Jedro

Sodišče prve stopnje je v vzorčni zadevi ugotovilo, da so delavci tožene stranke (eden izmed teh delavcev je tožnik v konkretni zadevi) podali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženi stranki po predhodnem pisnem opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ob ugotovitvi, da so takšne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonite, je sodišče prve stopnje zahtevku na plačilo odpravnine in odškodnine ugodilo. Ker v zvezi s tožnikom ni bistvenih posebnosti, ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi, je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je v celoti upoštevalo odločitev v vzorčni zadevi in sprejelo enako odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki plačati znesek 3.619,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila ter drugotožeči stranki znesek 3.619,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni; da je dolžna prvotožeči stranki plačati bruto znesek 1.447,62 EUR, drugotožeči stranki bruto znesek 1.447,62 EUR, od navedenih zneskov obračunati in plačati vse predpisane davke in prispevke, neto zneska pa izplačati tožečima strankama z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje, vse v roku 15 dni. Nadalje je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati prvi tožeči stranki bruto znesek 142,93 EUR in drugi tožeči stranki bruto znesek 142,93 EUR, od navedenih zneskov obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto zneska pa plačati tožečima strankama z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (I., II. in III. točka izreka). Sklenilo je, da se zaradi umika tožbe z zahtevkoma za plačilo predpravdnih stroškov v višini 78,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2009, v tem delu postopek ustavi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker je razsodilo izven zahtevka oziroma drugače, kot je postavljeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje poleg zneskov ni izrecno navedlo njihovega temelja oziroma vsebine terjatve. Sodišče je kršilo določbe ZPP tudi pri odločanju o ugovoru aktivne legitimacije, ki ga je podala tožena stranka. Tožbo na plačilo denarnih terjatev je vložil J.Ž., ki je tekom sodnega postopka umrl in sta pravdo nadaljevala dediča. Tožena stranka je ugovarjala, da je v sklepu o dedovanju izkazano le, da v zapuščino spada poleg ostalega premoženja še „neizplačana odpravnina pri A. d.o.o.“. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov oziroma so ti napačni, zakaj lahko dediča razpolagata z vsemi zahtevki po tožbi. Sodišče bi moralo odločiti o predlogu tožečih strank za pridobitev dodatnega sklepa o dedovanju. Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo sodbo upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da je bilo v vzorčnem postopku ugotovljeno, da je izredna odpoved zakonita. Preverilo je le utemeljenost in višino denarnih zahtevkov po 2. odstavku 112. člena ZDR. V zvezi z ugovori tožene stranke pa je preverjalo tudi delovno dobo tožeče stranke pri toženi stranki in sporne podpise tožeče stranke na opominu delodajalcu in opominu inšpektorata. Po mnenju tožene stranke je sodišče pravila vzorčnega postopka napačno uporabilo, saj je odločanje poenostavilo in pri tem kršilo določbe ZPP v škodo tožene stranke. Tožena stranka je v vzorčnem postopku ugovarjala temelju denarnih zahtevkov iz več razlogov. Njen glavni ugovor je bil, da je izredna odpoved delavca po 112. členu ZDR nezakonita in neutemeljena, kar je sodišče prve in druge stopnje zavrnilo kot neutemeljen ugovor. Sodišče je v prekinjenih postopkih dolžno upoštevati pravna stališča in določene dejanske ugotovitve iz vzorčnega postopka, za vsako tožečo stranko pa je potrebno ugotoviti, ali je podan ustrezen opomin delodajalcu in obvestilo inšpektoratu za delo. Sodišče mora v prekinjenem postopku ugotoviti, ali je bila zakonita izredna odpoved konkretne tožeče stranke in se ne more sklicevati le na zaključek sodišča v vzorčnem postopku, kjer je bila izredna odpoved tožeče stranke V.Č. potrjena kot zakonita, ni pa se mu treba več spuščati v pravna vprašanja glede obrazložitve odpovednega razloga v sami odpovedi in glede izkazanosti vseh pogojev po 110. členu ZDR. V konkretni zadevi sodišče zakonitosti konkretne odpovedi ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov in se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako ni zagrešilo bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti . Pravilno in popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP, ker poleg zneskov ni izrecno navedlo njihovega temelja. Izrek sodbe mora vsebovati določno opredeljeni zahtevek, kar pa ne pomeni, da mora vsebovati tudi navedbo temelja.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da delno ni izkazana aktivna legitimacija dedičev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta dediča pokojnega delavca aktivno legitimirana v tem sporu. Spor se je vodil po zahtevku iz naslova odpravnine, zato ni pomembno, da v sklepu o dedovanju niso našteti vsi zahtevki, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Ker je bilo pri sodišču prve stopnje vloženih večje število tožb, v katerih so se tožbeni zahtevki opirali na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, saj gre za spore med različnimi tožečimi strankami – delavci tožene stranke in toženo stranko zaradi plačila odpravnine, odškodnine za čas odpovednega roka, odškodnine za neizrabljen dopust in plačilo regresa za letni dopust, potem, ko so tožeče stranke toženi stranki podale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list, RS št. 42/2002 in naslednji). Vzorčni postopek je bil izveden v zadevi opr. št. Pd 417/2010, v kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z dne 9. 2. 2010, ki jo je pritožbeno sodišče potrdilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 422/2010 z dne 13. 10. 2010, razen v delu odločitve, ki se nanaša na plačilo prispevkov od odpravnine in v delu odločitve o plačilu regresa za letni dopust, ko je znesek znižalo. Ostali postopki, med njimi tudi postopek v obravnavani zadevi, so bili prekinjeni (sklep o prekinitvi postopka z dne 14. 12. 2009), pri čemer so bile stranke posebej opozorjene na določbo 279.b člena ZPP po kateri stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločanje v sporu poenostavilo in s tem kršilo določbe ZPP v škodo tožene stranke. Namen vzorčnega postopka je pospešitev postopkov oziroma zagotovitev bolj smotrne izvedbe postopka (zlasti zato, ker ni potrebno izvajanje istih dokazov v več enakih ali podobnih postopkih). Bistveno je, da se lahko tožeče stranke v drugih, prekinjenih postopkih izjavijo o navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, podanem v vzorčni zadevi in tedaj opozorijo na morebitne posebnosti v zvezi s svojimi tožbami. Praviloma se vzorčni postopek izvede takrat, kadar je vloženih več tožb zoper isto toženo stranko, ki ima vse možnosti sodelovanja v postopku, ki se vodi kot vzorčni. Po določbi 5. odstavka 279.b člena ZPP stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Na navedeno so bile stranke, torej tudi tožena stranka, izrecno opozorjene že v sklepu o prekinitvi postopka. Pritožba v pretežnem delu vsebuje prav navedbe, s katerimi oporeka dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku. Tožena stranka torej z uveljavljanjem teh pritožbenih navedb ravna v nasprotju z določbo 5. odstavka 279. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne odgovarja, ker je glede na določbo 360. člena ZPP v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, navesti pa je dolžno tudi razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

V pravnomočni sodbi, izdani v vzorčnem postopku (opr. št. Pd 417/2009), je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka podala toženi stranki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo omogoča 112. člen ZDR, na način in po postopku, ki je določen v citiranem členu ter da je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi , ki je opredeljen v 4. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR. Ugotovilo je, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožeča stranka toženi stranki vsebuje podatke o delavcu, o delodajalcu, datum podaje odpovedi, sklicevanje na kršitev pogodbenih obveznosti in sklicevanje na 4. alineo 1. odstavka 112. člena ZDR ter podpis tožeče stranke, s tem pa je tožeča stranka zadostila zakonskim pogojem za njeno veljavnost in zakonitost. Ugotovilo je tudi, da na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imelo odločilnega vpliva dejstvo, da so tožeča stranka in ostali delavci inšpektoratu za delo poslali pisne opomine, ki so bili vročeni toženi stranki in da inšpektorata za delo niso obveščali še s posebnim pisnim obvestilom.

Pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v vzorčnem individualnem delovnem sporu je bila določba 112. člena ZDR. Sodišče je v vzorčni zadevi ugotovilo, da so delavci tožene stranke podali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki, po predhodnem pisnem opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in po pisnem obvestilu inšpektorja za delo. Ob ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče zahtevku na plačilo odpravnine in odškodnine po določbi 2. odstavka 112. člena ZDR ugodilo.

V konkretnem delovnem sporu ni nobenih bistvenih posebnosti, ki bi vplivale na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, oziroma, ki bi predstavljale razlog za drugačno odločitev od tiste, ki je bila sprejeta v vzorčni zadevi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 4. odstavka 279.b člena ZPP, ko je v celoti upoštevalo odločitev v vzorčnem primeru in sprejelo enako odločitev, ob upoštevanju ugotovitev o delovni dobi tožeče stranke pri toženi stranki in pri pravnih prednikih oziroma upoštevajoč delovnopravno kontinuiteto. Nikakršne posebnosti ne predstavlja dejstvo, da je za izračun odpravnine po 2. odstavku 112. člena ZDR ob upoštevanju 109. člena ZDR potrebno upoštevati, da ima tožeča stranka več kot 32 let delovne dobe. Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi pravilno ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila odpravnine, ob upoštevanju 32 let delovne dobe pri toženi stranki, pri čemer je potrebno poudariti, da tožena stranka v vzorčnem postopku ni oporekala, da je obstajala delovnopravna kontinuiteta tožeče stranke pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih tožeče stranke, ki so bili isti kot v obravnavani zadevi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).