Jedro

Med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika spada tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ki je namenjena varstvu pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave Republike Slovenije), telesne nedotakljivosti in varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter spoštovanju načela prostovoljnosti zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave). Šele pravilno opravljeno pojasnilo zdravnika, pacientu zagotavlja ustrezno obveščenost, da lahko učinkovito uresničuje svojo pravico do samoodločbe, da se ga obravnava kot subjekt in ne le kot objekt zdravljenja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2009 dalje do plačila , v roku 15 dni od prejema te sodbe.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 45 % njenih pravdnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 55 % njenih pravdnih stroškov.

II. V presežku se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožbi tožene stranke ter stranskega intervenienta zavrnejo.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 157,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2009 dalje do izpolnitve obveznosti (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo, da tožnik nosi 56,04% stroškov postopka, toženka pa 43,96% stroškov postopka.

2. Zoper citirano sodbo vlagajo pritožbo tožnik, toženka in stranski intervenient. 3. Tožnik v pritožbi navaja, da jo izpodbija v točkah II. in III. izreka iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da nima posebnega pravnega interesa za izpodbijanje tistih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na ugotovitev nedoktrinarnega ravnanja operaterja, ker je sodišče prisodilo odškodnino na podlagi drugega temelja, to je kršitve pojasnilne dolžnosti. Izpostavlja, da je nepravilno navajanje sodišča, da bi se tožnik lahko poslužil novih operativnih posegov, ki so mu bili odsvetovani oziroma mu je bilo rečeno, da v njegovih letih in glede na njegovo zdravstveno stanje to ne pride v poštev. Če bi sodišče druge stopnje menilo, da je temu tako, naj samo opravi glavno obravnavo ter zasliši izvedenca. Prvostopno sodišče izvedenca ni zaslišalo, ker je sodišče zahtevku ugodilo na drugem temelju, sodišče druge stopnje pa lahko samo zviša odškodnino, ker to pač po sodni praksi predstavlja uporabo materialnega prava. Glede telesnih bolečin izpostavlja, da so bile intenzivne in obširne. Opraviti je moral nov boleč in povsem odvečen operativni poseg, skupaj z vsemi nevšečnosti, ta poseg pa njegovega stanja ni izboljšal. Tožnikov strah je bil intenziven in dolgotrajen, duševne bolečine pa so bile v resnici za tožnikovo duševno ravnovesje izjemnega pomena. Pred tem aktiven in družaben tožnik je sedaj porušen človek v plenicah, ki ne more zadrževati vode in mora menjati plenice praktično vsako uro. Tako stanje vpliva na vse tožnikovo življenje: osebno, družinsko, socialno, profesionalno oziroma ljubiteljsko dejavnostjo. Vse to je neizogibno vplivalo na tožnikovo samopodobo, skratka tožnik še pred kratkim frajerski moški, je po povsem nepotrebnem operativnem posegu postal psihično in fizično zlomljen človek. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo možnost morebitnega izboljšanja tožnikovih zdravstvenih težav s podvrženjem novim operativnim posegom, zanemariti. Graja stroškovni sklep. Ker je tožnik po temelju uspel, je že tu njegov uspeh polovičen, nadalje pa je uspel tudi po višini, tako da je njegov uspeh v pravdi 87,9%. V nadaljevanju tožnik podaja svoja mnenja in pripombe na sodbo sodišča prve stopnje. Zavzema se za zvišanje odškodnine iz naslova pretrpljenih bolečin in nevšečnosti na 7.500,00 EUR, iz naslova pretrpljenega strahu na 2.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz 7.500,00 na 20.000,00 EUR.

4. Toženka s pritožbo izpodbija sodbo v točkah I. in III. izreka sodbe iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Toženki je uspelo dokazati, da je njen delavec ravnal s potrebno skrbnostjo, kar izhaja iz točke 16 obrazložitve, zato ji ni mogoče očitati nestrokovnega ravnanja. Glede pojasnilne dolžnosti, sodišče opira obrazložitev na izpovedbo priče A. A., ki naj bi izpovedal, da tožnika ni seznanil z možnostjo termične poškodbe in s tem povezanih posledic. Ne gre zato, da pojasnilna dolžnost ne bi bila opravljena, temveč je sodišče presodilo, da ni bila pravilno opravljena oziroma ni bila opravljena v celoti. Opozarja, da tožnik ni zatrjeval, da bi bila pojasnilna dolžnost neopravljena glede termične poškodbe in da bi to priča izpovedala na način, kot je zapisano v sodbi. V tem delu opozarja na kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povzema dele izpovedbe te priče. Izpostavlja, da sta se operater in priča sestala večkrat in da je logično, da ob prvem razgovoru priča tožniku ni predstavila vseh možnih zapletov posega. Tožnik pa je bil nedvomno opozorjen na rizik možnost uhajanja urina po operaciji. To nedvomno izhaja iz izpovedbe priče. Obsega pojasnilne dolžnosti ne gre razlagati tako, da bi moral zdravnik natančno pojasniti vzrok in posledico za vsak posamezen rizik. Pojasnilo mora obsegati pojasnitev bistvenih tveganj, kar pa je bilo nedvomno storjeno. To izhaja iz izpovedbe priče A. A. ter iz izjav bolnika pod B17 in B18. Da bi bil zaključek sodišča pravilen, bi tožnik moral dokazati, da je prišlo do termične poškodbe. Tega tožnik ni zatrjeval in to tudi ne izhaja iz dokaznega postopka. Iz ugotovitev izvedencev izhaja le, da ni mogoče ugotoviti vzroka za poškodbo mišice zapiralke. Podredno, toženka izpodbija prisojo odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ne gre za trajno zmanjšanje, kar izhaja iz mnenja z dne 26. 6. 2023, in sicer zdravljenje urinske inkontinence ni zaključeno, ker niso izčrpane vse terapevtske možnosti. Pri tožniku bi bilo smiselno opraviti vstavitev umetne zapiralke, saj iz dopolnilnega izvedenskega mnenja izhaja, da je zdravljenje z vstavitvijo umetne zapiralke kar 80% uspešno. Zato tožnik ni upravičen do odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Graja tudi stroškovno odločitev, in sicer je pravilno, da tožnik nosi 62,09% stroškov, toženka pa 37,91%.

5. Stranski intervenient na strani tožene stranke vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 38. člena ZPP. Utemeljuje jo z razlogi in navedbami kot toženka in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne.

6. Tožnik, toženka in stranski intervenient v odgovorih na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe nasprotne stranke ter se zavzemajo za ugoditev svojim pritožbam.

7. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženke in stranskega intervenienta pa nista utemeljeni.

8. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP opravilo uradni pritožbeni preizkus. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odškodnine je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem temelji sodba na pravilni uporabi materialnega prava.

9. Toženka navaja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbo, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo priče A. A.. Očitana kršitev je podana, če je v odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami. V obravnavanem primeru ne gre za to, da bi sodišče napačno prepisalo zapis zaslišanja te priče, temveč je v točkah 14. in 17. obrazložitve izpovedbo priče ocenjevalo, najprej kot posamezen dokaz, nato pa v skupni dokazni oceni. Nadalje tudi nestrinjanje pritožb z razlogi sodišča, ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso medsebojno v nasprotju ter omogočajo njen preizkus. Sodišče je zaključek, da tožniku ni bila dana pojasnilna dolžnost, napravilo na podlagi dokaznega vrednotenja, z upoštevanjem metodoloških napotkov 8. člena ZPP. V točki 17 obrazložitve je ocenilo izpovedbo tožnika, izpovedbo tožnikovega sina, priče, operaterja. Ugotovljena dejstva je pravilno materialnopravne okvalificiralo tudi z določbo 20. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP). Prav tako je sodišče pravilno ocenilo in s svojo argumentacijo povzelo strokovno izražena stališča Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, in sicer, da je vsaj pri enem izmed obeh operativnih posegov1 prišlo do poškodbe zunanje mišične zapiralke na medeničnem dnu, pri čemer pa iz dokumentacije ni mogoče sklepati, ali je šlo za neposredno prerezanje zunanje mišične zapiralke ali termično poškodbo. Tožnikova inkontinenca je v vzročni zvezi z enim izmed operativnih posegov.

10. Toženka v pritožbi dejansko ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nepopolne pojasnilne dolžnosti, da torej pojasnilna dolžnost ni bila opravljana na način, da bi se tožnik lahko pred operativnim posegom seznanil z možnimi tveganji, stranskimi učinki in tudi ne z možnostjo termične poškodbe in s tem povezanimi posledicami. Ob tem pritožba toženke neutemeljeno očita, da bi moral tožnik izkazati, da je dejansko prišlo do termične poškodbe, tožnik pa tega niti ni zatrjeval. Drži sicer, da je sodišče zaključilo, da čeprav je do poškodbe zapiralke prišlo vsaj pri enem izmed operativnih posegov, pa iz dokumentacije ni mogoče sklepati, ali je šlo za neposredno prerezanje mišične zapiralke (strokovna napaka) ali za termično poškodbo (zaplet). Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženki uspelo dokazati, da je operater svoje delo opravil v skladu s pravili stroke. To dejstvo pa ne vpliva na presojo sodišča prve stopnje, da je prišlo do opustitve pojasnilne dolžnosti.

11. Med temeljne pogodbene obveznosti zdravnika spada tudi izpolnitev pojasnilne dolžnosti, ki je namenjena varstvu pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave Republike Slovenije), telesne nedotakljivosti in varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave) ter spoštovanju načela prostovoljnosti zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave). Šele pravilno opravljeno pojasnilo zdravnika, pacientu zagotavlja ustrezno obveščenost, da lahko učinkovito uresničuje svojo pravico do samoodločbe, da se ga obravnava kot subjekt in ne le kot objekt zdravljenja.2 Pojasnilna dolžnost je urejena v 20. členu ZPacP. Zdravnika zavezuje, da pacientu odkrito, obzirno in na njemu razumljiv način pojasni različne možnosti zdravljenja, morebitna tveganja in nevarnosti ter predvidljivost uspeha. Pacienta mora zdravnik poučiti o bistvenih vprašanjih z namenom, da ga morebitne škodljive posledice ne bi presenetile, ker z njimi ni računal.3

12. Neizpolnitev oziroma nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti, je odškodninsko pravno pomembna, ko se uresniči s posegom povezano tveganje, na katerega pacient ni bil opozorjen in nanj ni pristal, če je iz tako realiziranega tveganja nastala pravno priznana škoda. Če pri zdravljenju nastane zaplet, na katerega je bil pacient opozorjen in je v poseg kljub temu privolil, odgovornost zdravnika ne bo podana. Nasprotno, pa bo zdravnik odgovarjal za škodo, ki je posledica realiziranega tveganja, h kateremu zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti pacient ni dal soglasja (čeprav je zdravljenje potekalo lega artis).4

13. Pomembna okoliščina je tudi, da opravljeni poseg za tožnika ni bil življenjsko nujen, zato bi bilo potrebno opozorilo prilagoditi posledicam morebitnega realiziranega tveganja, v razmerju s posledicami pacientovega zdravstvenega stanja. Obseg in podrobnosti pojasnila morajo biti v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega5. Opozorilo se mora nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, to je na tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo pa mora upoštevati tudi redka tveganja predvidenega posega, če ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.

14. Sodišče prve stopnje je odločitev o kršitvi pojasnilne dolžnosti oprlo na dejansko ugotovitev, da zdravnik tožnika ni seznanil z možnostjo, da lahko operacija, ob morebitnem zapletu, povzroči inkontinenco in s tem povezane posledice, ki jih je tožnik dejansko utrpel. Za odločitev v sporu je bistveno, da se je v konkretnem primeru uresničilo s posegom povezano tveganje, in sicer je pri tožniku prisotna inkontinenca, ki je glede na zaključke izvedenskega mnenja v vzročni zvezi z enim operativnim posegom. Tožnik je torej dokazal, da je inkontinenca v vzročni zvezi z operativnim posegom, pri čemer pa za zaključek o odškodninski odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti, ni bistveno, ali je inkontinenca pri tožniku posledica strokovnega zapleta ali zdravniške napake. Toženka torej odgovarja zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti, ker je tožniku nastala škoda z uresničitvijo tveganja, na katerega bi moral biti opozorjen, vendar ni bil. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

15. Kriterije za določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo opredeljuje 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da pravična denarna odškodnina pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine.

16. Tožnik graja zmotno uporabo materialnega prava v smeri prenizko presojane odškodnine iz vseh postavk, toženka in stranski intervenient pa grajata višino prisojene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti in menita, da tožniku na tej podlagi odškodnina ne gre, ker ni sprejel ukrepov, ki bi privedli do izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja.

17. Sodišče je pravilno ugotovilo pravno relevantna dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odmero odškodnine. Dokazno je ocenjevalo tudi dopolnilni izvedenski mnenji z dne 16. 3. 2023 ter z dne 26. 6. 2023, pri čemer pa je pri vrednotenju konkretnih okoliščin zmanjšanja življenjskih aktivnosti oškodovanca, dalo premalo težo posameznim dejstvom, ki jih izpostavlja tudi tožnikova pritožba. Iz zaključkov izvedenskega mnenja izhaja, da je zaradi prisotne urinske inkontinence ter prisotne prilagoditvene motnje okrnjeno tožnikovo funkcioniranje, zaradi česar tožnik trpi in je pričakovati, da bo trpel tudi v prihodnje, ker ni pričakovati odprave preiskovančevih telesnih težav ter odprave prilagoditvene motnje, ob prisotni preokupaciji preiskovanca s telesnimi težavami. Izvedensko mnenje izpostavlja področje življenja v skupnosti, družbi in državi, pri medsebojnih stikih in odnosih ter pri skrbi zase. Izpostavlja doživljanje negativnih čustvenih stanj zaradi urinske inkontinence in doživljanja sramu ob tem, kot tudi zaradi povečane anksioznosti. Ob prisotni urinski inkontinenci doživlja občutke sramu in je s tem zmanjšana tožnikova sposobnost stopanja v interakcije z drugimi in tudi sposobnost aktivnega preživljanja prostega časa. To vse je tožnik tudi prepričljivo opisal. 18. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se je tožniku življenje po poškodbi spremenilo, ter da, ugotovljene poškodbe trajne narave, predstavljajo za tožnika izvor duševnih bolečin. Navedlo je tudi, da se tožnik glede na starost ter iz strahu in slabih izkušenj, za nov poseg ne želi odločiti, ter to dejstvo upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Toženka in stranski intervenient v pritožbi izpostavljata, da dejstvo, da tožnik ni izčrpal vseh možnosti zdravljenja pomeni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti, ker le-to ni trajno. Sodišče druge stopnje temu stališču ne pritrjuje. Vendarle iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni pričakovati odprave preiskovančevih telesnih težav ter odprave prilagoditvene motnje6. V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 26. 6. 2023 je sicer navedeno, da zdravljenje urinske inkontinence pri tožniku ni zaključeno, ker je na voljo še operativna vstavitev umetne zapiralke.

19. Potrebno je pritrditi pritožbi, da je sodišče pri vrednotenju dejstva, da se tožnik ne odloči za še eno operacijo, dalo premalo težo konkretno ugotovljenim okoliščinam: tožnikovi starosti (ob prvi operaciji je bil star 67 let, sedaj 82 let) ter dejstvu, da tudi iz dopolnitve izvedenskega mnenja ne izhaja prepričanje, da bi bile tožnikove omejitve s predlagano operacijo odpravljene. Ob dejstvu, da lahko vsak operativni poseg predstavlja resno tveganje in grožnjo za življenje in zdravje, je sprejemljivo in logično, da se tožnik za nadaljnji poseg ne odloči. Glede na obrazloženo je potrebno zavrniti pritožbene navedbe toženke in stranskega intervenienta, da pri tožniku niso podane trajne posledice ter da mu zato odškodnina iz tega naslova ne gre. Pritrditi pa je tožnikovi pritožbi, da je sodišče prve stopnje materialno pravno napačno vrednotilo dejstva, ki predstavljajo trajno zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti.

20. Sodišče druge stopnje je obravnavani primer presojalo tudi z upoštevanjem objektivne pogojenosti odškodnin. A je bilo slednje oteženo, ker povsem primerljive sodne prakse ni našlo, nanjo se tudi pritožbe ne sklicujejo. Upoštevaje vse težave in omejitve, ki jih povzroča inkontinenca ter njihov močan vpliv na tožnikovo psihično in fizično počutje, kot tudi objektivno pogojenost višine odškodnin je sodišče druge stopnje odškodnino s tega naslova zvišalo in jo dosodilo v znesku 13.000,00 EUR.

21. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje delno spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 19.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina kot celota predstavlja približno 13. povprečnin neto plač v Sloveniji7 in je zato skladna s kriteriji, določenimi v 179. členu OZ.

22. V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v celoti pritožbi toženke in stranskega intervenienta, saj niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (določba 353. člena ZPP).

23. Zaradi delne ugoditve pritožbi tožnika, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Uspeh tožnika po delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje znaša 45%, uspeh toženke pa 55%, zato nosita pravdni stranki v tem deležu stroške postopka.

24. Zaradi delnega uspeha (21%) v pritožbenem postopku, je tožnik v tem obsegu upravičen do sorazmernega dela priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglaša nagrado za pritožbo (1000 točk po tar. št. 3210), materialni stroški 2% in DDV 22%, kar skupaj znaša 746,64 EUR, ob upoštevanju uspeha pa je tožnik upravičen do plačila 157,00 EUR. Toženka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta svoje stroške pritožbe.

25. Odgovori na pritožbo niso bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve v pritožbenem postopku, zato stranke na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, same krijejo svoje stroške teh vlog.

1 Prva operacija je bila opravljena 17. 6. 2009 in druga 18. 5. 2010. 2 ZPacP (Ur. l. RS, št. 15/08 s spremembami in dopolnitvami). 3 Judikati II Ips 148/2017 in II Ips 203/2018 ter Ovčak Kos, in Božič Penko: Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako v Odvetnik 3 (86), 2018, stran 3. 4 Judikat II Ips 148/2017. 5 VSC Sklep 526/2018. 6 Stran 16 dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 16. 3. 2023. 7 Statistični urad RS - povprečna neto plača za mesec februar 2024 je znašala 1.449,19 EUR.