Jedro

Če je vnaprej določena sestava pritožbenega senata v objavljenem letnem razporedu dela, je imel obsojenec realno možnost zahtevati izločitev predsednika senata do začetka seje pritožbenega senata.

Izrek

Zahteve obsojenega D.T. in njegove zagovornice, obsojenega I.K. in zagovornika obsojenega D.L. se zavrnejo.

Obsojeni D.T., I.K. in D.L. se oprostijo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 8.7.2004 obsojene D.T., D.L. in I.K. ter še štiri druge obsojence spoznalo za krive, prvega pod točko 1, 2, 3 in 4 kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ, drugega pod točko 1 in tretjega pod točko 3 enakega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ. Obsojenemu D.T. je na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ izreklo kazen šest let zapora, obsojenima D.L. in I.K. na podlagi iste zakonske določbe, prvemu tri leta, drugemu pa dve leti in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obsojencem v izrečene kazni vštelo čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu, obsojenemu D.T. od 11.12.2000 od 12.20 ure do 5.6.2003 do 16.30 ure, D.L. od 17.1.2002 od 10.40 ure do 13.1.2004 do 14.50 ure in obsojenemu I.K. od 11.12.2000 od 15.25 ure do 5.6.2003 do 16.30 ure. Po prvem in drugem odstavku 96. člena KZ je obsojenemu D.T. odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko 3 izreka. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter po 97. členu istega zakona odločilo, da nagrada in potrebni izdatki obsojencem postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.9.2007 zavrnilo tudi pritožbe obsojenih D.T. in I.K. ter njunih zagovornikov, pritožbo obsojenega D.L. pa je s sklepom zavrglo kot nedovoljeno. Obsojena D.T. in I.K. je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili obsojeni D.T. in njegova zagovornica, obsojeni I.K. in zagovornik obsojenega D.L. Obsojeni D.T. v zahtevi navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagal tudi izločitev Višjega sodišča v Mariboru in prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče. Sklepa, da o predlogu očitno sploh ni bilo odločeno, saj o tem v sodbi Višjega sodišča v Mariboru ni niti besede, pa tudi nobene druge odločitve ni prejel. Glede na to, da višje sodišče predloga za prenos krajevne pristojnosti ni poslalo Vrhovnemu sodišču v odločanje, ampak ga je enostavno obšlo, gre po vložnikovem mnenju za takšno nezakonitost, ki narekuje razveljavitev sodbe Višjega sodišča v Mariboru in v nadaljnjem postopku odločitev o predlaganem prenosu krajevne pristojnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odloži oziroma prekine prestajanje zaporne kazni do odločitve o zahtevi.

Zagovornica obsojenega D.T. pravnomočno sodbo izpodbija iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi tako kot obsojeni D.T. navaja, da do vložitve zahteve z obsojencem nista prejela odločitve Vrhovnega sodišča o predlogu za prenos krajevne pristojnosti z mariborskega na drugo višje sodišče, tako da lahko le ugibata, bodisi da obsojenčevemu predlogu ni bilo ugodeno, ali pa je bilo o njem odločeno, pa jima sklep ni bil vročen. V slednjem primeru je bila obsojencu kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), v nasprotnem pa je sodišče prekršilo obsojenčevo pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Opustitev odločanja o zakonitih zahtevah obrambe oziroma nevročanje odločitev in s tem onemogočanje vlaganja pravnih sredstev po zagovorničinem videnju pomeni tudi zanikanje načela vladavine prava oziroma pravne države iz 2. člena Ustave. Vložnica poudarja, da je bila predsednica pritožbenega senata v tej zadevi višja sodnica L.J., ki se je pri odločanju o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora seznanila z dokazi, ki so bili iz spisov izločeni kot nedovoljeni. Sodniki Okrožnega sodišča v Murski Soboti in po prenosu krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče na Ptuju tudi sodnica tega sodišča B.R. pa so bili izločeni ravno na tej podlagi. Zato zagovornica meni, da so izločeni dokazi nedvomno takšne narave, da lahko njihova vsebina vpliva na odločitev sodnika, ki je z njimi seznanjen ter da je zato podana bistvena kršitev kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Vložnica navaja, da so na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem sodelovali sodniki, ki bi vsi morali biti izločeni iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. S to kršitvijo, ki jo je uveljavljala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, je Višje sodišče v Mariboru odpravilo na kratko in pritožbene navedbe zavrnilo z utemeljitvijo, da je senat pregledal izločene listine in dokaze ter ugotovil, da njihova vsebina očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodnika oziroma članov sodnega senata. Ocenjuje, da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v tem pogledu drugostopenjska sodba nima razlogov. Zagovornica obsojenega D.T. poudarja, da je v 4.a točki 39. člena ZKP vzpostavljeno pravilo, da se sodnik oziroma sodnik porotnik, ki se je seznanil z nedovoljenim dokazom, mora izločiti, samo izjemoma sodnikova izločitev ni nujna, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Izjeme v pravu pa je nasploh treba tolmačiti ozko, toliko bolj v kazenskem pravu, ki najgloblje posega v človekove pravice. Podaja tudi razlago, da je bil namen zakonodajalca pri vpeljavi te izjeme nedvomno ta, da prepreči izločevanje sodnikov v primerih, ko izločeni dokazi očitno niso obremenilni za obdolženca, kar očitno kaže, da v primerih, kot je obravnavani, o taki izjemi ni mogoče govoriti.

Zagovornica obsojenega D.T. trdi, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se je pri zavračanju pritožbenih očitkov o nezakonitosti hišne preiskave zoper obsojenca K.K. in D.T. na naslovu R. vrh in zoper D.T. na naslovu K. sklicevalo na pričanje policista D.L. in na tej podlagi sprejelo sklep, da obsojenčeva pravica biti navzoč pri teh procesnih dejanjih ni bila kršena, ker je obsojenec pobegnil. Primerjava časa opravljanja hišnih preiskav in navedb D.L. o tem, kdaj „naj bi“ videl bežati obsojenca po vložničinem mnenju kaže, da ne drži, da je L. to zaznal v času, ko je policija opravljala hišni preiskavi, saj sta bili takrat že končani. Vložnica se tudi sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 11. 2002, opr. št. I Ips 214/97, v kateri je zavzelo stališče, da ima obdolženec pravico biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb, pri čemer ta pravica izhaja iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da v času izdaje odredbe zoper obsojenega D.T. za ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je obsojenec sodeloval pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj (antecedenčnost suma). Sodišče se je zadovoljilo samo z ugotovitvami policije, pri čemer organom odkrivanja niti ni bilo treba sodišču pojasniti, kako so do teh prišli.

Po mnenju zagovornice obsojenega D.T. je bilo izvajanje dokazov na glavni obravnavi skrajno problematično, saj se je sodišče oprlo na posamezne tonske posnetke, na katerih so razumljive samo nekatere besede, druge pa ne, kar bi ob korektno vodenem postopku narekovalo izločitev takih dokazov kot neverodostojnih in nedovoljenih.

Za prestrezanje SMS sporočil sodišče ni izdalo odredbe. Ob razlagi, ki jo je sprejelo sodišče, po vložničinem videnju ni mogoče najti razumne podlage, zakaj je bilo potemtakem potrebno sprejeti novelo ZKP-D, ki je v prvem odstavku 150. člena ZKP dodala 5. točko, ki zajema kontrolo sporočil, posredovanih z elektronsko pošto in drugimi oblikami informacijske tehnologije. Zagovornica poudarja, da ekstenzivna razlaga določil ZKP o posebnih operativnih metodah in sredstvih, ki pomenijo zelo močan poseg v temeljne človekove pravice, zlasti v pravico do zasebnosti, ni dopustna.

Zagovornica tudi ocenjuje, da je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno in obsojenčevo pritožbo tudi glede trditve, da listine o zaslišanju D.N. pred avstrijskimi organi ne morejo biti dovoljen dokaz, prav tako ni odgovorilo na argumente vložničine pritožbe, ko se je na sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-134/97 z dne 14. 3. 2002. Zato zahteva meni, da je tudi v tem pogledu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 16. členom ZKP in 3. alinejo 29. člena Ustave obsojenčeva zagovornica vidi tudi v tem, da sodišče obsojencu ni dopustilo predložiti v kazenski spis uradni zaznamek, ki ga je z njim kot osumljencem opravila policija dne 10. 10. 2000. Podarja, da je v primerih, ko obdolžencu ni dopuščeno, da predloži dokaze, za katere meni, da so mu v korist, kršena pravica do obrambe in pravica do poštenega sojenja. Po vložničinem mnenju je kršitev pravic obrambe podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazna predloga obrambe za zaslišanje priče P.M. in odvzem primerjalnega glasu D.T. Poudarja, da je že sama narava dokaznega predloga takšna, da per se dokazuje relevantnost, saj je obsojenec trdil, da na posnetkih ni njegov glas. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče obsojenca obravnavalo neenako, saj je v drugih kazenskih postopkih, kjer se kot dokazi uporabljajo prisluhi, pravilo, da sodišče tak dokaz izvede. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu) sodišču v novo sojenje.

Obsojeni I.K. v zahtevi navaja, da je v postopku odločanja o pritožbah kot predsednica senata sodelovala višja sodnica L.J., čeprav to ne bi smela, saj je bila seznanjena z listinami, ki bi morale biti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, izločene iz spisa. V zahtevi našteva sklepe o podaljšanju pripora, v katerih je v pritožbenem postopku sodelovala navedena sodnica. Izpostavlja, da je pri višji sodnici podana enaka podlaga za izločitev kot pri tistih sodnikih, ki so se s temi listinami seznanili pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, kar je narekovalo prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče na Ptuju in nato še izločitev razpravljajoče sodnice slednjega sodišča B.R. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa, da mu zniža kazen, saj se mu je med tem rodil otrok, uredil si je družino, zaposlitev, pri čemer ni mogoče obiti dejstva, da v dveh letih in v priporu ni imel možnosti zaprositi za pogojni odpust kot ostali zaporniki. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče do svoje odločitve odredi odložitev izvršitve preostale kazni zapora.

Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi zagovornik obsojenega D.L., ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je bil v zvezi z istim kaznivim dejanjem obsojeni D.L. v priporu v Avstriji od 21. 9. do 14. 10. 2005. Po vložnikovem mnenju je zato treba pripor všteti v izrečeno kazen zapora, čeprav obramba „te dokumentacije“ ne poseduje, ampak da ima le nekaj listin, iz katerih „izhaja zatrjevano“. Izpostavlja, da sta se obsojencu po izreku prvostopenjske sodbe in še pred odločitvijo v pritožbenem postopku rodila dva otroka, kar bi sodišče, če bi bilo s tem seznanjeno, upoštevalo pri odmeri kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da „pridobi podatke iz avstrijskega spisa“ in na podlagi 426. člena ZKP izda sodbo, s katero bo spremenilo izpodbijano pravnomočno sodbo, tako da bo obsojencu v izrečeno kazen vštelo 23 dni, ki jih je prebil v priporu v Republiki Avstriji.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovorih na zahteve navaja, da v njih zatrjevane kršitve zakona bodisi niso podane bodisi niso tako konkretizirane, da bi bilo mogoče preizkusiti njihovo utemeljenost, zagovornica obsojenega D.T. pa izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP in kršitev določb o hišni preiskavi uveljavlja na podlagi lastnega videnja drugačnega dejanskega stanja, kar pa ni razlog, ki ga je mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Procesno relevantno dejstvo, kdaj in zaradi česa je bil ta obsojenec v Avstriji v priporu v rednem postopku, ni bilo ugotovljeno, zato zagovornik obsojenega J.L. v tem pogledu po vsebini uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec tudi navaja, da obsojeni I.K. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zato ocenjuje, da so vse zahteve neutemeljene in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jih zavrne.

Zagovornica obsojenega D.T. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve. Navaja, da bi morala biti predsednica pritožbenega senata izločena, saj je popolnoma jasno, da je sodišče že odločilo, da so bili izločeni dokazi, s katerimi se je višja sodnica seznanila, takšne narave, da lahko vplivajo na nepristranskost odločanja sodnikov, ki so te dokaze videli, in se zdi logično, da velja enako tudi za sodnico, ki je bila v tej zadevi predsednica pritožbenega senata. Enak zadržek za odločanje vidi zagovornica tudi za sodnika poročevalca M.P., ki je bil član pritožbenega senata, ki je odločal o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 20. 3. 2003, saj so bili v spisu nekateri dokazi, ki so bili kasneje izločeni kot nedovoljeni. Meni, da so nesprejemljive navedbe v odgovoru vrhovnega državnega tožilca, da je očitek obrambe v tej smeri posplošen in brez notranje vsebinske razčlenjenosti, saj bi bila drugačna odločitev glede obeh sodnikov pritožbenega senata povsem neverodostojna in se je s pravnimi argumenti ne da zagovarjati.

Obsojeni I.K. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca zavrača navedbo nasprotne stranke, da ni obrazložil vpliva seznanjenosti višje sodnice z nedovoljenimi listinami na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Navaja, da je zatrjevano kršitev v zahtevi v zadostni meri konkretiziral, pri čemer je po obsojenčevi presoji procesno korektno, da se je zaradi izogibanja nepotrebnemu ponavljanju skliceval tudi na celotno vsebino pritožb svojih zagovornikov. Pri tem izpostavlja, da tudi višje sodišče sodbe ni obrazložilo, pač pa se je sklicevalo na prvostopenjsko sodbo. Obsojeni I.K. vztraja pri predlogu iz zahteve.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Kršitev pravic obrambe, ki naj bi jo po navedbah v zahtevah obsojenega D.T. in njegove zagovornice storilo sodišče druge stopnje, s tem, da je o zahtevah odločilo, še preden je Vrhovno sodišče odločilo o obsojenčevem predlogu za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno višje sodišče, če pa je bilo odločeno zato, ker odločba obsojencu in njegovi zagovornici ni bila vročena in je bila zato kršena njuna pravica do pravnega sredstva, jima ni mogoče pritrditi.

Obsojeni D.T. je s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil tudi predlog za „izločitev Višjega sodišča v Mariboru“ in v njem predlagal prenos krajevne pristojnosti s tega na drugo višje sodišče, kot to določa 35. člen ZKP. Navedba obsojenca in njegove zagovornice, da pred odločanjem o pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo o predlogu za prenos krajevne pristojnosti Vrhovno sodišče ni odločilo, je napačna. Iz sklepa Vrhovnega sodišča z dne 16.8.2007, opr. št. I Kr 41/2007, je razvidno, da predlogu obsojenega D.T. za prenos krajevne pristojnosti ni ugodilo. V spisu ni povratnic, ki bi dokazovale, da je bilo to pisanje, ki je bilo naslednjega dne poslano Višjemu sodišču v Mariboru, vročeno obsojenemu D.T. in njegovi zagovornici. Zaradi tega se tudi nista mogla seznaniti z odločitvijo Vrhovnega sodišča. Vendar pa opustitev vročitve sklepa o zavrnitvi predloga za prenos krajevne pristojnosti ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zoper sklep Vrhovnega sodišča pritožba kot redno pravno sredstvo ni dovoljena (tretji odstavek 399. člena ZKP). Prav tako zoper to odločbo glede na ureditev iz 420. člena ZKP, preden ni pravnomočno odločeno o glavni stvari ni dovoljena vložitev (samostojne) zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi v drugih procesnih določbah ni predpisan poseben incidenčni postopek v zvezi z odločanjem o prenosu krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je negativno odločilo o predlogu za prenos krajevne pristojnosti preden je o pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo odločalo Višje sodišče v Mariboru, zato ni mogoče govoriti o kršitvi obsojenčeve ustavne pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave. Prav tako obsojenemu D.T. ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj samostojnega pravnega sredstva zoper sklep, s katerim je odločalo o pristojnosti, ni imel. Z zahtevo zagovornice obsojenega D.T. se je mogoče strinjati v tem, da bi moralo sodišče obsojencu in njegovi zagovornici v skladu z določbami, ki urejajo izdajo in naznanitev odločb (prvi odstavek 116. člena ZKP) in vročanje (117. - 120. člen ZKP) vročiti v overjenem prepisu, pa tega ni storilo. Gre za relativno postopkovno kršitev, pri kateri mora vložnik zahteve obrazložiti njen vpliv na zakonitost pravnomočne sodbe, torej izkazati obstoj vzročne zveze med zatrjevano procesno kršitvijo in nezakonitostjo napadene odločbe. Obsojeni D.T. in njegova zagovornica tega v zahtevah nista storila. Iz argumentacije, na podlagi katere je Vrhovno sodišče njuni zahtevi v tem obsegu zavrnilo, pa je razvidno, da ta kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Zagovornici obsojenega D.T. in obsojenemu I.K. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevah uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je predsednica senata višja sodnica L.J. seznanila z dokazi, ki so bili iz spisov nato izločeni ter da je bil zato pri njej podan izločitveni razlog po 4.a točki 39. člena ZKP.

Po tretjem odstavku 41. člena ZKP lahko stranka zahteva izločitev sodnika višjega sodišča le do začetka seje senata. Ta določba je nedvoumna, saj iz nje jasno izhaja, da lahko zagovornik in obtoženec zahtevata izločitev višjega sodnika, za katerega menita, da je pri njem podan izključitveni ali izločitveni razlog zahtevata le do začetka seje senata. Tega pa obsojena D.T. in I.K. ter njuna zagovornika nista storila. Obtoženec in zagovornik imata v rednem postopku možnost na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP zahtevati pritožbeno sejo v navzočnosti strank. V takem primeru ju je višje sodišče o seji dolžno obvestiti, nato pa do začetka seje senata lahko podata predlog za sodnikovo izločitev. Obsojena D.T. in I.K. ter njuna zagovornika so že ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo vedeli za okoliščine, ki so po njihovih trditvah v zahtevi utemeljevale sklepanje, da je pri višji sodnici L.J. podan zatrjevani izločitveni razlog, pa njene izločitve niso predlagali. Po določbah 1. alineje 18. člena v zvezi s 156. in 157. členom Sodnega reda se na oglasni deski sodišča (sestavni del te je tudi objava na spletu) objavi letni razpored sodnikov, ki pri nekaterih sodiščih (tudi Višjem sodišču v Mariboru) obsega tudi vnaprej določeno sestavo senatov. Iz spremnih dopisov, s katerimi je bila odrejena vročitev predloga višjega državnega tožilca obsojencema in njunima zagovornikoma, je bilo razvidno, kdo je v zadevi sodnik poročevalec. Glede na vnaprej določeno sestavo senata v letnem razporedu dela je bilo popolnoma jasno, da mu bo predsedovala višja sodnica L.J. Zato so imeli obsojenci in njihovi zagovorniki realno možnost zahtevati njeno izločitev do začetka seje pritožbenega senata. Taka zahteva do obrambe je razumna, saj ni sprejemljivo, da bi bile stranke v pritožbenem postopku glede izločanja sodnikov popolnoma neaktivne in bi nato šele v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljale to kršitev. To bi bilo kvečjemu dopustno takrat, ko bi se iz razlogov, ki jih stranka ne bi mogla predvideti, sestava pritožbenega senata, določena v letnem razporedu, spremenila, tako da obsojenec in njegov zagovornik za takšno spremembo ne bi mogla vedeti. V konkretni zadevi pa ne gre za tak primer, tudi zahteva tega ne trdi, zato sta zagovornica obsojenega D.T. in obsojeni I.K. z uveljavljanjem te kršitve prekludirana. Enako velja tudi za vložničine navedbe, s katerimi trdi, da je identičen izločitveni razlog podan tudi pri sodniku poročevalcu M.P. Zahteva zagovornice obsojenega D.T. ne more biti uspešna niti ko vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki da jo je storilo pritožbeno sodišče s tem, da se do njenih pritožbenih navedb, da so na sojenju na glavni obravnavi sodelovali sodniki, ki bi vsi morali biti izločeni iz razloga iz 4.a točke 39. člena ZKP, ni opredelilo. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, št. U-I-92/96-27, podaja teoretično razlago izločitvenega razloga iz 4.a točke 39. člena ZKP in trdi, da je že iz sklepa o izločitvi dokazov z dne 8.7.2004, razvidno, da je sodišče prve stopnje izločilo številne dokaze (listine, zasežene predmete), za katere ne more biti nobenega dvoma, da jih je tožilstvo štelo za obremenilne. Poudarja, da pri tem ni pomembno, ali so taki dokazi „edini obremenilni dokazi“. S takšno argumentacijo je bila zavrnjena zahteva zagovornice za izločitev predsednice in članov senata prvostopenjskega sodišča. Po prvem odstavku 395. člena ZKP sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če tega ne stori, krši navedeno procesno določbo, vložnik pa z izrednim pravnim sredstvom lahko uspe, če dokaže, da je ta kršitev glede na to, da jo je uveljavljal že v pritožbi, vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe.

Predsednik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 17.6.2004 zavrnil zahtevo zagovornice obsojenega D.T. za izločitev predsednice senata višje sodnice B.D., okrožnega sodnika V.V. in sodnikov porotnikov E.P., Š.H. in R.M.. Drži, kar navaja vložnica, da je v utemeljitvi sklepa predsednik sodišča zapisal, da izločeni dokazi ob doslej izvedenih dokazih niso edini obremenilni dokaz in da očitno seznanitev senata z vsebino tega dokaza ni taka, da bi lahko vplivala na odločitev v obravnavani zadevi. Ne glede na takšno formulacijo sklepa o zavrnitvi izločitve sodnikov, je za presojo njegove zakonitosti in vpliva na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe odločilnega pomena odgovor na vprašanje ali vsebina izločenih dokazov očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na odločitev sodnikov, za katere je bila zahtevana izločitev. Sodišče druge stopnje je zavrnilo vložničine pritožbene navedbe, da je pri sodnikih, ki so odločali na prvi stopnji, podan izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP in zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, potem ko je na seji pregledalo izločene dokaze. Presodilo je, da vsebina izločenih listin ni taka, da bi v smislu procesne določbe, ki ureja ta izločitveni razlog, narekovala izločitev članov sodnega senata. Glede na to, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z izločenimi dokazi in ocenilo, da ti očitno niso takšni, da bi lahko vplivali na odločitev sodnikov, ki so o obtožbi odločali pred sodiščem prve stopnje, bi vložnica, da bi bila z zahtevo lahko uspešna, morala navesti konkretne okoliščine, s katerimi bi utemeljila svojo trditev, da je stališče sodišča druge stopnje napačno. Samo z razlago zakonske ureditve in z zatrjevanjem, da je šlo za obremenilne dokaze, na katere se je v dotedanjem postopku opirala obtožba, ne da bi takšne navedbe kakorkoli substancirala, zahtevi iz prvega odstavka 424. člena ZKP ni zadostila. Po tej določbi se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja načelo dispozitivnosti in ni preizkusa izpodbijane pravnomočne odločbe izven okvira uveljavljanih kršitev po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora vložnik zahtevano kršitev zakona določno obrazložiti oziroma konkretizirati vsaj v tolikšni meri, da je mogoče preizkusiti utemeljenost njegovih trditev. Navedbe na katere se pri utemeljitvi te kršitve sklicuje zagovornica obsojenega D.T. so v tolikšni meri posplošene, da njihove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Vložnica v zahtevi navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljala, da sta bili hišni preiskavi zoper K.K. in D.T. na naslovu R. vrh in zoper slednjega na naslovu K. nezakoniti, ker obsojencu v prvem primeru ni bila omogočena navzočnost kot lastniku in obdolžencu, v drugem pa kot obdolžencu. Poudarja, da je pritožbeno sodišče s sklicevanjem na izpovedbo policista D.L. ugotovilo, da je obsojenec pobegnil, in s tem v pritožbi zatrjevano kršitev določb, ki določajo obdolženčeve pravice pri hišni preiskavi, zavrnilo kot neutemeljeno. Vložnica trdi, da so razlogi v sodbi pritožbenega sodišča „protispisni“ in da je zato podana bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje tudi s predstavitvijo časovnega poteka dogajanja, ki po vložničinem mnenju kaže, da „naj bi“ L. videl bežati obsojenega T. že po tem, ko sta bili obe hišni preiskavi končani.

Izpodbijanje zakonitosti poteka hišne preiskave na naslovu R. vrh je v zahtevi popolnoma nepotrebno, saj so bili vsi dokazi, najdeni pri tem procesnem opravilu in pridobljeni na tej podlagi, iz spisov izločeni. Zakonitost tega procesnega dejanja na naslovu K. cesta vložnica izpodbija s sklicevanjem na drugačno dokazno oceno izpovedbe policista D.L., ki se razlikuje od tiste, ki jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče. Zato na ta način ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Ne trdi namreč, da je pritožbeno sodišče izpovedbo D.L. povzelo drugače, kot je razvidno iz zapisnika o njegovem zaslišanju, ampak da je ta izpovedba za presojo tega, ali je obsojenec pobegnil in da zaradi tega ni bil navzoč pri hišni preiskavi, glede na časovno zaporedje dogajanja, ki ga navaja v zahtevi, nepomembna. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Vložnica ostaja na ravni golega zatrjevanja tudi ko trdi, da je bila obsojencu kršena pravica biti navzoč pri hišni preiskavi ne glede na to, ali se ta opravlja v njegovih prostorih ali v prostorih drugih oseb, pri čemer ta pravica izhaja iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave in se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 11. 2002, opr. št. I Ips 214/97. Poudarja smo to, da sta glede na opisane okoliščine hišni preiskavi nezakoniti in predstavljata hkrati kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Tudi te trditve, ki v nasprotju z ugotovitvami sodišča v pravnomočni sodbi izhajajo iz podmene, da obsojenec ni pobegnil oziroma, da je bil policiji dosegljiv in da bi mu zato morala zagotoviti udejanjanje pravice, da je pri hišni preiskavi navzoč (pri čemer se glede vprašanja, ali je šlo za procesno dejanje, z izvedbo katerega ni bilo mogoče odlašati, sploh ne opredeli), pomenijo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Tudi ko obsojenčeva zagovornica navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljala, da v času izdaje odredbe zoper obsojenega D.T. za ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP niso obstajali utemeljeni razlogi za sum (predhodnost suma) in da višje sodišče glede tega očitka ni navedlo jasnih razlogov, kar je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ji ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje je trditev obrambe, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zavrnilo z navedbami, da soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da iz razlogov odredbe, kot so navedeni v obrazložitvi prvostopenjske sodbe izhaja dokazni standard, potreben za izdajo odredbe. Svojo presojo je podrobno obrazložilo in navedlo okoliščine, ki tako sklepanje potrjujejo (sedma in osma stran sodbe). Na ta način se je v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena določno opredelilo glede kršitve, zatrjevane v pritožbi. Vložnica v zahtevi ni pojasnila, katero kršitev zakona uveljavlja s trditvami, da se je sodišče zadovoljilo zgolj z ugotovitvami policije, ki ji na sodišču ni bilo treba pojasniti od kod njene „ugotovitve“ in da sodišče policije o tem očitno ni niti vprašalo ter da je sodnik verjel policistu na besedo. Enako velja tudi za retorično vprašanje ali je takšno ravnanje resnično v skladu z duhom naših zakonov in Ustave. Te navedbe so namreč tako posplošene, da jih z vidika vpliva na zakonitost napadene pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da je bilo izvajanje telefonskih pogovorov, pridobljenih s prisluškovanjem obsojencu, na glavni obravnavi skrajno problematično, saj bi že samo dejstvo, da so na posameznih posnetkih razumljive samo nekatere besede, druge pa ne, moralo zadostovati, da se tak dokaz izloči kot neverodostojen in nedovoljen. Pri tem izpostavlja, da je pri tovrstnih dokazih pomembna prav vsaka beseda, tako da izpustitev ali neslišnost posamezne besede lahko povzroči, da je celotna izjava razumljena napačno oziroma izven konteksta.

Tudi v tem delu je zahteva popolnoma nesubstancirana, saj ne pojasni, na katere posnetke telefonskih pogovorov se sploh nanaša, tako da njene utemeljenosti tudi v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa se je glede vprašanj v zvezi z (ne)razumljivostjo zvočnih zapisov do stališča obrambe sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo in svoje stališče razumno obrazložilo, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zato je treba trditve zahteve v tem pogledu tudi s tega vidika zavrniti kot neutemeljene.

Vložnica v zahtevi navaja, da je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljala, da za prestrezanje SMS sporočil ni bilo odredbe sodišča in da je stališče sodišča druge stopnje, ki je pritrdilo razlagi prvostopenjskega sodišča, pravno zmotno. Vložnica ne vidi nobenega razumnega razloga, zakaj je bilo treba sprejeti novelo ZKP-D, ki je v prvem odstavku 150. člena ZKP dodala 5. točko, ki zajema kontrolo sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije, pri čemer opozarja, da ekstenzivno tolmačenje določil ZKP, ko gre za močan poseg v temeljne človekove pravice, zlasti pravico do zasebnosti, ni dopustno.

Iz takšne formulacije je razvidno, da vložnica sodišču očita, da je v rednem postopku prekršilo določbo 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP-B, pri čemer očitno meri na to, čeprav tega izrecno ne pove, da je sodišče na te dokaze oprlo sodbo in zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP-B, ki je veljala v času izvajanja posebnega ukrepa, je smel preiskovalni sodnik, če so obstajali v zakonu določeni pogoji, zoper določeno osebo odrediti nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem. Prvostopenjsko sodišče je to določbo razlagalo tako, da tako odrejeni ukrep obsega tudi snemanje SMS sporočil, saj gre za sporočila, oddana oziroma sprejeta v okviru telekomunikacijskega sistema in so integralni del mobilne telefonije, pri čemer pa je pomembno, da je bil nadzor odrejen z odredbo preiskovalne sodnice in izvajan na tej podlagi in v skladu z njo (tretji odstavek na 43. strani sodbe). Tako stališče, s katerim je soglašalo sodišče druge stopnje, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumno. Točno je, da navaja vložnica, da je bila z novelo ZKP-D v prvem odstavku 150. člena ZKP dodana 5. točka, ki se je nanašala na kontrolo sporočil, posredovanih z elektronsko pošto ali drugimi oblikami informacijske tehnologije. Z novelo ZKP-F pa je ta točka ponovno postala sestavni del prejšnje 1. točke. Nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem je po svoji naravi bistveno invazivnejši poseg v pravico do zasebnosti, kot snemanje, kontrola in prestrezanje SMS sporočil. Funkcije telefonske komunikacijske tehnologije so se (in se) zelo hitro razvijajo, stopnja poseganja v pravico zasebnosti prisluškovane osebe, če so za izvajanje posebnih ukrepov podani zakonski pogoji, pa je različna. Natančna razčlemba teh funkcij je bila v poznejši (in tudi sedanji) zakonodaji potrebna predvsem zaradi tega, da se v tistih primerih, v katerih je mogoče namen uporabe ukrepov doseči z manjšimi posegi v zasebnost, odredba v skladu z načelom sorazmernosti omeji na kontrolo in spremljanje samo teh funkcij. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razlaga besedila 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP-B, kot jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, pravilna. Glede na lakonične in nerazčlenjene navedbe zahteve o tem vprašanju ni potrebno podajati širše argumentacije.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da je pritožbeno sodišče zavrnilo njeno in obsojenčevo pritožbo tudi glede trditve, da listine o zaslišanju obsojenega D.N. pred avstrijskimi organi ne morejo biti dovoljen dokaz, pri čemer ni odgovorilo na argumente pritožbe, zlasti na sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-134/97 z dne 14.3.2002. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, v katerem mora vložnik določno konkretizirati zatrjevane kršitve zakona. Vložnica v zahtevi sploh ni navedla, na katere argumente pritožbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo in tudi ne, zakaj naj bi bila z vidika meril, navedenih v citirani ustavni odločbi, izpodbijana sodba nezakonita. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede tega pravnega vprašanja podalo podrobno razčlembo, tako stališče pa je v celoti sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Če sodišče druge stopnje v celoti sprejema argumentacijo prvostopenjskega sodišča, je ni dolžno ponavljati, pač pa zadošča, da v pritožbi zatrjevano kršitev zavrne tako, da se na utemeljitev prvostopenjskega sodišča sklicuje. Pomembno je, da je iz drugostopenjske sodbe razvidno, da se je glede pritožbenih očitkov opredelilo. To pa je sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi storilo, zato je treba nasprotne trditve zahteve, da v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da je zato podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljene.

Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem da mu je „preprečilo“ vložiti v kazenski spis uradni zaznamek o informativnem razgovoru, ki ga je v predkazenskem postopku z D.T. kot osumljencem dne 10.10.2000 opravil kriminalist D.R. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi korektno povzema določbo tretjega odstavka 16. člena ZKP in ustavnopravnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave, ni pa sprejemljiva njena razlaga, da pravica do poštenega sojenja narekuje sodišču, da mora izvesti tudi nedovoljen dokaz, ki ga predlaga obramba, če je po njeni presoji vsebina dokaza taka, da je v korist obsojencu. Sedanji procesni zakon nima določbe, kot jo je vseboval nekdanji prvi odstavek 84. člena ZKP-77, ki je izjemoma dovoljevala, da se obvestila, ki jih je v predkazenskem postopku dal policiji osumljenec, če so izpolnjeni točno določeni procesni pogoji, preberejo. Z vidika sedanje zakonske ureditve velja pravilo, da sodišče na predlog obrambe ni dolžno izvesti dokaza, za katerega je v zakonu izrecno predpisano, da ga mora iz spisov izločiti in da se nanj določba sodišča ne sme opreti. Zato je argumentacija, ki jo je glede tega vprašanja podalo prvostopenjsko sodišče (drugi odstavek na 75. strani sodbe), s tem pa se je strinjalo tudi drugostopenjsko sodišče (drugi odstavek na 8. strani sodbe), pravilna in je treba tudi te vložničine navedbe zavrniti kot neutemeljene.

Vložnica tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem da je zavrnilo dokazna predloga za odvzem primerjalnega glasu obsojenemu D.T. ter za zaslišanje priče P.M. in da je bila zato kršena tudi obsojenčeva ustavna pravica do izvajanja dokazov v svojo korist. Obsojenčeva zagovornica je predlagala, da sodišče obsojencu odvzame primerjalni glas, glede na to, da je obsojenec že od samega začetka predvajanj tonskih zapisov zatrjeval, da glas ni njegov. Sodišče prve stopnje je ta dokaz zavrnilo in svojo presojo v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP natančno obrazložilo (78. stran sodbe), še podrobnejšo argumentacijo, relevantno za presojo tega vprašanja pa podalo tudi na strani 44 in 45 sodbe. Pri tem je določno obrazložilo, da so bili telefonski pogovori opravljeni z obsojenčevih mobilnih aparatov, razčlenilo vsebino pogovorov, ki z gotovostjo kaže, da je bil govorec obsojenec, pojasnilo, da je tudi z običajno človeško slušnostjo (barva glasu, način izražanja in melodičnost glasu, ki se ujema z glasom obsojenega D.T.) prepoznalo obsojenčev glas, pri čemer da je tudi sodni tolmač, ki je zapise prevajal, kot govorca v teh pogovorih prepoznal eno in isto osebo.

Pri presoji, ali bo izvedlo dokaz obrambe, mora sodišče presoditi: a) ali je predlagani dokaz pravno relevanten; b) ali predlagani dokaz sploh obstaja; c) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in d) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen, pri tem pa vprašanje verjetne izkazanosti navadno navezuje na osnovno vprašanje obstoja oziroma pravne relevantnosti dokaza. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi tedaj, kadar je očitno, da ta za obrambo ne more biti uspešen. Po presoji Vrhovnega sodišča je zavrnitev tega dokaznega predloga na tej podlagi v izpodbijani pravnomočni sodbi razumno utemeljena, zato nasprotnim vložničinim trditvam ni mogoče pritrditi. Presoja sodišča ali bo dokaznemu predlogu v skladu z navedenimi merili ugodilo je odvisna od ocene okoliščin vsakega konkretnega primera. Zato vložnica s trditvijo, ki pa ni z ničemer podkrepljena, da sodišče praviloma dokaznemu predlogu za odreditev izvedenstva zaradi identifikacije glasu praviloma ugodijo, tudi ni izkazala, da je bil obsojeni D.T. s tega vidika obravnavan neenako.

Obsojenec je na glavni obravnavi podal dokazni predlog za neposredno zaslišanje svojega strica P.M. „v zvezi z okoliščinami izdaje potrdila oziroma sklenitve posojilne pogodbe“. Fotokopijo te pogodbe, iz katere je razvidno, da je obsojenec P.M. dne 1.4.1997 posodil 350.000 avstrijskih šilingov, je sodišče v dokaznem postopku na glavni obravnavi prebralo.

Predlog strank za izvedbo dokazov se mora nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo ugotoviti. Pri presoji, ali bo izvedlo dokaz, sodišče upošteva že navedena merila. Glede tega dokaznega predloga pa vložnica ni izkazala niti materialnopravne relevantnosti, zato ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga lahko obramba to kot kršitev uveljavlja tudi v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Vendar pa mora v takem primeru odločitev sodišča konkretno izpodbijati in utemeljiti, zakaj je izvedba takšnega dokaza potrebna oziroma vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča. Tega pa vložnica v obravnavani zadevi ni storila, saj se je v zahtevi zadovoljila zgolj s trditvijo, da je bila z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem navedene priče, kršena obsojenčeva pravica do obrambe oziroma ustavnopravna jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave. Nadaljnje navedbe, da zavrnitev dokaznih predlogov obrambe ni bila pravne narave, ampak sad želje sodišča, da bi dokončalo postopek za vsako ceno, pomenijo zgolj vložničino mnenje in iz njih ni mogoče razbrati, katero kršitev zakona s tem vložnica sploh uveljavlja.

Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi zagovornika obsojenega D.L., da je sodišče s tem, da obsojencu v izrečeno kazen ni vštelo čas, prebit v priporu v Republiki Avstriji, od 21.9. do 14.10.2005, storilo kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila obsojencu s prvostopenjsko sodbo z dne 8.7.2004 izrečena kazen tri leta zapora, vanjo pa mu je sodišče vštelo čas odvzema prostosti in čas, prestan v priporu, od 17.1.2002 od 10.40 ure do 13.1.2004 do 14.50 ure. Zoper sodbo se je obsojenčev zagovornik pritožil, vendar jo je 13.10.2005 umaknil, tako da je sodišče pritožbo obsojenčevega zagovornika kot nedovoljeno zavrglo. Točno je, kar navaja v odgovoru vrhovni državni tožilec, da prvostopenjskemu sodišču navedeno dejstvo ni bilo znano, da pa ga glede na naravo drugostopenjske odločbe, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Presoja zatrjevane kršitve kazenskega zakona je povezana s predhodno ugotovitvijo, ali je bil v zatrjevanem času obsojenec v Republiki Avstriji zaradi istega kaznivega dejanja priprt, kar pa v postopku ni bilo ugotavljano.

Tudi zagovornik obsojenega D.L. v zahtevi navaja, da obramba dokumentacije, ki bi v zahtevi zatrjevano navedbo potrjevale, ne poseduje, da „ima le nekaj listin, iz katerih izhaja zatrjevano“ ter da je obsojenega D.L. v odškodninski zadevi v Republiki Avstriji zastopal odvetnik dr. G. Glede na navedbe zahteve je očitno, da v rednem postopku ni bilo podlage, da bi sodišče obsojenemu D.L. v izrečeno zaporno kazen vštelo tudi čas, prebit v priporu v kazenskem postopku, ki je tekel pred avstrijskimi oblastmi. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Če obramba predloži ustrezne dokaze, ki bi utemeljevali navedbe iz zahteve, bo o morebitnem vštevanju pripora v izrečeno kazen na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP odločil o tem predsednik senata prvostopenjskega sodišča s posebnim sklepom.

Kolikor obsojeni I.K. in zagovornik obsojenega D.L. v zahtevah naštevata okoliščine, zaradi katerih bi jima po njunem mnenju sodišče moralo izreči milejšo kazen, pa s tem ne uveljavljata nobene kršitve zakona, ampak izpodbijata primernost izrečenih kazni. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v svojih zahtevah uveljavljajo obsojeni D.T. in njegova zagovornica, obsojeni I.K. in zagovornik obsojenega D.L., niso podane, zato je na podlagi 425. člena ZKP njihove zahteve zavrnilo kot neutemeljene.

Vložniki z zahtevami za varstvo zakonitosti niso uspeli, vendar jih je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, glede na njihove gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.