Jedro

Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala štiri plačne razrede napredovanj, ki jih je tožnica dosegla. Dne 31. 8. 2015 je diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. raven izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih (štirih) razredov napredovanj.

Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na ta dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obračun razlike v plači za čas od 1. 9. 2015 dalje, in sicer: - za obdobje od 1. 9. 2015 do 30. 11. 2015 razliko med izplačano plačo za 30. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 34. plačni razred, - za obdobje od 1. 12. 2015 do 30. 6. 2017 razliko med izplačano plačo za 30. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 35. plačni razred, - za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2018 razliko med izplačano plačo za 31. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 36. plačni razred, - za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 razliko med izplačano plačo za 32. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 37. plačni razred, - za obdobje od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2021 razliko med izplačano plačo za 33. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 38. plačni razred, - za obdobje od 1. 12. 2021 do 30. 11. 2022 razliko med izplačano plačo za 35. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 40. plačni razred, - za obdobje od 1. 12. 2022 do 31. 3. 2023 razliko med izplačano plačo za 37. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 42. plačni razred, in - za obdobje od 1. 4. 2023 dalje razliko med izplačano plačo za 38. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 43. plačni razred, od tako dobljenih bruto zneskov obračun ter odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2018 in od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec za obdobje od 1. 1. 2019 dalje.

2.Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ves čas opravljala enako delo, in sicer delo svetovalke zaposlitve v okviru vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve. Z uveljavitvijo ZUTD je za opravljanje tega dela določen pogoj VII/2. stopnje izobrazbe. Ne glede na to, da predpisane izobrazbe tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela in da je zasedala drugače poimenovana delovna mesta, je to delo dejansko opravljala. Glede tega bistvenega dejstva izpodbijana sodba nima razlogov. Dejansko opravljanje istega dela potrjujejo predložene listine in izpovedi prič. Za odlično opravljeno delo so javni uslužbenci nagrajeni z dodatnimi plačnimi razredi (napredovanje). S tem ko je tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015, so ji bila napredovanja, ki jih je pridobila z odličnim opravljanjem dela, odvzeta. Nejasno je, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je bilo delo tožnice, ki ga je opravljala, nižje zahtevnosti, če je ugotovilo, da je ves čas opravljala isto delo. Tožnica je morala pridobiti višjo izobrazbo, zaradi tega se delo ni spremenilo. Delo se ni spremenilo, kar so poleg tožnice potrdile priče A. A., B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo - 19. člen ZSPJS. Zmotno je štelo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za delovno mesto v višjem tarifnem razredu, pri čemer ni upoštevalo, da je šlo za isto delo. Prav tako ni upoštevalo, da ZSPJS določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju in uveljavlja načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih. Neutemeljeno ni upoštevalo sodne prakse, in sicer zadev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 280/2006 in VIII Ips 291/2016, ki sta povezani in v katerih je bilo zavzeto stališče, da javni uslužbenec, ki že pred premestitvijo opravlja enako delo, prenese število napredovanj. Prav za takšno dejansko stanje je šlo pri tožnici. ZSPJS prenos napredovanj veže na opravljeno delo (enako delo), ne tarifne razrede. Za javne uslužbence velja enoten sistem napredovanj, ki je odvisen le od napredovalnega obdobja in ocen. Pridobljena pravica do napredovanja ne more biti odvisna od tega, ali so delovna mesta uvrščena v različne tarifne razrede. Tožnica se je morala odpovedati pridobljeni pravici do napredovanj, ki jih je dosegla. Tako je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 v enakem položaju kot javni uslužbenec, ki bi se takrat prvič zaposlil pri toženki, čeprav je (isto) delo opravljala že od leta 1996 dalje. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi enači sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s premestitvijo, čeprav gre za različna pravna instituta. Ne utemelji, zakaj bi šlo v tožničinem primeru za premestitev; primeri, v katerih pride do premestitve, so v ZJU izčrpno določeni.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče podani utemeljitvi v celoti sledi.

6.Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit.

7.Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.

8.ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala štiri plačne razrede napredovanj, ki jih je tožnica dosegla. Dne 31. 8. 2015 je diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. raven izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih (štirih) razredov napredovanj.

9.Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na ta dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).

10.Prvi odstavek 19. člena ZSPJS določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan; če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto oziroma imenovanja v naziv v višjem tarifnem razredu, pri istem ali drugem delodajalcu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo ali sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi oziroma pred imenovanjem v naziv poveča za en plačni razred; ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

11.Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da enači sklenitev pogodbe o zaposlitvi s premestitvijo, čeprav gre za različna pravna instituta, saj 19. člen ZSPJS za oba primera enako določa, v kateri plačni razred se uvrsti javni uslužbenec. Neutemeljeno izpostavlja, da ZSPJS prenos napredovanj veže le na opravljeno delo, kar ne drži; v prvem odstavku 20. člena jasno določa, da javni uslužbenec obdrži napredovanja (le) ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi oziroma premestitvi na delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot že navedeno, da se tožničino delo (od leta 1996 dalje) po sklenitvi pogodb o zaposlitvi z dne 28. 10. 2013 in z dne 10. 9. 2015 po vsebini ni spremenilo. Sledilo je izpovedim tožnice in prič B. B. ter A. A., ki sta opravljali enako delo in zasedali ista delovna mesta kot tožnica (v istovrstnem sporu je odločitev, da zahtevek za plačilo razlik v plači ni utemeljen, že pravnomočna - sodba Pd 928/2020 z dne 18. 9. 2023 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 14/2024 z dne 6. 3. 2024), potrjenim z izpovedjo E. E. Kljub takšni ugotovitvi je pravilno presodilo in svojo presojo izčrpno obrazložilo, zakaj za prenos napredovanj ni bilo podlage - kljub opravljanju vsebinsko istega dela, ki je s časom postalo bolj zahtevno. Navedeno izhaja že iz same spremembe (z uveljavitvijo ZUTD) izobrazbenega pogoja; sodišče prve stopnje je upoštevalo še iz izpovedi prič D. D., F. F., E. E. in C. C. ugotovljeno večjo zahtevnost dela.

13.Zakaj gre v tožničinem primeru za drugačne dejanske okoliščine, kot so bile podlaga odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 280/2016 z dne 21. 3. 2017 (in sodbi VIII Ips 291/2016 z istega dne, izdani v sporu med istima strankama, le za drugo časovno obdobje), je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje. Stališče, da se pri razporeditvi na višje vrednoteno formacijsko dolžnost (delovno mesto) upoštevajo napredovanja, ki jih je delavec dosegel pred tem, temelji na dejstvu, da je delavec že pred tem dejansko opravljal delo te formacijske dolžnosti - v času, ko je bil formalno razporejen na drugo formacijsko dolžnost. Pri tožnici pa je bistveno dejstvo drugačno; tožnica je do pridobitve VII/2. ravni izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifnem razredu, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla. Prav tako pravilno je ob upoštevanju dejstva, da je 10. 9. 2015 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, pravilno utemeljilo, zakaj tožnica v letu 2015 ni napredovala.

14.Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred za določitev plače ni bistvena. Kot določa prvi odstavek 8. člena ZSPJS, se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede; tarifni razredi izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača javnega uslužbenca je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS) - v tem okviru je napredovanje odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocen (delovne uspešnosti - 17. člen ZSPJS). Kako se javnemu uslužbencu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu relevanten že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS.

15.Položaj tožnice je enak, kot poudarja v pritožbi, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, ne glede na dejstvo, da je delo opravljala že od leta 1996; navedeno je posledica dejstva, da je 10. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Delo, ki ga je opravljala pred tem, pred uveljavitvijo ZUTD, je bilo vsebinsko sicer enako, vendar se je opravljalo na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače po novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.

16.Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice, ki se nanaša na pridobljena napredovanja na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu, utemeljeno zavrnilo; pravilno je odločilo o pravdnih stroških. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, toženka pa sama svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo kot nepotrebnega (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2 Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1, Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.