Jedro

Za zahtevek iz 218. člena ZOR je značilno, da okoriščenja drugega ni treba posebej ugotavljati, ker to izhaja že iz zakona: plačnik je plačal, kar je drugi dolžan že po zakonu plačati (prim. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana 1984, stran 847). Za konkretni primer to izhodišče pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena terjati od tožene le povračilo za izdatke za obveznosti, ki jih toženi stranki kot lokalni skupnosti v zvezi s financiranjem javnih šol nalaga 82. člen ZOFVI. Tožeča stranka ni tako oblikovala tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da uveljavlja delno povračilo za sredstva, ki jih je zagotovila za delovanje OŠ D. K. kot njegova ustanoviteljica. To pomeni, da uveljavlja delno povračilo stroškov, ki naj bi jih imela z delovanjem OŠ D. K. Določilo 82. člena ZOFVI (v zvezi z 218. členom ZOR) pa tožeči stranki ne daje pravice do povračila stroškov, ki jih je imela s financiranjem svojega zavoda.

Podlaga za povračilni zahtevek zaradi zalaganja sredstev za delovanje Posvetovalnice naj bi bil 21. člen Zakona o lokalni samoupravi. To določilo res (med drugim) občini nalaga, da "pospešuje vzgojno izobraževalno dejavnost, službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele". Vendar pa pritožbeno sodišče v besedilu tega določila ne najde podlage za razumevanje, da bi to določilo sploh nalagalo lokalni skupnosti konkretno denarno obveznost in obenem opredeljevalo razmerje, v katerem naj bi ta obveznost obstajala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek na plačilo 854.188,00 SIT zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbenih trditev (vloga tožeče stranke z dne 24.5.2004) izhaja, da tožeča stranka vtožuje povračilo stroškov, ki jih je imela z (1) OŠ in (2) Posvetovalnico za učence in starše (v nadaljevanju Posvetovalnica). V obeh primerih zahteva povračilo v deležu, ki naj bi bremenil toženo stranko zato, ker so storitve omenjenih javnih zavodov uporabljali prebivalci z območja tožene stranke.

Tožeča stranka je trdila, da je zavod OŠ (osnovna šola s prilagojenim programom), ki ga je financirala sama, sprejemal v šolo otroke, ki prebivajo na območju tožene stranke. Trdila je še, da so storitve Posvetovalnice za učence in starše koristili otroci s prebivališčem na območju tožene stranke. Iz tožbenih trditev nadalje izhaja, da tožeča stranka meni, da bi bila tožena stranka dolžna na podlagi 82. člena ZOFVI zagotavljati sredstva za delovanje šol s prilagojenim programom, ki sodijo v t.i. mrežo "javnih šol", obveznost plačila za dejavnost Posvetovalnice pa naj bi izhajala iz 21. člena Zakona o lokalni samoupravi.

Uveljavljani denarni tožbeni zahtevek v delu, v katerem se nanaša na povračilo za izdatek za OŠ, tožeča stranka kvalificira kot kondikcijski. Pritožbeno sodišče pa ne sprejema te pravne kvalifikacije obravnavanega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka namreč ne trdi, da bi prišlo zaradi financiranja OŠ do premika premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke, prav tako ne trdi, da bi bila tožena stranka tista, ki naj bi pridobila korist z izvršitvijo dejanja tožeče stranke (prim. 1. in 3. odst. 210. člen ZOR). Zgoraj povzeti bistveni del tožbene trditvene podlage pritožbeno sodišče razume kot uveljavljanje delnega povračila za izdatek za obveznost tožene stranke iz 82. člena ZOFVI. Če je takšno razumevanje pravilno, bi bilo morda moč tožbeni zahtevek kvalificirati kot verzijski zahtevek (218. člen ZOR).

Za zahtevek iz 218. člena ZOR je značilno, da okoriščenja drugega ni treba posebej ugotavljati, ker to izhaja že iz zakona: plačnik je plačal, kar je drugi dolžan že po zakonu plačati (prim. S. C., Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana 1984, stran 847). Za konkretni primer to izhodišče pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena terjati od tožene le povračilo za izdatke za obveznosti, ki jih toženi stranki kot lokalni skupnosti v zvezi s financiranjem javnih šol nalaga 82. člen ZOFVI.

Tožeča stranka ni tako oblikovala tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da uveljavlja delno povračilo za sredstva, ki jih je zagotovila za delovanje OŠ kot njegova ustanoviteljica. To pomeni, da uveljavlja delno povračilo stroškov, ki naj bi jih imela z delovanjem OŠ. Določilo 82. člena ZOFVI (v zvezi z 218. členom ZOR) pa tožeči stranki ne daje pravice do povračila stroškov, ki jih je imela s financiranjem svojega zavoda.

Določilo 82. člena ZOFVI bi se dalo razumeti, da opredeljuje obveznost lokalnih skupnosti prispevati za financiranje javnih šol v dveh smereh: prvič z natančnim definiranjem, za katere stroške javnih zavodov so vir sredstva lokalnih skupnosti, in drugič, da se ti stroški zagotavljajo v okviru normativov in standardov, ki jih določi minister (84. člen ZOFVI). Tožeča stranka pa je, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, izhajala iz zmotnega izhodišča, da ima pravico uveljavljati delno povračilo stroškov, ki jih je sama imela s financiranjem OŠ. V zvezi s posameznimi postavkami, ki tvorijo osnovo za izračun delnega povračila stroškov za delovanje OŠ (priloga A 4), pritožbeno sodišče posebej izpostavlja postavko "materialni stroški": vir za kritje materialnih stroškov za oskrbo otrok s posebnimi potrebami pa je po 5. alineji 4. odstavka 82. člena ZOVI). Tudi druge postavke (varuh, zavarovanje, nakup šolske opreme, sofinanciranje računalniške opreme, projektno delo, tekmovanje učencev v znanju) niso umeščene v kontekst obveznosti lokalne skupnosti, ki jo definira 82. člen ZOFVI. Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka smiselno opozarjala,da ni njena zakonita obveznost plačati za stroške storitev, ki jih zatrjuje tožeča stranka (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 28.5.2004, l. št. 16).

Ob takšnem izhodišču se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je 82. člen ZOFVI sploh zadostna podlaga za nastanek obveznosti posamezne lokalne skupnosti, da prispeva sredstva javni šoli s področja druge lokalne skupnosti na podlagi zakona, kar je predpostavka za uporabo 218. člena ZOR. To določilo ureja namreč primer povračila za zalaganje denarnih sredstev za tujo zakonito obveznost, to je za obveznost, ki obstoji med verzijskim zavezancem in tretjim. Zlasti še zato, ker bi se 2. odst. 11. čl. Uredbe o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol (v nadaljevanju Uredba), dalo razumeti, da vlada (s podzakonskim aktom) napotuje, naj se vprašanja med lokalnimi skupnostmi, katerih učenci se šolajo na podlagi odločb o usmeritvi v javnih zavodih na področju druge lokalne skupnosti, in slednjimi urejajo s pogodbo. Takšno razumevanje Uredbe nakazuje, da vlada meni, da gre v pogledu zagotavljanja virov sredstev iz 82. člena ZOFVI za razmerje med lokalnimi skupnostmi, katerih prebivalci uporabljajo storitve nekega javnega zavoda, ne pa za razmerje med javnim zavodom in lokalno skupnostjo. Tudi takšno izhodišče za razumevanje 82. člena ZOFVI, ki ne definira razmerja, v katerem naj bi obveznost nastala (prim. spredaj), pa na drugačno presojo ne bi moglo vplivati.

Podlaga za povračilni zahtevek zaradi zalaganja sredstev za delovanje Posvetovalnice naj bi bil 21. člen Zakona o lokalni samoupravi. To določilo res (med drugim) občini nalaga, da "pospešuje vzgojno izobraževalno dejavnost, službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele". Vendar pa pritožbeno sodišče v besedilu tega določila ne najde podlage za razumevanje, da bi to določilo sploh nalagalo lokalni skupnosti konkretno denarno obveznost in obenem opredeljevalo razmerje, v katerem naj bi ta obveznost obstajala. In ker tožeča stranka tudi pri tem zahtevku ne trdi niti, da bi prišlo do premika premoženja med pravdnima strankama, niti da je tožena stranka pridobila korist z dejanjem tožeče stranke (storitve je za fizične osebe opravljala Posvetovalnica), niso podane predpostavke za neupravičeno pridobitev (210. in 218. člen ZOR).

Iz doslej razloženega sledi, da po presoji pritožbenega sodišča obravnavani tožbeni zahtevek ni sklepčen. Zato ne more biti utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav jo je pritožbeno sodišče utemeljilo z drugačnimi razlogi. Ker zato ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pa pritožbeni preizkus ni pokazal, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.