Jedro

"Vpogled v" listino tudi v pomenu, ki je uveljavljen v sodni praksi, ni izvedba dokaza s prebranjem listine.

Strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave ni mogoče obravnavati kot izvida in mnenja z odredbo sodišča postavljenega izvedenca, ampak ga sodišče ocenjuje kot vsak dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega S.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obsojencu je z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od 11.8.2003 dalje. Obsojencu je odvzelo zasežena mamila ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka v povprečnini odmerjeni na 100.000 SIT.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 14.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je po vsebini skoraj identična njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) in katero je dopolnil dne 26.5.2004. Zahtevo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 23.6.2004, predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v svoji odločbi, opr. št. I Ips 156/99 presodilo, da strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave (strokovne službe za kriminalistično-tehnične preiskave policije - 1. odstavek 247. člena ZKP) ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca (1. odstavek 249. člena ZKP). Takšno strokovno mnenje ocenjuje sodišče kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo. Zato se vložena zahteva za varstvo zakonitosti glede na razloge navedene odločbe neutemeljeno sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.1.1998, s katero je v zvezi z ustavno presojo določbe 2. odstavka 249. člena ZKP le-to zavzelo stališče, da se organu, ki na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju kazenskega pregona, izvedensko delo v kazenskem postopku ne more zaupati.

II.

1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker pouk obsojencu pri prvem zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 12.8.2003 ni bil v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku, zato sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na ta zagovor obsojenca; da je obramba ob prvem zaslišanju obsojenca imela na razpolago le kazensko ovadbo s prilogami in da je bila hišna preiskava izvedena nezakonito, ker je kriminalist preprečil, da bi obsojenec imel ob hišni preiskavi zagovornika in da je bil podpis zapisnika o hišni preiskavi s strani obsojenca in prič dosežen na nepravilen način.

2. Po določbi 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

3. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenca pred dežurno preiskovalno sodnico dne 12.8.2003, pri katerem je bil od vsega začetka navzoč obsojenčev zagovornik, izhaja, da je bil obsojenec skladno z določbo 1. odstavka 203. člena ZKP poučen po 4. členu ZKP (o razlogih odvzema prostosti, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga lahko prosto izbere izmed odvetnikov ter da bo na njegovo zahtevo sodišče o odvzemu prostosti obvestilo njegove najbližje) in 5. členu ZKP (česa je obdolžen, da se ni dolžan zagovarjati in tudi ne odgovarjati na vprašanja, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe in svoje bližnje ali priznati krivde) ter da je obsojenec dana opozorila in pravni pouk tudi razumel in podal zagovor ter odgovarjal tudi na vprašanja državne tožilke, zagovornika in sodnice. Kakršnihkoli pripomb na potek zaslišanja in zapisnik nista podala ne obsojenec ne zagovornik.

Zagovornik je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim zaslišanjem obsojenca pred dežurno preiskovalno sodnico. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi ta pritožbeni očitek utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da je bil zagovornik ves čas zaslišanja navzoč in da je bil obsojenec pravilno poučen o vseh pravicah. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bil obsojenec pred prvim zaslišanjem v navzočnosti svojega zagovornika poučen skladno z določbami ZKP, njegova izjava, da je razumel, česa je osumljen ter tudi vsa druga opozorila, potrjuje zakonitost tako pridobljenega dokaza in z ničemer ne potrjuje nakazovanj v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi bila pri zaslišanju obsojenca storjena kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4. Zagovornik je bil ves čas zaslišanja obsojenca pred dežurno preiskovalno sodnico navzoč. Kot izhaja iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, je pred pričetkom zaslišanja obsojenca zagovornik prejel kazensko ovadbo z uradnim zaznamkom o zaznavi kaznivega dejanja in odredbo o hišni preiskavi, ni pa prejel uradnega zaznamka o preliminarnem testu prepovedanih drog in odločbe o pridržanju obsojenca.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je prišlo do neenakopravnega položaja obrambe v razmerju do državnega tožilca, ker zagovornik ni prejel pred zaslišanjem obsojenca tudi uradnega zaznamka o preliminarnem testu in odločbe o pridržanju obsojenca in da je bilo tako poseženo v pravico do obrambe po 29. členu Ustave. Zagovornik je pred zaslišanjem obsojenca prejel kazensko ovadbo, ki je vsebovala opis dejanja ter tudi opis in vrsto obsojencu zaseženih snovi; na 3. strani pa kazenska ovadba vsebuje tudi podatek o količini zaseženih snovi obsojencu ter rezultate preliminarnega testa. Obsojencu je bila odločba o pridržanju vročena dne 11.8.2003 ob 23.23 uri. Skladno z določbo 73. člena ZKP je imel zagovornik tudi pravico, ko je bil obsojenec priveden na zaslišanje k dežurni preiskovalni sodnici, pregledati in prepisati spis ter si ogledati zbrane dokazne predmete (načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.12.1996), saj iz podatkov spisa ne izhaja, da bi mu sodišče to pravico (vpogleda v spis) odreklo.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi navaja, da je bila hišna preiskava izvedena nezakonito, ker je prisotni kriminalist preprečil, da bi obsojenec imel ob hišni preiskavi zagovornika; da je bil podpis zapisnika o hišni preiskavi s strani obsojenca in prič dosežen na nepravilen način, zato gre za nedovoljen dokaz, na katerega sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve. Enako kršitev je zagovornik uveljavljal tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora ob vložitvi obtožnice, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 4.12.2003, opr. št. I Ips 345/2003, zavrnjena ter tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ter je sodišče druge stopnje ta pritožbeni očitek v svoji odločitvi zavrnilo (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje).

Vrhovno sodišče ponovno ugotavlja, da podatki spisa navedb v zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ne potrjujejo ter da je bila hišna preiskava opravljena skladno z zakonom. Iz zapisnika o hišni preiskavi z dne 11.8.2003 izhaja, da je bil obsojenec poučen o pravici do zagovornika in da njegove prisotnosti ni zahteval, da sta bili poleg E.R. (obsojenčeve matere) in obsojenca pri hišni preiskavi navzoči priči (L.K. in Z.H.) ter da ugovorov navzočih oseb, ki so vsi zapisnik tudi podpisali, na vsebino zapisnika in drugih ugovorov ni bilo. Glede na navedeno je tudi sodišče druge stopnje takšne pritožbene navedbe utemeljeno, ob presoji, da je bila hišna preiskava opravljena skladno z določbo 2. odstavka 215. člena ZKP, zavrnilo.

III.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 339. člena ZKP. Navaja, da je iz zapisnika z glavne obravnave dne 22.1.2004 razvidno, da je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo listinske dokaze. Ker listin ni prebralo, to pomeni, da ti dokazi na glavni obravnavi niso bili izvedeni in se sodba na take dokaze ne more opirati.

Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah (opr. št. I Ips 147/2003, I Ips 205/2005) zavzelo stališče, da "vpogled" v listino ne pomeni izvedbe dokaza s prebranjem listine, kot je to predpisano v prvem odstavku 339. člena ZKP, saj "pogledati v" nek predmet, ne pomeni isto kot prebrati neko zapisano izjavo. V sodni praksi se izraz, da je sodišče "vpogledalo v" listine uporablja v pomenu, da se sodišče seznani z vsebino listine, ne pa tudi, da je z vsebino listine seznanilo stranke in jim dalo možnost, da odgovorijo na vsebino listine. Zato "vpogled v" listino tudi v pomenu, ki je uveljavljen v sodni praksi, ni izvedba dokaza s prebranjem listine.

Pravilno zagovornik navaja, da se po določbi 1. odstavka 339. člena ZKP zapisniki o hišni preiskavi, o zasegu stvari in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, preberejo na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina; po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da je sodišče prebralo dopolnitev strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave ter vpogledalo listine (kazensko ovadbo s prilogami, zapisnike o zasegu predmetov, potrdila o zasegu predmetov, zapisnik o hišni preiskavi, preliminarni test, strokovno mnenje, poročilo o hišni preiskavi, izpisek iz kazenske evidence za obsojenca, predkaznovanost za prekrške, odgovor Mobitela, izpis iz računalnika o odprtih postopkih). Glede na vsebino zapisnika je sodišče postopalo v nasprotju s prvim odstavkom 339. člena ZKP, vendar pa temu na obravnavi navzoča obsojenec in njegov zagovornik nista ugovarjala, niti nista zahtevala, da se te listine preberejo. Glede na navedeno ni dvoma, da so se na tej glavni obravnavi tako sodišče, kot obramba, seznanili z vsebino navedenih listin ter da ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ti dokazi niso bili izvedeni na glavni obravnavi; pri tem pa zagovornik v zahtevi niti ne zatrjuje, da je tak "vpogled" v listine kakorkoli vplival na drugačno dokazno vrednost izvedenih listinskih dokazov in zahteva razen načelne trditve ne vsebuje razlogov o tem, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

IV.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določbe 249. člena ZKP. Navaja, da bi glede kvalitete in količine mamil moral mnenje podati neodvisni izvedenec, čeprav je zagovornik predlog za postavitev izvedenca umaknil, in da sodišče sodne odločbe ne bi smelo opreti na strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave.

Vrhovno sodišče je že večkrat v svojih odločbah (prvenstveno pa v odločbi navedeni pod točko II) presodilo, da strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave ni mogoče obravnavati kot izvida in mnenja z odredbo sodišča postavljenega izvedenca, ampak ga sodišče ocenjuje kot vsak dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo.

V konkretni zadevi je Center za forenzične preiskave dne 3.9.2003 podal strokovno mnenje o količini in vrsti droge, zasežene obsojencu pri hišni preiskavi. To strokovno mnenje je bilo na predlog zagovornika dopolnjeno dne 21.1.2004. Strokovnemu mnenju in dopolnitvi strokovnega mnenja zagovornik in obsojenec nista oporekala, niti predlagala postavitve izvedenca. Pravnomočna sodba se opira na navedeno strokovno mnenje in vsebuje tudi njegovo oceno, zato s tem ko je sodišče pravnomočno sodbo oprlo na ta dokaz, ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog in Zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter napačno subsumpcijo pod abstraktno normo 1. odstavka 196. člena KZ.

Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je z namenom prodaje dne 11.8.2003 na svojem domu hranil 884,59 grama konoplje rastline, 11,13 grama kokaina in 0,15 grama zdrobljenih ter 55 celih tablet MDMA. Izrek sodbe in opis dejanja v izreku je jasen in skladen tudi z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe. Nanaša se na rastlino konoplje, kokain in tablete MDMA (ekstazi, kot je to v zagovoru navajal obsojenec in v razlogih sodbe povzema tudi sodišče), kar vse so prepovedane droge glede na kemično sestavo, obrazloženo v strokovnem mnenju Centra za forenzične preiskave. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog vsebuje tudi prilogo. Konoplja kot rastlina je navedena pod zaporedno številko 32 skupine 1 v prilogi in je zato količina THC v rastlini irelevantna; kokain je naveden pod zaporedno številko 115 skupine II priloge in MDMA pod zaporedno številko 41 skupine I priloge. Vse obsojencu zasežene substance, kot to sodišče ugotavlja v pravnomočni obsodilni sodbi, so prepovedane droge, zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ne gre za mamila.

VI.

Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da sodišče ni pravilno ugotovilo količine substanc, katere je obsojenec hranil, da ni objektivnega dokaza o tem, da bi se na pričo K. izvajal nedopusten pritisk, zaradi česar naj bi spremenil svojo izpoved, da obsojenec ni nikoli priznal, da naj bi hranil z namenom prodaje kokain in ekstazi (kar je tudi sicer v nasprotju z zagovorom obsojenca z dne 12.8.2003). Te zagovornikove navedbe, ki se po vsebini ne razlikujejo od navedb zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in katere je zavrnilo že sodišče druge stopnje, ko je sprejelo dokazne in pravne zaključke sodišča prve stopnje, po vsebini ne predstavljajo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

VII.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

VIII.

Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker je obsojenec brez premoženja in brez sredstev za preživljanje, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.