Jedro

Izvajalcu zimske službe ni mogoče naprtiti neomejene (praktično objektivne) odgovornosti za vse škodne dogodke, ki se zgodijo v zimskem času kot posledica neugodnih vremenskih razmer. Zahteva po zagotavljanju popolne očiščenosti pohodnih površin bi bila v takšnih okoliščinah pretirana in neživljenjska.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

II. Pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka v 80 % odškodninsko odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 3. 1. 2016 (I. točka izreka), v 20 % pa je za škodo odgovorna tožeča stranka in v tem delu njen tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo so se pravočasno pritožili obe pravdni stranki in stranski intervenient na strani tožene stranke. Vsi trije vmesno sodbo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnica vmesno sodbo izpodbija v delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek po temelju zavrnjen oziroma v katerem je bil ugotovljen njen 20 % prispevek k nastali škodi. Sodišču prve stopnje očita pavšalne in arbitrarne ugotovitve glede tega soprispevka. Zaključki sodišča o neskrbnosti tožnice nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Za tožnico območje poti ni bilo nepreverjeno in nepoznano, pri hoji je bila previdna in primerno obuta. Sodba ne vsebuje nobene obrazložitve o tožničini nezadostni previdnosti in neskrbnosti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja pri dvomu v verodostojnost kontrolnega lista o čiščenju snega s strani podizvajalca kritičnega dne. Sodišče se glede teh navedb v sodbi ni opredelilo, temveč je kontrolni list nekritično upoštevalo kot verodostojen dokaz. Dvom o opravljenem čiščenju oziroma najmanj dvom v strokovno opravljeno delo potrjujeta tudi dve priči. V sodni praksi velja, da v zimskem času ni mogoče vsak trenutek pričakovati enake očiščenosti pohodnih površin kot v razmerah brez snega ter da do izvajalca zimske službe ni mogoče imeti pretiranih zahtev. Kot posebej skrben strokovnjak bi toženka morala in zmogla očistiti pohodne površine do te mere, da bi očistila tudi zaplate ledu, vendar pa te kritičnega dne niso bile odstranjene. Tudi če se je akcija toženke res zgodila, ni bila izvedeno dovolj skrbno. Toženka je kršila svoje pogodbene obveznosti in ni izkazala ustrezne skrbnosti. Deljena odgovornost zato ni podana. Poleg tega so bile navedbe toženke in stranskega intervenienta glede soprispevka tožnice k nastali škodi nekonkretizirane in pavšalne. Sodba zato krši tudi določbo prvega odstavka 2. člena ZPP glede odločanja v mejah postavljenih zahtevkov. Ugovora na ugotovitev prispevka tožnice toženka in stranski intervenient nista postavila, zato gre za relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj vmesno sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa samo spremeni vmesno sodbo in razsodi, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka v pritožbi sodišču očita, da ni pojasnilo, na podlagi česa zaključuje, da gre dvomiti v pričanje R. V. in zakaj ne verjame pričama M. S. in Z. P. Pričanje navedenih prič je ključno, poleg tega so njihove izpovedbe skladne med seboj in z listinskimi dokazi. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ne verjame kontrolnemu listu in pričam toženke glede opravljenega dopoldanskega zimskega čiščenja istega dne. Priči tožnice J. R. in M. P. nista povedali ničesar o tem, kako je toženka izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Obstoja ledenih ploskev ni potrdil noben dokaz. To dejstvo sodi v dokazno breme tožnice in sodišče je pravilo o dokaznem bremenu uporabilo napačno. Stališče sodišča prve stopnje glede odgovornosti izvajalca zimske službe v 18. točki obrazložitve sodbe je v nasprotju z zaključkom, da je toženka odgovorna za nastalo škodo. V sodbi ni pojasnjeno, kaj konkretno je storila ali opustila toženka oziroma njen podizvajalec, da ji je mogoče pripisati odgovornost za nastalo škodo. Izpovedb prič A. Š. in K. L. ni mogoče šteti za prepričljivi in odločilni, zlasti zato, ker nobena od njiju na dan škodnega dogodka ni bila na poti (poleg tega so njune navedbe pavšalne in nerelevantne). Zaključki sodišča so v nasprotju sami s seboj in z izrekom sodbe – npr. glede (ne)očiščenosti naselja v preteklih zimah. Če bi držalo, da poti večkrat niso bile očiščene, bi gotovo že prej prišlo do kakšnega škodnega dogodka. Na kaj sodišče opira svoj dvom v strokovno izvedeno čiščenje, v obrazložitvi sodbe ne pojasni in v tem delu sodba ni obrazložena. Nobeden od izvedenih dokazov ni potrdil, da izvajalci čiščenja na dan škodnega dogodka ne bi strokovno opravili. Ni jasno, ali se toženki očita neopravljeno ali pomanjkljivo opravljeno delo. Odločitev sodišča je arbitrarna in pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Dejstvo o nastanku ledu zaradi podzemnih garaž je treba šteti za nedokazano. Brez argumentirane obrazložitve je ponovno zavzeto stališče, da je za nastanek škode odgovorna toženka. Zakaj naj bi bil soprispevek toženke ravno 80 % in tožnice 20 %, ni obrazloženo. Tožnica je soprispevala k nastanku škode v večjem deležu. Pred nezgodo je šla po isti poti tudi v obratno smer, pa ji ni spodrsnilo, kar kaže na to, da ob potrebni skrbnosti do nezgode ne bi prišlo. Nadalje tudi ni uspela izkazati, da je ravnala s primerno skrbnostjo – priče niso potrdile, da je bila obuta v čevlje, ki jih je sama navajala. Če poti niso bile očiščene, bi tožnica morala hoji posvečati še večjo skrbnost in pazljivost. Takšno je tudi stališče sodne prakse. V zimskem času ni mogoče pričakovati, da bi bile poti ves čas kopne ali nedrseče in od izvajalcev zimske službe ni mogoče pričakovati, da bodo vsak trenutek opravljali čiščenje. Zato je tedaj potrebna večja previdnost pešcev. V konkretnem primeru ni podana nobena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče v obrazložitvi ne pojasni, katero konkretno protipravno dejanje naj bi storila toženka. Protispisna je ugotovitev, da toženka ni izpolnila pogodbenih obveznosti. V vsem času ni bilo pritožb stanovalcev, da delo izvajalca zimskega čiščenja ne bi bilo skrbno opravljeno. Sodišče ni pojasnilo standarda sprotnega čiščenja snega. Neposlovna odškodninska odgovornost ni podana. Razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki je vedno pogodbeni odnos in se ne vzpostavlja na podlagi zakona. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Za škodo, ki izvira iz njihove lastnine, odgovarjajo etažni lastniki in ne upravnik. Sicer pa je toženka kot upravnik storila vse, kar je bila dolžna, s skrbnostjo dobrega gospodarja. Tudi toženkin podizvajalec je storil vse, kar je bil po pogodbi dolžan. Poleg tega lahko kršenje pogodbenih obveznosti uveljavljajo le pogodbene stranke za svoja medsebojna razmerja. Etažni lastniki lahko nastopajo le kot enotni sosporniki. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovnimi posledicami, podredno pa, naj vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

5. Stranski intervenient na strani toženke (zavarovalnica) se pritožuje zoper odločitev v I. točki izreka sodbe. Meni, da ni podane nobene protipravnosti toženke in da tožnica ni izkazala nobene opustitve toženke v času škodnega dogodka oziroma nobene kršitve pogodbene obveznosti. Tožnica ni izkazala, da je do njenega padca prišlo zaradi skrite ledene zaplate. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izvedenimi dokazi, prav tako so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju sami s seboj. Pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedb tožnice in prič je sodišče ravnalo nekritično in pristransko. Izpovedbe prič, predlaganih s strani toženke in stranskega intervenienta, pri dokazni oceni ni upoštevalo in je zgolj za pričo R. V. (najverjetneje je mislilo Z. P.) pavšalno navedlo, da njihovim izpovedbam ne verjame. Jasnih in utemeljenih razlogov, zakaj omenjeni priči ni verjelo, ni navedlo. Pojasnilo tudi ni, kako in kaj vse bi moral vzdrževalec storiti na dan škodnega dogodka, da bi bilo čiščenje izvedeno ustrezno in strokovno, oziroma kaj konkretno je opustil. Da čiščenje ni bilo izvedeno ustrezno, ni mogoče zaključiti zgolj na podlagi tožničinega padca. Od vzdrževalca je mogoče zahtevati le tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak in kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja (sodba II Cp 1067/2019). Priče R. V., Z. P. in in M. S. so smiselno potrdile listinski dokaz glede ustreznega zimskega čiščenja, njihove izpovedbe so prepričljive, notranje skladne in si v bistvenih okoliščinah ne nasprotujejo. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z omenjenimi dokazi toženke. Treba je izhajati iz dejstva, kako je bilo čiščenje izvedeno konkretnega dne in ne, kako se je morebiti izvajalo v preteklosti. Izvajalec je na dan škodnega dogodka storil vse, kar je mogel in moral. Čiščenje snega in posipavanje soli se je tudi na dan škodnega dogodka opravljalo dovolj skrbno. Glede na poročilo ARSO se je na poti lahko nahajalo največ 2 cm snega, morebitna manjša ledena zaplata pod snegom pa ne dokazuje opustitve dolžne skrbnosti vzdrževalca (sodba II Ips 85/2013). Priči J. R. in M. P. nista potrdili, da je bila vzrok tožničinega padca ledena ploskev, saj je nobeden ni videl. Tako sta le sklepala, ker je bilo na mestu padca drčno. Da bi se na mestu padca nahajal led, nista potrdili niti priči K. L. in A. Š. Če bi se na poti nahajal led, bi tožnica imela težave pri hoji že predhodno (na poti v lokal). Da vzrok tožničinega padca ni bila ledena ploskev, jasno izhaja tudi iz podatkov ARSO. Sicer pa so v zimskem času ledene zaplate in sneg na pohodnih površinah pričakovani in predstavljajo vsakodnevni rizik (tedaj je nemogoče zagotoviti 100 % varno pohodno površino – glej sodbo II 778/2010, II Cp 577/2009, II Ips 353/2009, II Cp 1067/2019 in I Cpg 702/2014), ki se ga da s povprečno skrbnostjo zlahka nevtralizirati (sodba II Cp 2999/2013). Poledenelost v zimskem času tudi ne predstavlja kršitve pogodbene obveznosti. Samo na podlagi splošnih in pavšalnih izpovedb prič A. Š. in K. L., da naselje pogosto ni bilo očiščeno, ni mogoče zaključiti, da pot konkretnega dne ni bila ustrezno vzdrževana (obe navedeni priči tega dne nista šli iz stanovanja). Tudi sicer sta njuni izpovedbi v nasprotju z izpovedbami prič toženke, ki so izpovedale, da nikoli niso prejeli nobenih prijav oziroma pritožb o neočiščenih ali slabo očiščenih pohodnih površinah. Zaključek sodišča, da pri čiščenju okolice v zimskem času vedno prihaja do pritožb in padcev, ne vzdrži resne pravne presoje. Podredno uveljavlja višji soprispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka. Vsak mora v prvi vrsti sam poskrbeti za svoje zdravje in varnost. Tožnica je bila pred padcem dogovorjena s kolegi za sankanje otrok, seznanjena je bila z vremenskimi razmerami in bi svojo hojo morala prilagoditi trenutnim razmeram, česar očitno ni storila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov; podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

6. Toženka je vložila pravočasen odgovor na pritožbi tožnice in stranskega intervenienta. S pritožbenimi navedbami stranskega intervenienta se v celoti strinja in predlaga ugoditev njegovi pritožbi. Pritožbene navedbe tožnice prereka kot neutemeljene in predlaga zavrnitev tožničine pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi padca na poledeneli površini v svojem stanovanjskem naselju 3. 1. 2016, pri čemer si je poškodovala desni komolec.

9. V prvem sojenju je bilo z vmesno sodbo z dne 13. 12. 2018 ugotovljeno, da je toženka tožnici v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, po razveljavitvi te vmesne sodbe s sklepom VSL II Cp 938/2019 z dne 15. 1. 2020 (zaradi ugoditve pritožbama toženke in stranskega intervenienta) pa je bilo z izpodbijano vmesno sodbo z dne 1. 6. 2020 odločeno, da je toženka tožnici za nastalo škodo odškodninsko odgovorna le v višini 80 %, medtem ko je v 20 % podana odgovornost tožnice zaradi njenega (so)prispevka.

10. V izpodbijani vmesni sodbi se je sodišče prve stopnje med drugim opredelilo tudi do izpovedb prič, predlaganih s strani toženke, ter do dovolj določno podanega ugovora toženke glede soprispevka tožnice k nastanku škode1 (kar je bil razlog za razveljavitev prvotne vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje). Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo ob ponovnem odločanju, so sicer kratki, mestoma protislovni (glede (ne)pomembnosti določenih dejstev) in glede izpovedbe priče R. V. protispisni (dejansko je sodišče v 26. točki obrazložitve ocenilo izpovedbo priče Z. P. in ne R. V.). Vendar pa je izpodbijano vmesno sodbo upoštevaje njeno celotno obrazložitev, opredelitev do vseh pravno odločilnih vprašanj in ključnih izvedenih dokazov ter glede na večkratno enoznačno ponovitev ugotovljenih pravno relevantnih dejstev mogoče preizkusiti, zaradi česar očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovorih aktivne in pasivne legitimacije. Do teh ugovorov se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sklepu VSL II Cp 938/2019 z dne 15. 1. 2020 (glej 11. točko obrazložitve), pravilni razlogi za neutemeljenost ugovorov pa so navedeni tudi v izpodbijani vmesni sodbi (glej 16., 33., 34., 36., 37. in 38. točko obrazložitve sodbe), zato jih ne gre ponavljati.

12. V nasprotju s toženko in stranskim intervenientom pritožbeno sodišče ocenjuje, da dokazna ocena v izpodbijani vmesni sodbi ni nekritična in pristranska. Res bi lahko bila bolj podrobna in temeljita, toda v splošnem je pravilna in zadostno argumentirana.

13. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje v izpodbijani vmesni sodbi zaključilo, da je do škodnega dogodka 3. 1. 2016 na zatrjevanem kraju v popoldanskem času nedvomno prišlo in da je tožnica kot oškodovanka, ki je hkrati ena od etažnih lastnikov zemljišča, na katerem je prišlo do padca, aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženko kot upravnico večstanovanjske stavbe. Sodišče prve stopnje je dopustilo možnost, da je do čiščenja snega na stezah, pred garažami, vhodi in smetnjaki na dan škodnega dogodka prišlo ter da se je tega dne izvedlo tudi posipanje soli (kot izhaja iz predloženega kontrolnega lista toženke2 in izpovedbe hišnika Z. P.), vendar pa opisana zimska čistilna akcija očitno ni bila izvedena dovolj strokovno in skrbno, da bi zagotovila varno hojo v zimskih razmerah (kar potrjuje izpovedba tožnice in pričanja z njene strani predlaganih prič, zlasti J. R. in M. P.3). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju del odgovornosti za nastanek škode (20 %) pripisalo tudi tožnici, saj bi glede na konkretne okoliščine (zimski čas, ko zaplate ledu ne predstavljajo nekaj presenetljivega ali neobičajnega) morala računati na to, da se pod novozapadlim snegom lahko skrivajo nevarne in zdrsne površine, kar je od nje terjalo posebno (večjo) previdnost.4

14. Ne drži pritožbeni očitek toženke in stranskega intervenienta, da obstoj skrite ledene ploskve, zaradi katere je tožnici spodrsnilo, ni dokazan. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, neočiščenost in poledenelost poti potrjujeta zlasti pričanji J. R. in M. P., ki sta videla tožničin padec in ji pomagala pri pobiranju, pri čemer je tudi njima drselo.5 Splošno znano dejstvo je, da tanka plast ledu večinoma ni vidna, še toliko manj, če se skriva pod neočiščenim snegom, kot je zatrjevala in dokazovala tožnica. Prav tako iz trditev in izpovedbe tožnice ne izhaja, da je lahko že prej (na poti do lokala) hodila povsem normalno in brez težav.

15. Stališče sodišča prve stopnje glede splošne presoje odgovornosti izvajalca zimske službe v 18. točki obrazložitve sodbe ni v nasprotju z zaključkom, da je toženka odgovorna za nastalo škodo.

16. Ne glede na opredelitev, da ne verjame izjavam prič na strani toženke, da nikoli (v preteklosti) niso prejeli nobenih prijav o neočiščenih poteh ali padcih ostalih etažnih lastnikov, je sodišče prve stopnje hkrati zavzelo pravilno stališče, da je za predmetni postopek povsem irelevantno, da pritožb glede nekvalitetno opravljene zimske službe (pod)izvajalec in toženka na dan škodnega dogodka nista prejela. To samo po sebi še ne kaže na neresničnost tožničinih navedb in ne dokazuje, da je bilo zimsko čiščenje kritičnega dne (kar je edino relevantno) opravljeno vestno in v celoti. Da bi v primeru, če poti v istem stanovanjskem naselju pozimi večkrat ne bi bile očiščene, že prej prišlo do kakšnega podobnega škodnega dogodka, je zgolj ugibanje, na podlagi katerega ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da je bila pohodna površina, na kateri je kritičnega dne spodrsnilo tožnici, ustrezno očiščena.

17. Kot v pritožbi pravilno poudarja stranski intervenient, je za končni zaključek o odškodninski odgovornosti toženke odločilno, ali je bila sporna pohodna površina ustrezno očiščena kritičnega dne (ne na splošno ali v preteklosti). V zvezi s tem dejstvom so bili bistveno bolj prepričljivi dokazi, ki jih je predlagala tožnica v prid svojemu zatrjevanju, da toženka (oziroma njen podizvajalec) tega dne ni ustrezno poskrbel(a) za zimsko čiščenje. Vse priče tožnice so se namreč spomnile kritičnega dne, ko se je tožnica poškodovala, in znale opisati, kakšne razmere so bile zunaj tisti dan (pri tem niti ni bistveno, da dve sosedi sami nista bili zunaj) – vse so govorile o zasneženosti pohodne površine v stanovanjskem naselju tistega dne. Po drugi strani se nobena od prič, predlaganih s strani toženke, ni spomnila konkretnega dne, takratnega vremena in snežnih razmer ter tožničinega padca, vključno s hišnikom Z. P., ki naj bi tedaj aktivno sodeloval pri zimskem čiščenju (on je izpolnil kontrolni list) in ki je za tožničino nezgodo izvedel šele eno leto kasneje. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka, da na dan škodnega dogodka zimska služba ni bila izvedena dovolj skrbno. Izpolnjen kontrolni list in zaslišanje hišnika Z. P. ne dajeta vpogleda v dejanski obseg izvedenega zimskega čiščenja in ne potrjujeta njegove popolne, strokovne izvedbe v celotnem stanovanjskem naselju (kontrolni list se nanaša na večje območje).6

18. Upoštevaje dejstvo, da sta izvedbo zimskega čiščenja na kritični dan potrdila le dva dokaza toženke (kontrolni list S., d.d., izpolnjen s strani podizvajalca, in zaslišanje hišnika Z. P.), medtem ko sta ostali dve zaslišani priči toženke (R. V. in M. S.) glede izvajanja zimskega čiščenja izpovedovali le na splošno, se je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni, ali je toženki mogoče očitati protipravno opustitev kritičnega dne, razumljivo opredelilo le do prvih dveh dokazov. Pri tem je izpovedbo priče Z. P. očitno zmotno pripisalo priči R. V., ki kritičnega dne pri čiščenju zasneženih površin na relevantnem območju ni bil navzoč. To sicer predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na svojo naravo ne terja razveljavitve sodbe in jo pritožbeno sodišče na tem mestu odpravlja sámo (primerjaj 354. člen ZPP, zlasti njegov prvi odstavek).

19. Pri oblikovanju zaključka, da na dan škodnega dogodka zimsko čiščenje ni bilo izvedeno v celoti ustrezno in strokovno, se je sodišče prve stopnje zgolj podredno oprlo tudi na izpovedbi prič A. Š. in K. L. glede splošne očiščenosti naselja v zimskem času (konec 23. točke obrazložitve sodbe). Pričanje navedenih dveh prič (tožničinih sosed) torej ni bilo ključnega pomena za presojo, ali je podizvajalec toženke kritičnega dne ustrezno opravil svoje pogodbene obveznosti. Za to presojo je bilo (poleg dokazov toženke) odločilno pričanje prič J. R. in M. P., ki sta potrdila tožničine navedbe, da je bila na dan škodnega dogodka pot, na kateri je tožnica padla, neočiščena, poledenela in spolzka (27. točka obrazložitve). Glede na navedeno zaključek sodišča, da zimska služba na dan škodnega dogodka ni bila izvedena dovolj skrbno, ni presenetljiv in neobrazložen. Prav tako ne temelji zgolj na ugotovitvi o tožničinem padcu.

20. Argumentacija glede tožničinega soprispevka k nastali škodi je prav tako logična in življenjsko prepričljiva, kajti izvajalcu zimske službe ni mogoče naprtiti neomejene (praktično objektivne) odgovornosti za vse škodne dogodke, ki se zgodijo v zimskem času kot posledica neugodnih vremenskih razmer. Zahteva po zagotavljanju popolne očiščenosti pohodnih površin bi bila v takšnih okoliščinah pretirana in neživljenjska (tako tudi sodna praksa7). Poleg tega ni mogoče mimo ugotovitve, da vsakdo, ki se poda na nenujno pot kmalu po tem, ko nenadoma zapade večja količina snega, tudi sam, zavestno in prostovoljno, prevzema nase določeno tveganje, da se mu zaradi neobičajnih okoliščin zgodi tudi kaj neprijetnega. Na vsakem koraku je v neugodnih zimskih razmerah nemogoče zagotoviti popolno varnost in v prvi vrsti je vsak dolžan za svojo varnost poskrbeti sam. To pa mu narekuje ustrezno oceno svoje sposobnosti obvladovanja tveganja in posebno previdnost, preden se poda v že vnaprej nepredvidljivo situacijo.8

21. Tožnica bi glede na okoliščine konkretnega primera, ki so botrovale njenemu padcu, poledenela tla morala in mogla pričakovati. Iz njene izpovedbe (ki je potrjena tudi s strani njenih prič) je razvidno, da je bila seznanjena z aktualnimi zimskimi razmerami in z dejstvom, da pohodna površina pred stanovanjskimi stavbami v njenem okolišu ni bila ustrezno očiščena, pa se je kljub temu oziroma ravno zaradi teh razmer9 odpravila ven, na sankanje z otroki (to okoliščino v pritožbi izpostavlja stranski intervenient). Če je šla ven s takšnim namenom, bi morala prilagoditi svojo hojo in stopati posebej pazljivo. Zato se tožnica v konkretnih okoliščinah ne more sklicevati na izključno odgovornost toženke, četudi pohodna površina s strani toženke dejansko ni bila očiščena v zadostni meri.10

22. Po drugi strani pritožbeno zavzemanje toženke in stranskega intervenienta za določitev višjega soprispevka tožnice k nastanku škode ni utemeljeno. V pretežni meri je bila za tožničino nezgodo odgovorna toženka, ki ni poskrbela za ustrezno očiščenje pohodne površine v stanovanjski soseski (tožnici je zdrsnilo na zasneženi poti na ledu, ki se je nahajal pod snegom, ki sicer ni bil nedotaknjen).11 Soprispevek tožnice v višini 20 % je po oceni pritožbenega sodišča določen pravilno (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).

23. Ker pritožbeni razlogi ne terjajo spremembe ali razveljavitve izpodbijane odločitve, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, je vse tri obravnavane pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

24. Nobeden od pritožnikov s pritožbo ni uspel, toženkin odgovor na pritožbo pa tudi ni pripomogel k rešitvi pritožb tožnice in stranskega intervenienta, zato vsi pritožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

1 Navedbe toženke in stranskega intervenienta glede soprispevka tožnice k nastali škodi so bile sicer dokaj splošne, vendar upoštevaje tožbene navedbe dovolj konkretizirane, zato so terjale presojo sodišča prve stopnje. Konkretne višine ugovarjanega soprispevka tožnice toženka in stranski intervenient nista bila dolžna postaviti. Očitana relativna bistvena kršitev določbe prvega odstavka 2. člena ZPP (glede odločanja preko meja postavljenih zahtevkov) zato ni podana. 2 S tem se je sodišče prve stopnje opredelilo glede verodostojnosti omenjenega kontrolnega lista. 3 V sodbi je pomotoma nepravilno omenjan M. P., vendar gre brez dvoma za isto pričo. 4 Glej 17., 20. in 32. točko obrazložitve sodbe. Tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku tožnice, da sodba ne vsebuje nobene obrazložitve o njeni nezadostni previdnosti in neskrbnosti. 5 Glej 27. točko obrazložitve sodbe. Primerjaj dejanske ugotovitve v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 669/2004 z dne 6. 7. 2006. 6 "Zapis v dnevniku (o izvajanju del) še ne dokazuje, da je sporna pešpot res bila ustrezno posuta, da bi bila varna za hojo." - glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 669/2004 z dne 6. 7. 2006. 7 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2020 z dne 14. 1. 2021 v 13. točki obrazložitve, VSL sodbo II Cp 1067/2019 z dne 23. 10. 2019 v 8. točki obrazložitve in VSL sodbo I Cpg 720/2014 z dne 10. 2. 2015. 8 Ledena površina pod novozapadlim snegom predstavlja za normalno pazljivega pešca v zimskem času, pri temperaturah pod lediščem, še vedno normalno pohodno površino (glej VSL sodbo II Cp 1067/2019 z dne 23. 10. 2019 v 8. točki obrazložitve, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018 v 16. točki obrazložitve in VSL sodbo II Cp 2013/2017 z dne 13. 12. 2017 v 7. točki obrazložitve - v teh zadevah sicer ni bilo ugotovljenega soprispevka oškodovanca k nastanku škode). 9 Prav neočiščena zasnežena pohodna površina je tožničinim otrokom omogočala neovirano drsenje sank po podlagi. 10 V tem se konkretni primer razlikuje od primerov Vrhovnega sodišča RS sodba II Ips 82/2020 z dne 14. 1. 2021 in VSM sodbe I Cp 738/2016 z dne 6. 7. 2016, v katerih ni bil ugotovljen soprispevek oškodovanca k nastanku škode. 11 Primerjaj VSL sodbo II Cp 914/2018 z dne 17. 10. 2018 v 11. točki obrazložitve.