Jedro

Če pritožbeno sodišče dvomi o pravilnosti presoje že izvedenih neposrednih dokazov, jih mora v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZP-1 na ustni obravnavi ponoviti ali pa pod pogoji, določenimi v osmem odstavku 163. člena ZP-1, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Vrhniki je s sodbo z dne 8. 12. 2010 L. I. spoznalo za odgovorno storitve prekrška po prvem in drugem odstavku 30. člena v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter ji ob uporabi 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. Postopek zaradi prekrška po d točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 je na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2. 2. 2011 na podlagi pritožbe predlagateljice postopka Postaje prometne policije Ljubljana in po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v I. točki izreka sodbe opisano dejanje pravno opredelilo kot prekršek iz petega odstavka 30. člena ZVCP-1 in obdolženki za ta prekršek določilo globo v višini 208,64 EUR in štiri kazenske točke v cestnem prometu, glede dejanja, opisanega v II. točki izreka, pa je obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrška po točki d četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in ji za ta prekršek določilo globo v višini 500,75 EUR in deset kazenskih točk v cestnem prometu. Obdolženki je nato izreklo enotno sankcijo – globo v znesku 709,39 EUR in štirinajst kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s 163. in 159. členom ZP-1. Opozarja, da je višje sodišče pri odločanju o pritožbi preseglo pooblastila, ki jih ima na podlagi 163. člena ZP-1. Ob ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, bi moralo višje sodišče na seji ali ustni obravnavi ponoviti posamezne izvedene dokaze in s sodbo odločiti o zadevi (sedmi odstavek 163. člena ZP-1), ali pa bi moralo sodbo razveljaviti in vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (osmi odstavek 163. člena ZP-1). ZP-1 ne daje možnosti, da bi instančno sodišče drugače vrednotilo dokaze, ki jih je neposredno izvedlo prvostopenjsko sodišče, prav tako ne napotuje na uporabo petega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki izjemoma dopušča drugačno presojo že ugotovljenih dejstev. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je temeljila tudi na neposrednih dokazih (zaslišanje obdolženke in priče), zato bi moralo višje sodišče, da bi izhajalo iz enakega spoznavnega položaja kot prvostopenjske sodišče, opraviti glavno obravnavo. Ker se drugačna ugotovitev dejanskega stanja (vožnja pod vplivom alkohola) razteza tudi na izrek sankcije za prekršek pod I. točko izreka prvostopenjske sodbe, je nezakonita odločitev tudi v tem delu. Vrhovni državni tožilec opozarja tudi na kršitev 159. člena ZP-1, saj se višje sodišče pri preizkusu pritožbe ni omejilo le na izpodbijani del. Pritožbeni razlogi se namreč niso nanašali na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, temveč so se izrecno omejili na kršitev materialnih določb zakona, višje sodišče pa je sodbo spremenilo ravno na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja. Ker pritožnica ni prava neuka stranka, je bila široka interpretacija njene pritožbe po presoji vrhovnega državnega tožilca še toliko bolj neupravičena. Predlaga razveljavitev sodbe višjega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

3. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec uveljavlja še kršitev prvega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi s 66. členom ZP-1. Meni, da je višje sodišče neupravičeno vsebinsko obravnavalo pritožbo predlagateljice postopka - Postaje prometne policije Ljubljana. Ustavno sodišče RS je namreč s sodbo U-I-56/08 z dne 16. 12. 2009 razveljavilo tretji, četrti in sedmi odstavek 66. člena ZP-1, tako da do novele ZP-1G pritožba prekrškovnega organa ni bila dopustna in bi jo moralo višje sodišče zavreči. Predlaga razveljavitev sodbe višjega sodišča in zavrženje pritožbe prekrškovnega organa. Predlaga tudi, da se sedaj uveljavljana kršitev obravnava primarno, kršitve, uveljavljane v prvotno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, pa le v primeru, če Vrhovno sodišče njegovemu predlogu ne bi sledilo.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno dopolnitev na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se v izjavah z dne 26. 5. 2011 in 1. 6. 2011 pridružuje navedbam v zahtevi.

B.

5. V skladu s predlogom vrhovnega državnega tožilca v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče primarno presojalo utemeljenost očitka kršitve prvega odstavka 163. člena ZP-1 v zvezi s 66. členom ZP-1. Ker je bilo o odgovornosti L. I. za očitana prekrška odločeno v rednem sodnem postopku (deseto poglavje ZP-1), je nepotrebno razpravljanje o pravilni uporabi določbe 66. člena ZP-1, ki ureja pravico do pritožbe v postopku po vloženi zahtevi za sodno varstvo. Upravičenci do pritožbe v rednem sodnem postopku so navedeni v 150. členu ZP-1, ki daje v tretjem odstavku pravico do pritožbe (tako v škodo, kot v korist obdolženca) tudi predlagatelju postopka. Ker je uvedbo rednega sodnega postopka zoper L. I. predlagala Postaja prometne policije Ljubljana, jo je višje sodišče utemeljeno obravnavalo kot upravičenega vlagatelja pritožbe.

6. Zaradi neutemeljenosti navedb v dopolnitvi zahteve je Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo še očitke v prvotno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

7. Vrhovni državni tožilec opozarja, da se razlogi v pritožbi prekrškovnega organa niso nanašali na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar naj bi višje sodišče, ki je štelo, da je pritožba vložena tudi iz tega razloga, prekoračilo pooblastila, določena v 159. členu ZP-1. V skladu s to določbo v išje sodišče preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, po uradni dolžnosti pa mora vselej preizkusiti, ali so podane nekatere bistvene kršitve določb postopka in ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek.

Meje preizkusa izpodbijane sodbe tako načeloma določi pritožnik s svojo pritožbo s tem, ko izpodbija sodbo v celoti ali le delno, ter s pritožbenimi razlogi, ki jih uveljavlja (dispozitivno načelo).

Kot je razvidno iz citirane določbe, višje sodišče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne preizkuša po uradni dolžnosti, temveč le v okviru pritožbenih navedb. Res je, da v pritožbi ni izrecno navedeno, da jo prekrškovni organ vlaga tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa kontekst njene obrazložitve v konkretni zadevi narekuje zaključek, da se pritožnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in da uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Ob dejstvu, da pritožnik izpostavlja rezultate preizkusa alkoholiziranosti obdolženke ter izpovedbo priče policista A. A., ki je med drugim pojasnil, da je obdolženka zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisala brez pripomb, nato pa v nadaljevanju pritožbe zaključi, da se z odločitvijo sodišča ne strinja, da gre za nevarno voznico, ki je očitani prekršek storila pod vplivom alkohola in s tem kršila določbo 130. člena ZVCP-1, je očitno, da se pritožnik ne strinja z dokazno presojo sodišča, ki je ob tehtanju izvedenih dokazov ugotovilo, da obstaja dvom, ali je obdolženka vozila pod vplivom alkohola. Pritožnik tudi izpostavi, da bi sodišče moralo obdolženki glede na njeno alkoholiziranost izreči globo in kazenske točke v cestnem prometu. Nenazadnje tudi primarni pritožbeni predlog na odpravo sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavo kaže, da pritožnik sodišču ne očita le napake pri izbiri sankcije, temveč tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Takšnega zaključka ne spreminja niti v zahtevi izpostavljena okoliščina, da kot pritožnik nastopa prekrškovni organ in ne prava neuka stranka. Tako je neutemeljen očitek vrhovnega državnega tožilca, da je višje sodišče uradni preizkus neupravičeno razširilo tudi na presojo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Z atrjevana kršitev 159. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1 zato ni podana.

8. Vprašanje pa je, ali je višje sodišče ob dvomu, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje pravilno ugotovljeno, postopalo v skladu s pooblastili, ki mu jih daje 163. člen ZP-1. Prvostopenjsko sodišče je n a podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da ostaja dvom, ali je obdolženka vozila pod vplivom alkohola, saj je pila po prometni nesreči, policisti pa so opravili kontrolo z alkotestom na njenem domu šele dve uri po nesreči. Postopek, ki je tekel zaradi vožnje pod vplivom alkohola (d točka četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1), je zato na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Višje sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo in obdolženko spoznalo za odgovorno za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Ob tehtanju izpovedbe policista A. A., ki je bil zaslišan kot priča, zapisnika o preizkusu z elektronskim alkotestom ter obdolženkinega zagovora je v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem presodilo, da izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da je obdolženka vozila pod vplivom alkohola. Ugotovitev, da je bila obdolženka že v času nesreče pod vplivom alkohola, pa je bila ključna tudi za spremembo sankcije za prekršek pod I. točko izreka prvostopenjske sodbe.

9. Pooblastila višjega sodišča ob odločanju o pritožbi določa 163. člen ZP-1. V skladu s sedmim odstavkom tega člena višje sodišče na seji ali na ustni obravnavi ponovi posamezne izvedene dokaze po določbah rednega sodnega postopka in s sodbo odloči o zadevi, če spozna, da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja potrebno ponoviti dokazni postopek. Višje sodišče lahko izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1). Citiranih določb pa ni mogoče razlagati tako, da bi bila pritožbenemu sodišču dana možnost, da bi lahko na seji le drugače ovrednotilo pred prvostopenjskim sodiščem neposredno izvedene dokaze in na podlagi drugačne presoje spremenilo dejansko stanje. Presoja dokazov je praviloma pridržana prvostopenjskemu sodišču, ki ob tehtanju izvedenih dokazov ugotavlja, ali je neko odločilno dejstvo podano ali ne. Če je odločilno dejstvo sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinskih dokazov ali dokazov, ki jih ni samo neposredno izvedlo na glavni obravnavi, pritožbeno sodišče ne poseže v načelo neposrednosti, če te dokaze drugače presodi in na podlagi tega napravi drugačne dejanske zaključke (deseti odstavek 163. člena ZP-1). Sodišči bosta v takem primeru namreč v bistveno enakem spoznavnem položaju. Ne more pa pritožbeno sodišče dokazov, ki so bili na glavni obravnavi neposredno izvedeni, na seji presoditi drugače, kot jih je presodilo prvostopenjsko sodišče, in zato tudi ne more drugače presoditi tistih dejstev, ki so bila v izpodbijani sodbi ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov. Če pritožbeno sodišče dvomi o pravilnosti presoje že izvedenih neposrednih dokazov, jih mora v skladu s sedmim odstavkom 163. člena ZP-1 na ustni obravnavi ponoviti ali pa pod pogoji, določenimi v osmem odstavku 163. člena ZP-1, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tako je utemeljen očitek vrhovnega državnega tožilca, da je pritožbeno sodišče kršilo 163. člen v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, ko je na seji ob tehtanju neposrednih dokazov (izpovedba priče A. A. in zagovor obdolženke), izvedenih pred sodiščem prve stopnje, drugače presodilo odločilno dejstvo (alkoholiziranost obdolženke v času očitanih prekrškov). Vrhovni državni tožilec tudi pravilno ugotavlja, da se drugačna ugotovitev dejanskega stanja (vožnja pod vplivom alkohola) razteza na izrek sankcije za prekršek pod I. točko izreka prvostopenjske sodbe, zato je Vrhovno sodišče tudi v tem delu poseglo v odločitev.

C.

10. Vrhovno sodišče je tako zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču, ki bo moralo v novem sojenju v skladu s pooblastili, ki mu jih daje 163. člen ZP-1, ponovno odločiti o pritožbi prekrškovnega organa.