Jedro

Ker tožena stranka tožniku ni vročila pisne obdolžitve niti mu ni omogočila zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu v III. tč. izreka delno spremeni tako, da na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 21. 4. 2011 do vključno 8. 5. 2011 obračunati vse zapadle plače iz delovnega razmerja v bruto zneskih, od njih odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, kar tožnik zahteva več, to je, da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, pa se zavrne“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (I. tč. izreka – glede nezakonitosti odpovedi pogodbe ter v II. tč. izreka – glede trajanja delovnega razmerja, III. tč. izreka – glede reparacije) ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (VI. tč. izreka – stroški postopka).

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011 nezakonita (I. tč. izreka); da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje z dnem 21. 4. 2011 ni prenehalo in je trajalo do vključno 8. 5. 2011 (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožnika dolžna pozvati na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 21. 4. 2011 do vključno 8. 5. 2011 obračuna vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in od bruto plač odvede prispevke ter davke ter nato tožniku izplača neto plače za čas od 21. 4. 2011 do vključno 8. 5. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače, vse v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka). Zavrnilo je zahtevek v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja po 8. 5. 2011 ter obračuna in izplačila po 8. 5. 2011 ter zahtevek za plačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja za obdobje od 21. 4. 2011 do 8. 5. 2011 (IV. tč. izreka). Nadalje je sklenilo, da podredni tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek) zavrže (V. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 586,92 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila (VI. tč. izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je na prvem naroku zavrnilo predlog tožene stranke, ki je sodišču želela dati na vpogled listine elektronske pošte, iz katerih izhaja, da je tožnik ves čas kršil svoje delovne dolžnosti. S temi dokazili je tožena stranka želela dokazati, da je bila sama ves čas žrtev delavčeve kršitve in zato mu v skladu s 83. čl. ZDR ni bila dolžna omogočiti zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče pa je bistveno kršilo določbe postopka tudi iz razloga, ker ni tega postopka združilo s postopkom, v katerem je tožnik izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani iste tožene stranke. Sodišče samo navaja, da razume, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora zaradi tega, ker se je tožnik dne 8. 4. 2011 samoiniciativno razdolžil, nato pa tega razloga ne šteje za pomembnega. Razlogi sodbe so tako v odločilnem dejstvu v nasprotju. V kolikor sodišče ne bi zavrnilo prav vseh dokaznih predlogov tožene stranke (tudi zaslišanja prič), bi z gotovostjo prišlo do ugotovitve, da je bila tožena stranka žrtev nenehnih tožnikovih kršitev. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva, je pa zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava sprejelo delno nepravilno odločitev.

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor (2. odst. 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Delodajalec mora delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko delavec poda svoj zagovor (2. odst. 83. čl. v zvezi z 177. čl. ZDR). Pisno obdolžitev mora delodajalec delavcu vročiti po pravilih pravdnega postopka (2. odst. 83. čl. ZDR v zvezi z 2. odst. 177. čl. in 3. odst. 180. čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 9. 4. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zaradi kršitve delovnih obveznosti je bila tožniku nato dne 21. 4. 2011, torej v času teka odpovednega roka, podana izredna odpoved po 3. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Odpovedni rok po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je potekel dne 8. 5. 2011. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka kršila določbe 83. člena ZDR, saj tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni vročila pisne obdolžitve, niti mu ni omogočila zagovora, zato je sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo iz formalnih razlogov. Ugotovilo je namreč tudi, da ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje. V določbah ZDR je natančno opredeljen postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je dne 21. 4. 2011 tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi mu pred tem vročila pisno vabilo na zagovor in ne da bi mu zagovor omogočila. Delavec se lahko uspešno pripravi na zagovor oz. na svojo obrambo le, če mu delodajalec pisno vabilo na zagovor pravočasno vroči (87. čl. ZDR). Pisno vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti po pravilih pravdnega postopka (3. odst. 83. čl. ZDR v zvezi z 87. čl. ZDR). Ne zadostuje torej zgolj ustno sporočilo. V pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora (3. odst. 83. čl. ZDR). Le v tem primeru bo lahko delavec v okviru priprave svoje obrambe uspešno uresničeval pravico do zagovora (npr. predlagal v izvedbo ustrezne dokaze, ki bi ovrgli očitke delodajalca o storjenih kršitvah pogodbenih obveznosti oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja). Bistvo zagovora je v tem, da se delavcu omogoči obrambo oz. da odgovori na očitke delodajalca o kršitvah pogodbenih obveznosti ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja. Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev, in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Vendar tožena stranka v konkretnem primeru vsega navedenega tožniku ni omogočila.

Tožena stranka v pritožbi ponovno poudarja, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, saj se je tožnik samoiniciativno razdolžil in je tudi sicer kršil svoje dolžnosti. Okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor v smislu 2. odst. 83. čl. ZDR, je potrebno presojati zelo restriktivno. Pri presoji, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, se namreč upošteva npr. teža očitane kršitve in ugotovitev, da ima kršitev npr. znake kaznivega dejanja, pomembna je tudi narava kršitve, proti komu je kršitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca) in tudi, kakšni odnosi so sicer med delavcem in delodajalcem. Samo dejstvo, da se je tožnik samoiniciativno razdolžil, pa se tudi po oceni pritožbenega sodišča ne šteje med takšne okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožniku omogoči zagovor, zato je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Tožena stranka med postopkom ni zatrjevala okoliščin, ki bi kazale na takšno težo kršitve, da bi slednja opravičevala izostanek zagovora, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge po vpogledu v elektronsko pošto in zaslišanjem prič, saj tožena stranka s temi predlogi ni dokazovala pravno odločilnih dejstev in tudi izvedba teh dokazov ne bi privedla do drugačne odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo, zakaj šteje da samoiniciativna razdolžitev tožnika ni razlog, zaradi katerega toženi stranki ne bi bilo potrebno opraviti zagovora, zato v tem pogledu ni podano nikakršno nasprotje v odločilnih dejstvih.

Ker tožena stranka v skladu z določbami ZDR, tožniku ni vročila pisne obdolžitve, niti mu ni omogočila zagovora, je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011 že iz tega razloga nezakonita, kar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo. Glede na navedeno je pravilna tudi odločitev glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje z dnem 21. 4. 2011 ni prenehalo in je trajalo do vključno 8. 5. 2011. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v I. in II. tč. izreka in nadalje v III. tč. izreka (glede plačila plače) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka – VI. tč. izreka sklepa (353. čl. ZPP).

Vendar pa je utemeljena pritožba v delu sodbe v III. tč. izreka, ki se nanaša na odločitev o reintegraciji tožnika. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 9. 4. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zaradi kršitve delovnih obveznosti je bila tožniku nato dne 21. 4. 2011, torej v času teka odpovednega roka, podana izredna odpoved po 3. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Odpovedni rok po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je potekel dne 8. 5. 2011, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo reparacijski zahtevek do tega dne. V skladu z navedenimi dejstvi je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe. Ker se je delovno razmerje med strankama zaključilo s potekom odpovednega roka dne 8. 5. 2011 (zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki pa ni pod presojo v tem sporu), tožena stranka (v obravnavani zadevi) tožnika ni dolžna pozvati nazaj na delo. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje skladno s 5 alineo 358. čl. ZPP odločitev v III. tč. izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede na preostale navedbe v pritožbi je potrebno dodati, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno združiti postopkov. Vsaka stranka sicer lahko predlaga naj se pravde združijo, vendar sodišče na takšen predlog ni v ničemer vezano. Vprašanje, ali bo odredilo združitev postopkov, je stvar formalnega procesnega vodstva, ki je v pristojnosti sodišča. Že iz tega razloga so očitki, ki jih v zvezi s tem navaja tožena stranka, neutemeljeni. Tudi sicer je institut združitve postopkov predviden samo zaradi pospešitve obravnavanja ali zaradi zmanjšanja stroškov (1. odst. 300. člena ZPP). Materialna pravica nobene od stranke ne more biti odvisna od tega ali bo sodišče dva postopka združilo, ali ne. Sodišče prve stopnje zato ni storilo očitane postopkovne kršitve, ker obe sodni zadevi (tako redno kot izredno odpoved) ni združilo v skupno obravnavanje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker njegov odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).