Jedro

Trditve tožene stranke niso omogočale kvalifikacije spornih stvarnih napak, namreč, ali je šlo za očitne ali skrite napake. Poleg tega tožena stranka ni navedla, kdaj je reklamirano blago prejela in kdaj naj bi tožečo stranko ustno obvestila o ugotovljenih napakah. Le tako konkretizirani ugovor iz naslova stvarnih napak omogoča presojo o pravočasnosti grajanja, ki je pogoj za perpetuacijo ugovorov iz tega naslova v pravdi na plačilo kupnine za prodano blago (2. odst. 500. čl. ZOR). Presoja o pravočasnosti nekega dejanja že po logiki stvari terja najprej opredelitev časovnih izhodišč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. ... z dne ... za znesek 617.400,00 SIT. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi pravočasno grajala zatrjevane stvarne napake na prodanem blagu. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, ali pa naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za gospodarsko prodajno pogodbo. Pri teh velja, da mora kupec nemudoma obvestiti prodajalca o ugotovljeni stvarni napaki (1. odst. 481. čl. in 1. odst. 482. čl. ZOR). "Nemudoma" se veže pri očitnih napakah na pregled stvari, ki mora slediti prejemu blaga, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče (1. odst. 481. čl. ZOR), pri skritih pa na trenutek, ko jih je kupec opazil. Trditve tožene stranke niso omogočale kvalifikacije spornih stvarnih napak, namreč, ali je šlo za očitne ali skrite napake. Poleg tega tožena stranka ni navedla, kdaj je reklamirano blago prejela in kdaj naj bi tožečo stranko ustno obvestila o ugotovljenih napakah. Le tako konkretizirani ugovor iz naslova stvarnih napak omogoča presojo o pravočasnosti grajanja, ki je pogoj za perpetuacijo ugovorov iz tega naslova v pravdi na plačilo kupnine za prodano blago (2. odst. 500. čl. ZOR). Presoja o pravočasnosti nekega dejanja že po logiki stvari terja najprej opredelitev časovnih izhodišč. Pritožbeno sodišče ne najde nobene razlike med razlogi izpodbijane sodbe in zapisnikom o zaslišanju priče D.G.. Res pa je, da prvostopenjsko sodišče ni na podlagi izpovedbe te priče samo sklepalo, kdaj naj bi bil sestanek, na katerem naj bi tožena stranka tožečo obvestila o zatrjevani reklamaciji. A tega sodišču ne gre očitati. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje presoji prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je pravočasno obvestila tožečo o stvarnih napakah, ki so ugotovljene v reklamacijskem zapisniku. Na drugačno presojo ne morejo vplivati trditve, češ da je bilo blago pripeljano tožeči stranki 5.1.1995 in da naj bi bila tožeča stranka zato pravočasno obveščena o reklamaciji. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.