Jedro

Če je bil tožniku kupljeni avtomobil kasneje odvzet, ker je bil ukraden, je pogodba zaradi pravne napake razdrta po samem zakonu, tožnik-kupec pa ima pravico do povračila škode.

Pri obsegu in višini škode je treba ugotoviti višino in način (tuja valuta) plačila kupnine, od tega pa je treba odšteti tožnikove koristi v času, ko je uporabljal avtomobil (dokler mu ni bil odvzet).

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se v ugoditvenem delu (prvi odstavek izreka) in v izreku o plačilu pravdnih stroškov (tretji odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba drugotoženca proti sklepu se zavrže. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku tolarsko protivrednost 32.000 nemških mark po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 13.1.1991 dalje, po obrestni meri, kot jih priznava banka za devizne vloge občanov v kraju izpolnitve na vpogled za nemške marke. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. Tožencema je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 189.937,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po izdaji prvostopenjske sodbe. V istem pisnem odpravku je sodišče tudi sklenilo, da se toženca oprosti plačila sodnih taks.

Proti sodbi in sklepu se je laično pritožil drugotoženec, ki izjavlja, da v zadevi ni sodeloval, ne pozna tožnika in od A.L. ni prevzel nobenega denarja.

Pritožil se je tudi prvotoženec, ki izpodbija tisti del sodbe, s katerim je ugodeno tožbenemu zahtevku (prvi odstavek izreka) in izrek o stroških (tretji odstavek izreka). V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena zakona o pravdnem postopku ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, ali njeno razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker prvi toženec nikoli ni kupčeval z nobenemi avtomobili. Če bi kupčeval, potem ne bi njegova hči K. kupila avtomobila pri drugotožencu in tudi sam ne bi plačal avtomobila pri M. Prvi toženec je sodišču pojasnil, da je ostal brez dela in da je pri M. spoznal drugotoženca in tožnika. Vse kar je v zadevi storil, je storil brez vsakršnega plačila, za tožnika in drugega toženca je predstavljal brezplačno oddajno mesto. Zato meni, da sklepanje sodišča o tem, da bi se moral distancirati od posla, ko je imel tožnik probleme pri registraciji, žal ni sprejemljivo, ker je bil avtomobil že odpeljan in denar izročen drugemu tožencu. Lahko da je bil naiven, toda s tožnikom je šel urejat zadeve zato, da bi se pomiril, ker je tudi njegova hči kupila avtomobil pri istem prodajalcu. Pritožnik poudarja, da je ves tožnikov denar (in ne samo polovico) prevzel drugi toženec, ki ne bi mogel sam odločati o ceni, če bi šlo za skupen posel. Sodišču očita, da v obrazložitvi navaja izpoved priče K.L., ki ni vedela, koliko denarja je toženec ozročil drugemu tožencu, čeprav je to v nasprotju z njeno izpovedjo, češ da je drugotoženec prevzel denar in se jezil, ker je moral preračunavati različne valute v marke. Očitek velja tudi v zvezi z izpovedjo priče D.V., ki da ga sodišče napačno razume.

Glede obsega in višine škode pa pritožik navaja, da sodišče ni upoštevalo tožnikove koristi, ki je v tem, da je avtomobil uporabljal nekaj mesecev. To bi bilo treba odšteti od plačila 32.000 nemških mark. Sploh pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih kot podlage za odločanje, saj gre za poslovno (in ne neposlovno) odškodninsko obveznost na podlagi pogodbe, ki je ni doslej še nihče razveljavil - torej obstoja. Poleg tega bi moralo sodišče prisoditi odškodnino v tolarjih in ne v tuji valuti, zlasti ne v nemških markah, saj ni sporno, da je bil del kupnine plačan v avstrijskih šilingih. V tem vidi pritožba poleg zmotne uporabe materialnega prava tudi kršitev postopkovnih določil. Pritožbi proti sodbi sta utemeljeni, pritožba drugotoženca proti sklepu pa ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da se drugotoženi pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe (tako izhaja iz obrazložitve pritožbe) in sklepu (ta del pritožbe ni obrazložen), prvotoženi pa se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe in odločitvi o stroških.

Pritožbo drugotoženca proti sklepu je sodišče druge stopnje zavrglo, ker pritožnik zanjo nima pravnega interesa (358. in 366. člen Zakona o pravdnem postopku), saj je sodišče ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Ko je nato obravnavalo pritožbi proti sodbi je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v glavnem pravilno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer res ni navedlo, da gre za prodajno pogodbo in sankcije za pravne napake; toda v določilu 510. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je za primer, ko kdo kupcu vzame stvar, predvideno razdrtje pogodbe po samem zakonu. V takem primeru ima kupec tudi pravico do povračila škode, ki se obravnava po splošnih določilih o povzročitvi škode, torej tudi po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ki ga navaja prvostopenjsko sodišče in ga prvotožena stranka neutemeljeno graja). Pritrditi pa je pritožbi prvega toženca v tistem delu, ki se nanaša na obseg škode.

Zakon o obligacijskih razmerjih, ki opredeljuje škodo in predvideva popolno odškodnino (155., 189., 190. in 266. člen) namreč ne dovoljuje višje odškodnine od nastale škode. Zato je utemeljeno opozorilo, da je treba upoštevati tudi morebitne koristi, ki jih je imel tožnik s pravnim poslom.

V zvezi z morebitnimi tožnikovimi koristmi je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni izvajalo dokazov in ugotavljalo: koliko časa je tožnik uporabljal kupljeni avtomobil, koliko kilometrov je prevozil, kaj je storil po zaseženju avtomobila in podobno. Zato bo moralo v tej smeri dopolniti dokazni postopek in v kolikor se tožnikovih koristi ne bo moglo natančno ugotoviti ali bi se jih moglo ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami in stroški, naj uporabi pooblastilo k prostemu preudarku iz 223. člena Zakona o pravdnem postopku.

Enako naj ravna sodišče prve stopnje v zvezi ugotavljanjem tuje valute, v kateri naj bi bila plačana kupnina. Če je bila kupnina plačana v tuji valuti, je mogoče prisoditi vračilo v tolarski protivrednosti te valute, saj Zakon o deviznem poslovanju tega ne prepoveduje, marveč valutno klavzulo celo izrecno dovoljuje. Je pa treba upoštevati pritožbeno opozorilo, da mora biti določena vrsta valute točno ugotovljena, saj Zakon o bankah fizičnim osebam ne dovoljuje opravljati menjalniških poslov.

V zgoraj navedenem obsegu je torej pritožba toženih strank utemeljena. Sicer pa sodišče druge stopnje nima pomislekov v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in odločitvijo o tem, da sta pri prodaji sodelovala oba toženca ter uporabo prvega (ali drugega) odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov v tem delu dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in ker je v tem delu sodbo primerno obrazložilo, se sodišče druge stopnje sklicuje na te razloge. Med izpovedbami pravdnih strank in prič ne najde protislovij in se strinja z oceno, da izpovedba priče V. ni prispevala k pojasnitvi odnosov med pravdnimi strankami. Tudi izpovedba priče K.L. ni narobe razumljena in interpretirana, saj iz zapisnika z dne 26.10.1993 izhaja, da je bila njena izpovedba nezanesljiva in da povzetek njene izpovedbe v obrazložitvi sodbe ni v nasprotju z zapisnikom. Tudi pritožbeno sklicevanje, češ da je prvotoženi kupoval svoj oz. hčerin avtomobil pri drugotoženemu in pri M. ne izključuje pritožnikove solidarne odgovornosti in kaže prej nasprotno: na povezanost tožencev pri preprodaji avtomobilov in delitvi kupnine.

Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo postopek in je v njem v precejšnji meri dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pa je pomanjkljivo ugotovilo obseg in višino tožnikove škode, je bilo treba v tem delu ugoditi pritožbama in po določilu 370. člena razveljaviti izpodbijani del sodbe. Hkrati je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. O teh stroških in o pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) se začasno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).