Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila cena lastnih delnic po kateri je prvo tožena stranka lastne delnice s pogodbo z dne 17. 11. 2006 odsvojila, nižja od njihove pridobitne cene, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogoji, ki jih je določila skupščina ob izključitvi prednostne pravice niso bili izpolnjeni in je v skladu z določbo četrtega odstavka 247. člena ZGD-1 pravni posel o pridobitvi lastnih delnic ničen, saj bi uprava morala spoštovati prednostno pravico in lastne delnice ponuditi vsem delničarjem, kot ji to nalaga 221. člen v zvezi s členom 337 ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank na ugotovitev, da je pogodba o prodaji lastnih delnic, ki sta jo dne 17. 11. 2006 sklenili družba A in B, nična (točka I. izreka). Družbi B, je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni prenesti na A, 12.896 delnic A, z oznako X., vse pa pod pogojem, da družba A v istem roku vrne družbi B, kupnino v višini 75.047,57 EUR (točka II. izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta nerazdelno in solidarno dolžni tožečim strankam v roku 15 dni povrniti vse stroške postopka v višini 15.881,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Drugo tožena stranka po svojem pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožečim strankam pa v plačilo naloži potrebne pravdne stroške. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da ni ugodilo predlogu drugo tožene stranke v ponovljenem postopku, da se ponovno zaslišita A. K. in J. Š., ker bi A.K. dodatno vprašala kaj ga je vodilo v zaključek, da je drugo tožena stranka strateški partner, Š. pa, kako je bila določena cena delnice in ali je bil upoštevan sklep skupščine. Prvostopno sodišče v utemeljitev zavrnitve navedenih dokaznih predlogov navaja, da je pooblaščenec že imel možnost postavljati vprašanja, ko sta bila predhodno zaslišana, vendar pa je po mnenju pritožnice potrebno razčistiti relevantno dejansko stanje in je tudi dolžno sodišče prve stopnje to storiti v okviru materialnega procesnega vodstva ter opozoriti na nepopolne predloge pravdnih strank. Ker tega ni storilo je bistveno kršilo določbo 285. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopne sodbe, dokazna predloga po dodatnem zaslišanju prej navedenih pa tudi ne bi prispevala k zavlačevanju postopka, za kar bi jih bilo dolžno sodišče prve stopnje izvesti. Nadalje se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je predmetni pravni posel ničen, ker da naj bi bila cena pri odsvajanju nižja od pridobitne cene, kar predstavlja kršitev sklepa skupščine z dne 30. 8. 2005 in torej kršitev prednostne pravice. Navaja, da ni mogoče ugotoviti kakšna je bila nabavna vrednost lastnih delnic, saj so bile le-te kupljene še preden je bil formiran sklad lastnih delnic. Slednje, da so potrdile tako vse tekom postopka zaslišane priče, kakor tudi angažirana izvedenka. Lastne delnice so se pridobivale po različnih cenah in sicer od tedanjih 70,00 SIT do 3.000,00 SIT, prav tako nikjer ni navedena njihova pridobitna vrednost oziroma cena, saj pridobitna cena ni bilančna cena po revidiranem letnem poročilu za leto 2005, ampak kvečjemu knjigovodska vrednost. Sicer pa da je upoštevati, da je prvo tožena stranka lastne delnice pridobivala po fiktivni, a nikoli plačani ceni. Povprečna nabavna cena lastnih delnic naj bi bila po ugotovitvah izvedenke 2.977,00 SIT na delnico, čemur povsem nekritično sledi sodišče prve stopnje. Dejstvo pa je, da je takšen izračun nepravilen, saj nabavne vrednosti lastnih delnic ni mogoče ugotoviti, saj so bile le-te kupljene še preden je bil formiran sklad lastnih delnic. Glede na navedeno so ugotovitve izvedenke, ki temeljijo na bilanci stanja, napačne in za predmetni postopek neuporabne, saj izvedenka pri izdelavi svojega mnenja ni upoštevala navedb toženih strank, da so bile delnice pridobljene po fiktivni, a nikoli plačani ceni, vsled česar je izračun kot izhaja iz predmetnega izvedenskega mnenja napačen. Do predmetnih navedb se sodišče opredeli zgolj pavšalno, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka z vplivom na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Navaja, da so tekom postopka zaslišane priče izpovedovale in potrjevale različne nabavne cene delnic. Nihče ni mogel natančno povedati koliko pa je znašala posamezna cena delnic. Le-te tudi ni mogla izračunati izvedenka, vsled česar je ugotoviti, da predmetno dejstvo z dokaznim postopkom ni izkazano. Posledično je navedeni zaključek sodišča glede višje nabavne cene protispisen in neizkazan, kar ponovno predstavlja bistveno kršitev določb postopka z vplivom na pravilnost in zakonitost izdane sodne odločbe. Podredno drugo tožena stranka še izpostavlja, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je tudi sprejelo napačno materialno pravno zmotno odločitev. Dejstvo je, da imajo delničarji prednostno pravico (v kolikor slednja ni izključena) zgolj v primeru sklenitve prodajne pogodbe. Sodišče bi ob pravilni presoji spornega pravnega posla - pogodbe o prodaji delnic moralo ugotoviti, da ne gre za prodajno pogodbo, ampak za kontrakt sui generis, ki ga Obligacijski zakonik ne predvideva, gre za mešani kontrakt, ki vsebuje elemente posojilne pogodbe. Na podlagi sklenjene repopogodbe je drugo tožena stranka prejela lastne delnice prvo tožene stranke, katere pa je imela prvo tožena stranka pravico odkupiti nazaj v roku enega leta pod istimi pogoji. Vsled navedenega je tako ugotoviti, da je bistvo sklenjenega pravnega posla posojilo in da gre primarno za posojilo, ki je zavarovano z lastnimi delnicami. Ker pa gre za posojilo, je prednostna pravica delničarjev izključena že sama po sebi. Dejstvo je, da je drugo tožena stranka na podlagi sklenjene repopogodbe prejela lastne delnice in upravičenja, ki so iz njih izhajala. Pri tem pa bi sodišče vsekakor moralo upoštevati, da na podlagi sklenjenega pravnega posla drugo tožena stranka ni dobila glasovalnih pravic oziroma le-teh ni mogla uresničiti. Kot je razvidno iz statuta prvo tožene stranke so glasovalne pravice posameznega delničarja omejene na 5 %. Posledično drugo tožena stranka, ki je že predhodno bila lastnica več kot 5 % glasovalnih pravic, le-teh v presežku ni mogla uresničevati in tudi ni mogla uresničevati glasovalnih pravic, ki so izhajale iz lastnih delnic, pridobljenih z repopogodbo. Zaključek sodišča, da je drugo tožena stranka s sklenitvijo predmetne pogodbe želela pridobiti čim več delnic, kot je navedeno zgoraj, s takšnim ravnanjem po presoji drugo tožene stranke ne bi dosegla ničesar, saj ne bi imela več glasovalnih pravic, kot jih je imela že predhodno. Drugo tožena stranka je tako s sklenitvijo repopogodbe in prejemom delnic pridobila zgolj delnice za katere se je vedelo, da ji pravice do glasovanja na skupščini ne dajejo in ki glede na dejstvo nemožnosti izvedbe prisilne poravnave ne zagotavljajo dividende, saj se je tekoče izkazovala izguba, tako, da pravic iz teh delnic ni bilo možno uveljavljati.

3. Tožeče stranke na pritožbene navedbe drugo tožene stranke niso odgovorile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek v tej zadevi se je začel pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Vendar pa je bila odločba, s katero se je postopek končal pred sodiščem prve stopnje, izdana 11. 1. 2016, kar je pred začetkom uporabe ZPP-E. Zato se je postopek pred višjem sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E. 6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obravnavano pogodbo o prodaji lastnih delnic ugotovilo kršitev prednostne pravice iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. Ugotovilo je, da ni bil izpolnjen eden od s sklepom skupščine kumulativno določenih pogojev prodaje lastnih delnic, kar pomeni kršitev prednostne pravice iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1 in posledično ničnost pogodbe o prodaji delnic, kot to določa četrti odstavek 247. člena ZGD-1. 7. Sodišče prve stopnje stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: (-) da so tožeče stranke v tem postopku delničarji prvo tožene stranke, (-) da je med strankama nesporno, da sta prvo tožena stranka kot prodajalec in drugo tožena stranka kot kupec 17. 11. 2006 sklenili pogodbo o prodaji delnic, s katero je prvo tožena stranka prodala drugo toženi stranki 12.846 lastnih delnic, (-) da je pogodbo za obe stranki podpisala ista oseba, A. K., ki je bil tedaj direktor tako prvo kot drugo tožene stranke, hkrati pa tudi družbenik drugo tožene stranke, (-) da je kupnina za delnice znašala tedanjih 17,984.400,00 SIT ali 1.400,00 SIT za delnico (sedaj 75.047,57 EUR ali 5,84 EUR za delnico), (-) da je družba B (drugo tožena stranka) s sporno pogodbo kupila 12.846 lastnih delnic prvo tožene stranke A in to so tudi vse lastne delnice, s katerimi je A tedaj razpolagala, kot je povedal J. Š., podpredsednik nadzornega sveta A na dan 2. 4. 2007 in je z njimi družba razpolagala že, ko je na zasedanju skupščine 30. 8. 2005 bil sprejet sklep, da se izda upravi družbe pooblastilo za pridobivanje lastnih delnic, (-) da je pooblastilo za pridobivanje lastnih delnic določalo, da cena po kateri družba odsvaja lastne delnice, ne sme biti nižja od njihove pridobitne cene, da družba lahko lastne delnice uporablja za namene in pod pogoji določenimi v tem pooblastilu, med drugim tudi za prodajo strateškemu partnerju, na podlagi vnaprejšnjega soglasja nadzornega sveta družbe, ter da se pri odsvojitvi lastnih delnic prednostna pravica izključi, če so delnice odsvojene za namene in pod pogoji iz tega pooblastila, (-) da je bilo nesporno tudi, da je nadzorni svet prve toženke 16. 8. 2006 sprejel sklep, s katerim je dal vnaprejšnje soglasje za prodajo lastnih delnic družbi C, šele s sklepom z dne 2. 4. 2007 pa je naknadno, vendar z učinkom za nazaj, odobril sporno prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bila uprava prve tožene stranke v skladu s sklepom skupščine z dne 30. 8. 2005 pooblaščena za odsvajanje lastnih delnic ob izključitvi prednostne pravice, vendar ob naslednjih pogojih: da je dano vnaprejšnje soglasje nadzornega sveta družbe, da gre za prodajo strateškemu partnerju in po ceni, ki ne sme biti nižja od njihove pridobitne cene. Morebitno nespoštovanje sklepa skupščine o odsvajanju lastnih delnic bi pomenilo kršitev prednostne pravice iz 337. člena ZGD-1, na katerega smiselno uporabo napotuje 8. alineja prvega odstavka 247. člena ZGD-1. 8. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in to pritožbeno ni sporno, sta bila prva dva zahtevana pogoja (to je vnaprejšnje soglasje nadzornega sveta družbe in prodaja strateškemu partnerju) izpolnjena. Nadalje pa je sodišče ugotovilo, da ni bil izpolnjen pogoj glede zahtevane prodajne cene lastnih delnic, ki ne sme biti nižja od njihove pridobitvene cene. Ugotovilo je, da glede prodajne cene obravnavanega paketa lastnih delnic, torej glede cene po kateri je prvo tožena stranka odsvojila lastne delnice, ni nobenega dvoma, saj iz prodajne pogodbe z dne 17. 11. 2006 jasno izhaja, da je bila prodajna cena za delnico ... 1.400,00 SIT ali 5,84 EUR, za vseh 12.846 delnic skupaj torej 17,984.400,00 SIT oziroma 75.047,57 EUR. Glede pridobitvene cene, to je cene po kateri je prvo tožena stranka te delnice pridobila, je sodišče prve stopnje v celoti sledilo mnenju izvedenke mag. A. V., ki je v svojem izvidu in mnenju z dne 19. 11. 2016 upoštevaje veljavne slovenske računovodske standarde (SRS 2002), zlasti slovenski računovodski standard 6 (2002), ki obravnava kratkoročne finančne naložbe, med katere štejejo tudi lastne delnice, ugotovila, da je nabavna vrednost obravnavanih lastnih delnic znašala 2.977,00 SIT na delnico oziroma 38.241,00 SIT za 12.846 delnic. Pri tem je izhajala iz podatkov iz bilance stanja prvo tožene stranke 31. 12. 2005. Sodišče prve stopnje je izvidu in mnenju izvedenke sledilo v celoti, kakor je to obrazložilo v točki 35 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila cena lastnih delnic po kateri je prvo tožena stranka lastne delnice s pogodbo z dne 17. 11. 2006 odsvojila, nižja od njihove pridobitne cene, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogoji, ki jih je določila skupščina ob izključitvi prednostne pravice niso bili izpolnjeni in je v skladu z določbo četrtega odstavka 247. člena ZGD-1 pravni posel o pridobitvi lastnih delnic ničen, saj bi uprava morala spoštovati prednostno pravico in lastne delnice ponuditi vsem delničarjem, kot ji to nalaga 221. člen v zvezi s členom 337 ZGD-1. 9. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ni mogoče ugotoviti kakšna je bila nabavna vrednost lastne delnice. Pritožba ima sicer prav, ko navaja, da so bile lastne delnice kupljene še preden je bil formiran sklad lastnih delnic. Sodišče prve stopnje je dopustilo tudi možnost, da so se nabavljale po različnih cenah, kot so to izpovedovale priče. Toda ni spregledati, da je po izvedenskem mnenju izvedenke za ekonomijo in finance izhajajoč iz letnega poročila prvo tožene stranke za leto 2005 bila izračunana povprečna (nabavna) cena po kateri je prvo tožena stranka pridobivala lastne delnice, ki so bile predmet prodaje po obravnavani pogodbi z dne 17. 11. 2006, 2.977,00 SIT na delnico oziroma nominalna vrednost 2.000,00 SIT na delnico. To pa je kot pridobitveno ceno ves čas zatrjevala tudi tožeča stranka in se pri tem sklicevala na revidirano letno poročilo za prvo toženo stranko za leto 2005, iz katerega izhaja prav takšna vrednost. Upoštevaje slovenske računovodske standarde, kot so ti navedeni v izvedenskem mnenju, je bila glede na sklep skupščine prvo tožene stranke 30. 8. 2005 za ugotovitev pridobitvene cene ob sklepanju prodajne pogodbe 17. 11. 2006, tudi po presoji pritožbenega sodišča iz podatkov v bilanci prvo tožene stranke po stanju 31. 12. 2005 izračunana povprečna nabavna cena lastnih delnic, pravilna in edino primerna za ugotovitev pridobitvene cene ob sklepanju prodajne pogodbe, kot je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navajanjem drugo tožene stranke, da tako izračunana cena ni pridobitna cena. Prav tako pa ne more slediti z ničemer izkazanim pavšalnim trditvam drugo tožene stranke, da je prvo tožena stranka lastne delnice pridobivala po fiktivni, a nikoli plačani ceni. Ker je sodišče prve stopnje trditve pravdnih strank, ki sta res zatrjevali vsaka drugačno ceno, po kateri naj bi prvo tožena stranka pridobivala predmetne lastne delnice, dokazno presojalo, pri čemer ni upoštevalo zgolj mnenja in izvida izvedenke, temveč je presojalo tudi izpovedbe tekom postopka zaslišanih strank in prič in listinske dokaze in se do teh opredelilo (glej točko 35 obrazložitve izpodbijane sodbe), so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki sodišča prve stopnje, da je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju in da trditev strank in prič ni upoštevalo, s čemer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo v ponovljenem postopku predlaganemu ponovnemu zaslišanju A. K. in J. Š. Razloge za to je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (glej točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) in s temi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen, niti sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve (člen 285 ZPP).

12. Kolikor pritožnica pritožbeno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava in pri tem navaja, da bi sodišče moralo v zvezi s sklenjeno prodajno pogodbo ugotoviti, da ne gre za prodajno pogodbo, ampak za kontrakt sui generis, ki ga OZ ne predvideva, da gre za mešani konktrakt, ki vsebuje elemente posojilne pogodbe, da drugo tožena stranka na podlagi sklenjene repopogodbe ni dobila glasovalnih pravic oziroma le-teh ni mogla uresničiti in se pri tem sklicuje na statut prvo tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugo tožena stranka teh navedb ni podala pravočasno v postopku na prvi stopnji, zato so te njene pritožbene navedbe neupoštevna pritožbena novota in se pritožbeno sodišče z njimi ni smelo ukvarjati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer niso utemeljene, saj ni sporno, da drugo tožena stranka teh delnic nikoli ni prenesla nazaj na prvo toženo stranko, temveč jih je, kot je sama navajala, prodala tretjemu.

13. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih kršitev, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. Drugo tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).