Jedro

Tožničino nepremičnino so zaradi napake tožene stranke zalile fekalije. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da tožnica škode ni odpravila v celoti, temveč je nepremičnino (točneje: svoj solastni del) prodala, kot trdi, za nižjo ceno, in to prav zaradi škode, za katero odgovarja tožena stranka. Tožnica je predlagala metodo, ki jo je sodišče sprejelo, in sicer, da je upravičena do povrnitve škode, ki jo predstavlja razlika med stanjem hiše pred in po škodnem dogodku, pri čemer je bilo (ker ta ni bila odpravljena) razliko mogoče ugotavljati zgolj prek seštevka potrebnih del, da bi nepremičnina postala primerljiva s krajevno običajnimi nepremičninami. Izvedenec je ob ustnem podajanju svojega mnenja pojasnil, katera dela bi bilo treba opraviti, da bi nepremičnina postala primerljiva krajevnim običajem. Pri tem je pojasnil, koliko bi (glede na to, da nepremičnina v trenutku škodnega dogodka ni bila nova) predstavljala realna restitucija, v kolikšnem delu pa bi šlo za izboljšavo. In slednjega sodišče tožnici ni prisodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno tako spremeni, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 4.719,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 414,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem sojenju tožnici prisodilo 14.648,82 EUR in pripadajoče zamudne obresti (I. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica zavrnilnega dela sodbe ne izpodbija, zato je ta postal pravnomočen. Pač pa ugodilni del sodbe znova izpodbija tožena stranka. Kot bistveno navaja, da še vedno ni ugotovljeno stanje nepremičnine pred škodnim dogodkom in po njem, kar bi omogočalo določitev odškodnine. Sodišče se je oprlo le na mnenje izvedenca A., tožničine navedbe in njeno predpravdno mnenje, prezrlo pa je predpravdno mnenje Z., o katerem se kljub napotilom višjega sodišča iz razveljavitvenega sklepa ni izreklo. Sodišče tudi ni zaslišalo lastnika hiše in njegove hčere ter tudi v tem delu ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Sodišče je le povzelo navedbe višjega sodišča in jih nelogično argumentiralo: ni utemeljilo, zakaj bi bila vrednost nepremičnine pri prodaji nižja ravno za vrednost obnovitvenih del. Tožnica je nepremičnino prodala po tržni vrednosti, za 95.833,33 EUR, sodišče pa ji je priznalo odškodnino v višini 33.948,49 EUR, skupaj torej 129.781,82 EUR (brez revalorizacije). Izvedenec je v mnenju navedel, da je vrednost novogradnje navedene nepremičnine 94.370,00 EUR. Tožnica, katere nepremičnine sploh ni novo gradnja, je bila torej že z delnim izplačilom odškodnine obogatena. Tudi glede obsega zalitja – kvadrature – je sodišče sledilo izvedencu A., mnenje Z. pa prezrlo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Izvedenec A. si nepremičnine sploh ni ogledal niti ni opravil meritev. Prav tako je vprašljiva višina faktorjev zahtevnosti. Navaja, da ni podlage za upoštevanje nepredvidenih del in del, kjer ni mogoče oceniti obsega. Izvedenec je povedal, da je to njegova osebna ocena. Tožnica bi morala izkazati vsaj visoko verjetnost nastanka teh del, sicer ne morejo biti predmet odškodnine. Sporno je tudi trajanje zalitja. Sodišče je sledilo izvedencu in upoštevalo večmesečno zalitje, do česar naj bi prišlo zaradi predolgega reševanja škode, kar ne more biti odgovornost tožene stranke, temveč tožnice in zavarovalnice. Škoda je morala biti odkrita praktično takoj ob nastanku, pravi izvedenec. Naše pravo za obravnavani primer pozna le eno obliko škode, to je navadna škoda oziroma zmanjšanje premoženja. Vrsti škode, kot ju povzema sodišče, predvsem direktna neozdravljiva škoda, nista pravno priznani, sicer pa slednja niti ni nastala. Gre za škodo zaradi vonja, ki se po določenem času razgradi in izgine, kljub temu pa lastniku prinaša določene nevšečnosti pri uporabi. Tožnica je izpovedala, da nepremičnine ni uporabljala, torej ji vonj ni povzročal nevšečnosti. Ne gre za obogatitveni, temveč za odškodninski zahtevek. Postavka dezinfekcija in čiščenje v višini 10 % je priznana dvakrat. Sklepno strne pritožbene navedbe, izpodbija odločitev o stroških, češ da je tožnica uspela zgolj z manjšim delom zahtevka ter da temelj ni bil sporen, in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi njenega protipravnega ravnanja. Tožena stranka je (kar sedaj ni več sporno) menjala vodovodne cevi v tedanji tožničini hiši, pri tem pa storila napako, zato so se popolnoma zamašile kanalizacijske cevi in so fekalije vdrle v pritličje in klet. O tožničinem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na plačilo škode na premičninah ter zaradi nezmožnosti uporabe, je že pravnomočno odločeno(1). Ob vnovičnem sojenju je bilo treba presoditi, ali tožnici za škodo na tedanji nepremičnini pripada še kaj več, kot je (kar je prav tako nesporno) že dobila plačano.

6. Pritožbeno sodišče bo najprej odgovorilo na pritožbene očitke o obstoju bistvenih kršitev pravdnega postopka.

7. Izvedenec A. je bil v tokratnem postopku (za razliko od prvega) zaslišan na naroku, kar je bistveno, saj je treba dokaz z izvedencem primarno izvesti v ustni obliki, čeprav je v sodni praksi pogosto obratno. Pravdni stranki sta imeli možnost izvedencu zastavljati vprašanja in od njega zahtevati pojasnila, kar sta tudi izkoristili. Iz zapisnika o zaslišanju izvedenca (list. št. 462 do 466) ne sledi, da izvedenec na kako vprašanje ne bi odgovoril niti da bi pravdni stranki z njegovimi odgovori ne bili zadovoljni. Ob zaključku dokaznega postopka (list. 467) nobena pravdna stranka ni predlagala novega izvedenca, v zvezi z izvedbo obstoječega pa nista uveljavljali relativno bistvenih kršitev, pritožbeno sodišče pa samo prav tako ne zazna nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ob prvem sojenju je sodišče prve stopnje dokazna predloga z zaslišanjem prič (sedanjega lastnika nepremičnine in njegove hčerke) zavrnilo brez sleherne obrazložitve, kar je bil ključni razlog za razveljavitev tedanje sodbe(2). Sodišče prve stopnje pa je odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogo tokrat zavrnilo že na naroku (list. št. 466, spodaj), nato pa svojo odločitev (kljub zgolj pavšalnemu prerekanju tožene stranke – list. št. 467, zgoraj) obsežno obrazložilo na četrti strani izpodbijane sodbe. Pritožnica ne trdi, da bi dokazni predlog substancirala drugače, kot je to v sodbi zapisalo sodišče prve stopnje (tj. za dokazovanje dejstva, da vse dela niso bila izvedena), torej gre, ker to niti ni sporno, za pravno neodločilen dokaz.

9. Očitek o kršitvi načela kontradiktornosti ni utemeljen. Predpravdno mnenje je lahko vedno in samo del trditvene podlage pravdne stranke. Tožničino predpravdno mnenje je sodišče prve stopnje kot tako tudi upoštevalo, izvedenec (ki predstavlja dokaz v postopku) pa je njene trditve preverjal prek svoje strokovne usposobljenosti. Pritožnica nekritično spregleda, da predpravdnega mnenja Z. ni vložila sama, pač pa ga je vložil stranski intervenient(3), ki se je v postopek vključil naknadno. Ta mora sprejeti pravdo, kot je v trenutku, ko vanjo vstopi (prvi odstavek 201. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je med postopkom zavzelo jasno (in tudi pravilno) stališče, da je ta sklop trditvene podlage, ki ga je v korist tožene stranke doprinesel stranski intervenient, prepozen(4). Stranki sta bili s tem stališčem seznanjeni (nenazadnje prek navodila sodišča izvedencu, kot izhaja iz sklepa o njegovi postavitvi), pa tega nista prerekali niti razlogov sodišča, da je ta del navedb podan prepozno, tožena stranka na ta način ne izpodbija v pritožbi. Ne drži, da bi pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 2067/2014 sodišču prve stopnje naložilo, naj iz teh navedb izhaja ob novem sojenju. Reklo je le, da sta predpravdni mnenji podali obe stranki, zato bi bilo treba ugotoviti, katera dejstva sploh so sporna(5). V napotkih za nadaljnje delo tega, kar v pritožbi očita tožena stranka, ni(6) .

10. Ne drži, da tudi v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno stanje hiše. Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da tožnica škode ni odpravila v celoti, temveč je nepremičnino (točneje: svoj solastni del) prodala, kot trdi, za nižjo ceno, in to prav zaradi škode, za katero odgovarja tožena stranka. Izvedenec je ob ustnem podajanju svojega mnenja pojasnil, katera dela bi bilo treba opraviti, da bi nepremičnina postala primerljiva krajevnim običajem. Pri tem je pojasnil, koliko bi (glede na to, da nepremičnina v trenutku škodnega dogodka ni bila nova) predstavljala realna restitucija, v kolikšnem delu pa bi šlo za izboljšavo. Slednjega sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo, zato je prisojeni znesek sedaj nižji od prvotno prisojenega, bistveno pa je, da je sodišče tožnici prisodilo le strošek, potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja, tj. stanja pred škodnim dogodkom.

11. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da je tožnica nepremičnino prodaja za ceno, ki je višja od cene, ki jo je ovrednotil izvedenec. Tožnica je že v tožbi zatrdila, da je stanovanje prodala pod ceno. Iz tožbi priložene pogodbe (priloga A 7) izhaja, da tožnica za ceno, ki jo je navedla v tožbi (23.000.000,00 SIT), ni prodajala zgolj sporne nepremičnine, temveč tudi 177 m2 dvorišča (druga alineja I. točke pogodbe pod A 7), cena pa je določena za obe nepremičnini (prvi odstavek II. točke pogodbe pod A 7). Ker je izvedenec določal le novo vrednost stavbe, v pritožbi ponujena kalkulacija (zadnji odstavek na 2. strani pritožbe, ki se nadaljuje na 3. stran) enostavno ne (v)zdrži. 12. V zvezi s kvadraturo je treba izhajati iz gornjega pojasnila pritožbenega sodišča, da je izvedenec A. lahko črpal zgolj iz pravočasnih navedb pravdnih strank, zato je lahko upošteval le B. predpravdno mnenje, mnenja Z. pa ne, pri čemer je izvedenec svoje izračune pojasnil najprej v dopolnitvi svojega mnenja (list. št. 349, predzadnji odstavek), potem pa je odgovarjal še na vprašanja pritožnice (list. št. 465, zgoraj). V pravilnost teh ugotovitev tudi pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov.

13. Res je, da je sodišče prve stopnje v okviru škode tožnici priznalo tudi določen strošek za dela, ki so nepredvidena (2.236,03 EUR), in za dela, ki jih ni mogoče oceniti (750,00 EUR). Res je tudi, kot pravi pritožnica, da gre v tem delu za oceno izvedenca, ne za natančno računsko preverljiv podatek. Toda izhajajoč iz metode, ki jo je zastavila tožnica, sprejelo pa sodišče (da je tožnica upravičena do povrnitve škode, ki jo predstavlja razlika med stanjem hiše pred in po škodnem dogodku, pri čemer je (ker ta ni bila odpravljena) razliko mogoče ugotavljati zgolj prek seštevka potrebnih del, da bi nepremičnina postala primerljiva s krajevno običajnimi nepremičninami), je tudi do povrnitve tega stroška (po temelju) tožnica vsekakor upravičena. Izvedenec je v pisnem mnenju in ob njegovem ustnem podajanju pojasnil, da obsega teh del nikoli ni mogoče natančno predvideti (list. št. 350 in 465), je pa nedvomno, da bo ta strošek nastal. Čim pa je tako, ni mogoče zagovarjati pritožničinega stališča, da ne gre za pravno priznano škodo. Ker je izvedenčeva ocena znotraj razumnih meja (lahko je večji, lahko je manjši – list. št. 466), je tožničin zahtevek v tem delu utemeljen tudi po višini.

14. V zvezi s trajanjem zalitja je treba izhajati iz nespornega dejstva, da je škodo tožnici povzročila tožena stranka, ki (razen takojšnjega popravila cevi, da je prenehala nastajati dodatna škoda) škode ni odpravila. Tožena stranka bi lahko tedaj sanirala vso škodo, ki je nastala, pa tega ni storila, zato se ne more sklicevati na to, kako dolgo sta tožnica in stranski intervenient reševala medsebojna razmerja. Ker škoda ni bila odpravljena takoj in v celoti, je logičen zaključek sodišča, povzet po ugotovitvi izvedenca, da je bilo zalitje večmesečno, strošek, potreben za sanacijo, pa temu primeren.

15. Utemeljeno pa pritožnica graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede direktne neozdravljive škode (smradu, dodatnega čiščenja in dezinfekcije). Gre za vonj, ki nujno spremlja razlitje fekalij, a se po določenem času razgradi in izgine. Tožnice ta vonj ni mogel ne motiti ne vznemirjati, ker v hiši nesporno ni živela, prav tako v zvezi s tem ni potreben noben ukrep ali strošek, ker gre za samorazgradnjo smradu po določenem času, kot je pojasnil izvedenec, tožnica pa tudi ni trdila, da bi bila kupnina nižja tudi zato, ker je kupec uveljavljal znižanje zaradi smradu, niti, da bi takrat, ko je kupec nepremičnino kupil in se vselil, vonj še obstajal. Ta škoda torej tožnici ni nastala, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še (poleg že pravnomočno zavrnjenega dela zahtevka) za 4.719,00 EUR, kolikor sta izvedenec in sodišče prve stopnje ocenila, da znaša škoda iz tega naslova.

16. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na smrad, so postale pritožbene navedbe o dvojnem priznanju stroška za dezinfekcijo in čiščenje, brezpredmetne, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo podrobneje opredeljevalo.

17. Pritožbene navedbe o pravdnih stroških, nastalih pred sodiščem prve stopnje, niso utemeljene. Čeprav je tožnica po sedanji odločitvi uspela s še manjšim delom svojega zahtevka, je uspeh pravdni strank še vedno deljen (in razlika ni zanemarljiva), pravilo, da v takem primeru vsaka stranka krije svoje stroške, pa je osnovno vodilno. Tudi ne drži, da bi bila med strankama sporna samo višina, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno oporekala tudi temelju (točka 1. odgovora na tožbo, list. št. 9). Sicer pa je treba kot bistveno izpostaviti, da so se stroški izvedenca A. (glej npr. sklep na red. št. 209) izplačevali iz predujma, ki ga je zalagala tožnica, torej je imela v postopku bistveno več stroškov.

18. Pritožba je torej v preostalem neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem obsegu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeni uspeh tožene stranke je 32 %, zato ji je tožnica dolžna povrniti 32 % priglašenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji priznava 1787,5 točk za sestavo pritožbe (822,50 EUR), 22 % DDV (180,90 EUR) ter 292,98 EUR sodne takse, do ostalih stroškov pa ni upravičena. Tožnica je toženi stranki dolžna povrniti 414,86 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1026/2008-III z dne 9. 11. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2067/2014 z dne 4. 12. 2014. Op. št. (2): Glej 16. točko obrazložitve sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2067/2014 z dne 4. 12. 2014. Op. št. (3): Iz podatkov v spisu izhaja, da je to mnenje stranski intervenient priložil svoji vlogi z dne 23. 9. 2013, red. št. 160, sodišče pa ga je popisalo med priloge tožene stranke (B 11), namesto med, kar bi bilo pravilno, priloge C, vendar ta kršitev Sodnega reda nima nobenega vpliva na dejstvo, kdaj je bil dokaz predložen.

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavano (pri čemer pritožbeno sodišče upošteva kot prvi narok tistega, na katerem so se prvič izvajali dokazi, ne prvega, ki je bil zaključen brez izvajanja dokazov in preložen) izvedlo 24. 3. 2010, red. št. 39. Mnenje Z. je bilo v spis vloženo tri leta in pol kasneje in po tem, ko je prvi postavljeni izvedenec (red. št. 50) že izdelal mnenje in več dopolnitev.

Op. št. (5): 2

0. točka obrazložitve odločbe I Cp 2067/2014. Op. št. (6): P rimerjaj 25. točko I Cp 2067/2014.