Jedro

Jedro

Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

I.Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

I.Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

II.Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

II.Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkin sklep, št. 2142-72/2025/3 (UOIM-04) z dne 9. 5. 2025, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna (v nadaljevanju: Center za tujce), in sicer od 6. 5. 2025 od 12.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 8. 2025 do 12.50, z možnostjo podaljšanja za mesec dni, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. in 2. točka izreka). Z II. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkin sklep, št. 2142-72/2025/3 (UOIM-04) z dne 9. 5. 2025, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna (v nadaljevanju: Center za tujce), in sicer od 6. 5. 2025 od 12.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 8. 2025 do 12.50, z možnostjo podaljšanja za mesec dni, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. in 2. točka izreka). Z II. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo tožnikovo tožbo zoper toženkin sklep, št. 2142-72/2025/3 (UOIM-04) z dne 9. 5. 2025, s katerim je ta tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44 Z, Postojna (v nadaljevanju: Center za tujce), in sicer od 6. 5. 2025 od 12.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 6. 8. 2025 do 12.50, z možnostjo podaljšanja za mesec dni, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. in 2. točka izreka). Z II. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), pritrdilo toženki, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Med drugim je poudarilo, da je toženka sorazmernost pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma. Zato tudi po presoji Upravnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Pojasnilo je, da drži, da zakonodajalec v slovenski pravni red ni prenesel določb 8(4) Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), vendar pa to glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji Upravnega sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), pritrdilo toženki, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Med drugim je poudarilo, da je toženka sorazmernost pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma. Zato tudi po presoji Upravnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Pojasnilo je, da drži, da zakonodajalec v slovenski pravni red ni prenesel določb 8(4) Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), vendar pa to glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji Upravnega sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

2.Upravno sodišče je, sklicujoč se na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), pritrdilo toženki, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrek ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Med drugim je poudarilo, da je toženka sorazmernost pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma. Zato tudi po presoji Upravnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Pojasnilo je, da drži, da zakonodajalec v slovenski pravni red ni prenesel določb 8(4) Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), vendar pa to glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) ne pomeni, da toženka ne more presojati sorazmernosti v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območju azilnega doma glede na tožnikova pretekla ravnanja v skladu z ZMZ-1, kot je to po presoji Upravnega sodišča storila tudi v obravnavani zadevi.

3.Upravno sodišče je tožnikovo zahtevo, s katero je sodišču predlagal, da izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu sodne odločitve prenehati izvajati obravnavani ukrep, zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

3.Upravno sodišče je tožnikovo zahtevo, s katero je sodišču predlagal, da izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu sodne odločitve prenehati izvajati obravnavani ukrep, zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

3.Upravno sodišče je tožnikovo zahtevo, s katero je sodišču predlagal, da izda začasno odredbo, s katero bo do pravnomočne odločbe stanje uredilo tako, da mora toženka takoj po prejemu sodne odločitve prenehati izvajati obravnavani ukrep, zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

4.Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo. V pritožbi zoper sodbo ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadržanja na območju azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III in Recepcijska direktiva. Izpostavlja, da je ukrep pridržanja na območju azilnega doma manj prisilni ukrep v okviru ukrepa odvzema prostosti, ne pa tudi manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ker ZMZ-1 manj prisilnih ukrepov ne ureja, jih toženka v primerih, v katerih ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, ne more izreči, za kar gre v obravnavani zadevi. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo. V pritožbi zoper sodbo ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadržanja na območju azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III in Recepcijska direktiva. Izpostavlja, da je ukrep pridržanja na območju azilnega doma manj prisilni ukrep v okviru ukrepa odvzema prostosti, ne pa tudi manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ker ZMZ-1 manj prisilnih ukrepov ne ureja, jih toženka v primerih, v katerih ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, ne more izreči, za kar gre v obravnavani zadevi. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Tožnik (v nadaljevanju: pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo. V pritožbi zoper sodbo ponavlja tožbene navedbe, da ga toženka ne bi smela pridržati samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti alternativ pridržanju, k čemur ga sicer zavezujeta Uredba Dublin III in Recepcijska direktiva. Izpostavlja, da je ukrep pridržanja na območju azilnega doma manj prisilni ukrep v okviru ukrepa odvzema prostosti, ne pa tudi manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ker ZMZ-1 manj prisilnih ukrepov ne ureja, jih toženka v primerih, v katerih ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen, ne more izreči, za kar gre v obravnavani zadevi. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5.Pritožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce zaradi kršitve pravice do osebne svobode prizadelo nepopravljivo škodo.

5.Pritožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce zaradi kršitve pravice do osebne svobode prizadelo nepopravljivo škodo.

5.Pritožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da mu bo izvrševanje ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce zaradi kršitve pravice do osebne svobode prizadelo nepopravljivo škodo.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

K I. točki izreka

K I. točki izreka

7.Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena.

7.Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena.

7.Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena.

8.Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

8.Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

8.Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Na tej podlagi je toženka pritožniku odredila izpodbijani ukrep.

9.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da je razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan. Ne strinja pa se s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa. Meni, da je ta nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz člena 8(4) Recepcijske direktive ter člena 28(2) in 28(4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti, zaradi česar jih toženka ne more uporabiti.

9.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da je razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan. Ne strinja pa se s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa. Meni, da je ta nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz člena 8(4) Recepcijske direktive ter člena 28(2) in 28(4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti, zaradi česar jih toženka ne more uporabiti.

9.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi Upravnega sodišča, da je razlog iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 podan. Ne strinja pa se s presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa. Meni, da je ta nesorazmeren, ker slovenski zakonodajalec v nasprotju z obveznostjo iz člena 8(4) Recepcijske direktive ter člena 28(2) in 28(4) ter 20. uvodne izjave Uredbe Dublin III ni uredil manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti, zaradi česar jih toženka ne more uporabiti.

10.Pritožnik z navedenim pavšalnim nasprotovanjem ne more uspeti. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive. Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, temveč ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda.

10.Pritožnik z navedenim pavšalnim nasprotovanjem ne more uspeti. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive. Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, temveč ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda.

10.Pritožnik z navedenim pavšalnim nasprotovanjem ne more uspeti. Glede očitka opustitve prenosa evropskih predpisov v slovenski pravni red Vrhovno sodišče pojasnjuje, da uredb v nacionalne pravne rede ni treba prenesti, saj so neposredno uporabljive. Poleg tega Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, saj pritožnik ni bil pridržan zaradi omogočanja izvedbe postopka predaje odgovorni državi članici v skladu s to uredbo, temveč ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda.

11.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.

11.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.

11.Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.

12.Presoji Upravnega sodišča glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v Centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo s tem, ko je sledilo utemeljitvi toženkinega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), iz katerega izhaja, da glede na vsa tožnikova ravnanja in neuspešna opozorila omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je v preteklosti večkrat kršil, s čimer bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja, tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do zdaj niso pripomogla k izboljšanju tožnikovega vedenja.

12.Presoji Upravnega sodišča glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v Centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo s tem, ko je sledilo utemeljitvi toženkinega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), iz katerega izhaja, da glede na vsa tožnikova ravnanja in neuspešna opozorila omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je v preteklosti večkrat kršil, s čimer bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja, tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do zdaj niso pripomogla k izboljšanju tožnikovega vedenja.

12.Presoji Upravnega sodišča glede neučinkovitosti manj prisilnih ukrepov pritožnik nasprotuje s - kot sam priznava - ponavljanjem tožbenih navedb, da ga toženka ne bi smela pridržati v Centru za tujce samo zato, ker ni sposobna izvajati manj prisilnega obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Do teh tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo s tem, ko je sledilo utemeljitvi toženkinega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), iz katerega izhaja, da glede na vsa tožnikova ravnanja in neuspešna opozorila omejitev tožnikovega gibanja na prostore azilnega doma ne bi pripomogla k prenehanju kršitev, saj bi bil tožnik še vedno nastanjen v istih prostorih z istim hišnim redom, ki ga je v preteklosti večkrat kršil, s čimer bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in ustrahoval ostale prosilce in zaposlene. Vsa dejanja, tudi opozorila varnostnikov in celo posredovanje policije, do zdaj niso pripomogla k izboljšanju tožnikovega vedenja.

13.Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, temveč za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na pritožnikove individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje nesorazmerno s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin. Prav tako ne pojasni, zakaj bi bila takšna presoja sorazmernosti v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

13.Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, temveč za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na pritožnikove individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje nesorazmerno s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin. Prav tako ne pojasni, zakaj bi bila takšna presoja sorazmernosti v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

13.Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, temveč za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na pritožnikove individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje nesorazmerno s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin. Prav tako ne pojasni, zakaj bi bila takšna presoja sorazmernosti v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.

14.Po obrazloženem in ker niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

14.Po obrazloženem in ker niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

14.Po obrazloženem in ker niso podani niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

K II. točki izreka

K II. točki izreka

15.Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

15.Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

15.Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

16.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

16.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

1Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

1Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

1Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

2Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

3Sklicuje se na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014 ter sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003.

3Sklicuje se na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014 ter sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003.

3Sklicuje se na sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014 ter sklep Ustavnega sodišča Up 729/03 z dne 11. 12. 2003.

4Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.

4Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.

4Po drugem odstavku 288. člena Pogodbe o Evropski uniji se uredbe splošno uporabljajo. Zavezujoče so v celoti in se neposredno uporabljajo v vseh državah članicah.

5Tako Vrhovno sodišče na primer v zadevah I Up 5/2024, I Up 96/2024 in I Up 163/2024.

5Tako Vrhovno sodišče na primer v zadevah I Up 5/2024, I Up 96/2024 in I Up 163/2024.

5Tako Vrhovno sodišče na primer v zadevah I Up 5/2024, I Up 96/2024 in I Up 163/2024.

6Glej 28. točko v zvezi z 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

6Glej 28. točko v zvezi z 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

6Glej 28. točko v zvezi z 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

7Glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

7Glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

7Glej 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

8Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

8Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

8Glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

Zveza:

Zveza:

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8, 8/4

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8, 8/4

Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) - člen 8, 8/4

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 84, 84/1, 84/1-4

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.