivne pogodbe v zvezi z obvestilom sindikatu ni spoštovala (podatka o tem, kdaj je bil sindikat o teh ukrepih obveščen, v spisu ni zaslediti). Ta nepravilnost pa nima za posledico nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi to dejstvo kakorkoli vplivalo na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz priloge A6 je nadalje razvidno, da se je glede obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sindikat pri toženi stranki tudi opredelil. Nepravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker poslovni razlog ni bil resen in utemeljen zato, ker naj bi tožena stranka napačno uporabila četrti in peti kriterij za določitev seznama presežnih delavcev (B13, B22, B24). Iz dokaznega postopka izhaja (Interni predpis za točkovanje in razvrščanje delavcev v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga – B22, izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, prič S.M. in J.K.), da je direktor tožene stranke sprejel šest kriterijev za določitev presežnih delavcev za delavce na normiranih delih, na podlagi katerih se je opravila razvrstitev delavcev v seznam delavcev, katerim je tožena stranka nameravala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi štirje od teh kriterijev (strokovna izobrazba, uvedenost za opravljanje večih del, usposobljenost in izkušnje za opravljanje dela na drugem delovnem mestu, delovna uspešnost v obdobju od vključno aprila 2008 do vključno junija 2008 na skupini operacij, ki jih je delavec v tem obdobju v največjem obsegu opravljal v primerjavi s povprečjem na tej skupini operacij) so se upoštevali kumulativno. V primeru, če sta dobila dva delavca enako število točk po teh kriterijih, se je kot dodatni kriterij uporabil peti kriterij in sicer kriterij delovne dobe v skupini podjetij. V takšnem primeru je bil iz seznama izločen delavec z daljšo delovno dobo v skupini. Iz Internega predpisa (B22) izhaja, da je delavec ob enakem številu doseženih točk po prvih štirih kriterijih ohranil zaposlitev, če se je ob upoštevanju petega kriterija pomaknil izven števila delavcev, ki se jim je odpovedovala pogodba o zaposlitvi (obrazložitev načina uporabe petega kriterija – B22). Razen tega pa se je pri toženi stranki pri določitvi presežnih delavcev uporabljal še šesti kriterij, ki je bil izločitvene narave in ki je upošteval socialno stanje delavca. Po tem kriteriju so bili iz seznama presežnih delavcev izločeni vsi, ki so dokazali, da so edini hranilci družine ali da je njihov partner brez zaposlitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik po kriteriju strokovne izobrazbe prejel 5 točk, kar je največje možno število točk (B24), po kriteriju uvedenosti za opravljanje večih del 1 točko (iz naslova enostavnih montažnih del), medtem ko po kriteriju usposobljenosti in izkušnje za opravljanje del na drugem delovnem mestu (tretji kriterij) in po kriteriju delovne uspešnosti v obdobju od aprila 2008 do junija 2008 (četrti kriterij) tožnik ni prejel nobene točke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati (zadnji odstavek obrazložitve na strani 10 izpodbijane sodbe), da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka drugi in tretji kriterij uporabila pravilno, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj izvedeni dokazi ne nudijo oporo drugačnemu zaključku. Ker je tožnik še s štirimi sodelavci prejel najnižje število točk (B24), mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi v zvezi s tožnikom obstajali pogoji za uporabo šestega (izločitvenega) kriterija (edini hranilec družine oziroma partner brez zaposlitve), kar je sicer razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka četrti kriterij (doseganje norme oziroma delovna uspešnost v obdobju od aprila 2008 do junija 2008) upoštevala napačno, ker je ugotovilo, da je tožnik v tem obdobju presegel določeno normo. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da se je delovna uspešnost delavca ugotavljala glede na povprečno delovno uspešnost delavcev v skupini operacij (B22, izpovedba priče S.M.) in da je tožnik po tem kriteriju v primerjavi s povprečjem skupine dosegel nižji odstotek (B7 – B12, izpovedba priče S.M.). V zvezi s točkovanjem po četrtem kriteriju je priča S.M. izrecno pojasnila, da delavec ni dobil nobenih točk po četrtem kriteriju, če ni dosegel povprečja doseganja norme (izpovedba navedene priče na naroku za glavno obravnavno z dne 1. 9. 2009). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnik ne bi smel biti uvrščen na seznam presežnih delavcev oziroma mu tožena stranka ne bi smela podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, ker je delo opravljal nad 100 % normo. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi bil tožnik tudi v primeru, če bi po 4. kriteriju dobil maksimalno število točk (5 točk), še vedno uvrščen med delavce, katerim je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To izhaja iz seznama presežnih delavcev (B24). Tudi v primeru, če bi tožnik dosegel skupno 11 točk, bi bil v najboljšem primeru še vedno uvrščen na 12 mesto seznama presežnih delavcev tudi ob upoštevanju 5. kriterija (kriterija delovne dobe v skupini podjetij), kar pa bi pomenilo, da v nobenem primeru ne bi zadržal zaposlitve pri toženi stranki. Tožnik namreč tudi v tem primeru ne bi dosegel takšnega števila točk, da bi se uvrstil med delavce, ki niso presežni in bi iz tega razloga ohranil zaposlitev.

Ob upoštevanju navedenega je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (5. alienea 358. člena ZPP).

Ker se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, sam krije svoje pravdne stroške (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških tožene stranke v postopku na prvi stopnji ni odločalo, ker jih ta ni priglasila. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer neutemeljena pritožba tožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje (tudi v primeru, če bi v tem individualnem delovnem sporu uspel) priznati pravdne stroške za zastopanje na vseh narokih za glavno obravnavo. Skladno z določbo tarifne številke 3102 Odvetniške tarife Zakona o Odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) se prizna nagrada za zastopanje na naroku po tarifni številki 3102 v istem znesku, ne glede na to, na koliko narokih odvetnik zastopa stranko. Ureditev po sedaj veljavnem ZOdvT se razlikuje od prej veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ko je odvetniku, ki je zastopal stranko, pripadala nagrada za zastopanje na vsakem naroku za glavno obravnavo. Takšna razlaga določbe tarifne številke 3102 ZOdvT izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 56/2011, ki je zavzelo stališče, da vključuje nagrada za narok po tarifni številki 3102 nagrado za vse naroke (torej ne glede na to na koliko narokih odvetnik zastopa stranko).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila. Ker odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo.