- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sodba II Cp 1083/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.1083.2014 Civilni oddelek
Povzetek
- Ugovor zastaranja v odškodninskem postopkuAli je tožnik pravočasno izvedel za tistega, ki je povzročil škodo, kar vpliva na ugovor zastaranja.
- Pravna narava odločitev prekrškovnega organaAli je odločitev prekrškovnega organa vplivala na tožnikovo zmožnost uveljavljanja odškodnine.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Za pritožnika je sporno, kdaj naj bi izvedel za tistega, ki je povzročil škodo. V postopku o prekršku ni izvedel za kakšno dejstvo o škodnem dogodku, ki bi mu bilo dotlej neznano. Izvedel je le za pravno presojo in odločitev prekrškovnega organa. Vsa dejstva o škodnem dogodku, od katerih je odvisna presoja o ugovoru zastaranja, so mu bila iz lastnega zaznavanja znana že na dan škodnega dogodka.
Izrek
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Obrazložitev
1. Tožnik v tej pravdi uveljavlja odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo mu v prometni nesreči. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja in sodišče prve stopnje mu je ugodilo. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.
2. Proti odločitvi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče napačno presodilo o ugovoru zastaranja. Tožnik je že pred sodiščem prve stopnje trdil, da za tistega, ki je škodo povzročil, ni izvedel na dan škodnega dogodka, marveč šele tedaj, ko je bil sam oproščen v postopku pred sodnikom za prekrške. Trdi še, da bi bila vložitev tožbe pred razsodbo sodnika za prekrške nesmiselna in potratna.
3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.
4. Odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja je pravilna. Za pritožnika je sporno, kdaj naj bi izvedel za tistega, ki je povzročil škodo. Bistvo njegove teze je, da je bilo to tedaj, ko je bil sam tožnik oproščen v postopku o prekršku (priloga A3). Ker torej sam v postopku za prekršek ni bil spoznan za krivega, je a contrario lahko ugotovil, da je odgovoren drugi udeleženec prometne nesreče – zavarovanec tožene stranke.
5. Ta teza sama zase ni točna. Ne vsebuje namreč trditve, da bi tožnik v postopku o prekršku izvedel za kakšno dejstvo o škodnem dogodku, ki bi mu bilo dotlej neznano. Izvedel je le za pravno presojo in odločitev prekrškovnega organa. Vsa dejstva o škodnem dogodku, od katerih je odvisna presoja o ugovoru zastaranja (352. člen Obligacijskega zakonika), so mu bila iz lastnega zaznavanja znana že na dan škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da to izhaja navsezadnje tudi iz dejstva, da je tožnik na zavarovalnico že 19. 5. 2005 (dva dni po prometni nesreči) naslovil odškodninski zahtevek.
6. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Procesno pooblastilo je podano v 353. členu ZPP.