Jedro

V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Celju je dne 24. 6. 2014 na predlog državne tožilke na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom po vložitvi obtožnice podaljšal pripor zoper obdolženega M. K. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper sklep o podaljšanju pripora je zagovornik obdolženca vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 2. 7. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik dne 14. 7. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer ni navedel iz katerih razlogov jo vlaga. V zahtevi navaja, da so podane okoliščine, ki zbujajo dvom v obdolženčevo prištevnost in bi bila zanj primernejša namestitev v zdravstvenem zavodu. Po navedbah zagovornika tudi ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj zaslišane priče niso niti v enem primeru potrdile, da bi bil obdolženec nasilen do oškodovanke ali jo kako drugače ogrožal. Celotni postopek temelji zgolj na ovadbah oškodovanke, saj drugih objektivnih dokazov v spisu ni. Ponovitvena nevarnost ni podana, saj ni izkazanih subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki bi utemeljevale realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal. Sodišče pa tudi ni v zadostni meri pretehtalo, ali je pripor nujen za zagotovitev varnosti oškodovanke, saj bi zadoščal že milejši ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obdolženca izpusti na prostost, oziroma podredno, da zoper obdolženca odredi milejši ukrep.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila 30. 7. 2014, meni, da zahteva ni utemeljena. S tem, ko zagovornik v zahtevi navaja, da pogoji za odreditev pripora zoper obdolženca niso podani, saj naj bi bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, med drugim tudi stopnja njegove kazenske odgovornosti, in da okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, niso podane, podaja lastno dokazno oceno, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izhaja iz obrazložitve obtožbe, okoliščine, ki kažejo na to, da so izpolnjeni tudi vsi ostali zakonski pogoji za podaljšanje pripora, pa so izčrpno obrazložene tako v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, kot tudi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora je utemeljeno, da je v konkretnem primeru odreditev pripora neogibno potrebna za varnost oškodovanke ter da je v primerjavi z ogroženostjo oškodovanke pripor tudi sorazmeren ukrep.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. Obdolžencu je bil odgovor vročen dne 31. 7. 2014, zagovorniku pa po faksu dne 30. 7. 2014. B.

5. Kot je v odgovoru na zahtevo poudarila vrhovna državna tožilka, obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni niti izrecno niti po vsebini opredelil razloga, iz katerega vlaga zahtevo. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 18116/2014 z dne 29. 5. 2014, s katero je v tej zadevi odločilo o vsebinsko identični zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora, obširno pojasnilo standard obrazloženosti zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP (točka 6). Zagovornik v zahtevi uvodoma izpostavi, da obdolženec v času storitve kaznivega dejanja ni bil prišteven oziroma je bil bistveno zmanjšano prišteven. Zato bi bila po zagovornikovem stališču za obdolženca bolj kot pripor primerna ustrezna obravnava v zdravstvenem zavodu. ZKP v XVII. poglavju določa ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, za odpravo ponovitvene nevarnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka, med temi ukrepi ni napotitve obdolženca v zdravstveni zavod, zato teh zagovornikovih navedb ni bilo mogoče presoditi. Vrhovno sodišče še dodaja, da je obdolženec tudi v priporu, upoštevaje njegovo duševno zdravje, deležen zdravstvene in psihiatrične obravnave.

6. Zagovornik nadalje navaja, da iz obdolžencu očitanega dejanja ne izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja nasilja v družini. S temi navedbami zagovornik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Senat je v sklepu o podaljšanju pripora obširno utemeljil sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče utemeljenosti suma ni oprlo le na izpovedbo oškodovanke, ampak tudi na izpovedbi policistov ter izvedenski mnenji sodnih izvedencev in se ob tem sklicevalo tudi na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave oziroma na v preiskavi izvedene dokaze.

7. Po določbi 2. točke prvega odstavka 432. člena ZKP se sme pripor izjemoma odrediti zoper obdolženca, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let, pod pogojem, da se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem morajo teža kaznivega dejanja, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kazati na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 196/2007 z dne 31. 5. 2007 zapisalo, da se glede na takšno zakonsko besedilo za odreditev in tudi podaljšanje pripora zahteva obstoj tako objektivnih kot tudi subjektivnih okoliščin, na podlagi katerih je mogoče izkustveno sklepati, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, če bi bil na prostosti. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ni potrebno, da bi bile podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine, temveč mora biti izkazana vsaj ena okoliščina objektivne in ena subjektivne narave. Sodišče glede na zbrane podatke in dokaze ugotovi, katere okoliščine so podane in presodi, katere so odločilne v zvezi z ugotavljanjem obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.

8. Senat Okrožnega sodišča v Celju je v 7. točki izpodbijanega sklepa opisal tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost pri obdolžencu. Med objektivnimi okoliščinami je izpostavil težo, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno. Obdolženec je namreč utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, za katero je zagrožena kazen zapora do petih let in ki vsebuje elemente nasilja. Gre za dalj časa trajajoče nasilno ravnanje obdolženca zoper oškodovanko, njegovo mater, ki je predvsem psihično, pri čemer prevladujejo žaljivke, poniževalno ravnanje in grožnje zoper oškodovankino zdravje in telo. Nasilje obdolženca nad oškodovanko, ki ima tudi znake fizičnega nasilja, se s časom stopnjuje in to kljub temu, da živita v isti hiši ter v skupnem gospodinjstvu in da oškodovanka tudi materialno skrbi za obdolženca. Senat se je izčrpno opredelil tudi do subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo vdajanje alkoholu, za kar potrebuje denarna sredstva, ki jih terja od oškodovanke, saj je sam nezaposlen in mu denarnih sredstev za nakup alkoholnih pijač primanjkuje. Enako velja glede uživanja prepovedanih drog. Navedba zagovornika, da v spisu ni podatka, da naj bi obdolženec užival prepovedane droge in prekomerno užival alkoholne pijače, ni točna. Oškodovanka je namreč 7. 5. 2014 pred preiskovalnim sodnikom izpovedala, da obdolženec še vedno kadi marihuano, v preteklosti pa je užival tudi heroin. Prav tako je oškodovanka izpovedala, da obdolženec popiva po več dni skupaj, ima vmes do štirinajstdnevno abstinenčno obdobje (v katerem se svojih dejanj tudi sramuje), potem pa se zopet podvrže alkoholnim pijačam. Obdolženec izvaja (psihično) nasilje nad oškodovanko prav v stanju alkoholiziranosti, pri čemer do svojih dejanj ni kritičen. Tudi prejšnje življenje obdolženca kaže na kontinuirano izvrševanje dejanj z elementi nasilja. Kljub temu, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju K 302/2009 z dne 22. 1. 2010 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti zoper isto oškodovanko, je z nasilnimi ravnanji zoper njo nadaljeval. Namena, da bi obdolženec prenehal z nasiljem zoper oškodovanko, niso dosegli niti izrečeni ukrepi prepovedi približevanja oškodovanki. S tem, ko zagovornik s posplošenimi navedbami oporeka obstoju objektivnih in subjektivnih okoliščin, kot jih je ugotovilo sodišče, podaja njihovo lastno presojo. Zagovornik z zahtevo vzpostavlja dvom v resničnost ugotovitve o obdolženčevem vdajanju alkoholu in nedovoljenim drogam in še navaja, da obdolženec oškodovanki ni storil nič žalega in da zoper njo ni uporabil fizične sile (slednje nasprotuje očitku v opisu kaznivega dejanja in izpovedbi oškodovanke pred preiskovalnim sodnikom) ter da zaradi psihosomatskih težav potrebuje psihiatrično zdravljenje. S temi trditvami zagovornik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. Glede na stopnjo izkazane ponovitvene nevarnosti je senat okrožnega sodišča utemeljeno presodil, da varstvo osebne in telesne integritete oškodovanke pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode. Le z odreditvijo pripora je mogoče zagotoviti varnost ter telesno in duševno celovitost oškodovanke, saj z milejšimi ukrepi, glede na njegovo dosedanje ravnanje, obdolžencu ni mogoče onemogočiti ponovnega stika z oškodovanko. Obdolženec je namreč brez zaposlitve in premoženja in druge možnosti, kot bivanja pri oškodovanki, nima. Zato tudi ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi, kot predlaga zagovornik, ne bi preprečil ponovitvene nevarnosti. To velja še toliko bolj, ker je obdolženec tudi grozil, da bo kupil puško kalašnikov, šel po vasi in obračunal s sosedi. Poleg tega, kot je v 7. točki izpodbijanega sklepa zapisalo tudi višje sodišče, je bil obdolženec v preteklosti nasilen tudi do drugih, in sicer je 12. 6. 2013 grozil tako stari mami kot A. T. Zagovornik s posplošeno trditvijo, da je sodišče v premajhni meri pretehtalo nujnost pripora, saj bi bila namestitev v zdravstvenem zavodu za obdolženca primernejša, uveljavlja zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

10. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.