Jedro

Po 22. členu ZST se kot vrednost zahtevka za plačilo takse vzame v sporih za izpraznitev prostorov (1. točka 22. člena ZST) znesek v vrednosti 5000 točk, v vseh drugih primerih, če v tem zakonu ni drugače določeno pa znesek v vrednosti 1.000 točk (4. tč.). Sodišče prve stopnje bi zato moralo kot vrednost zahtevka za plačilo takse upoštevati glede izpraznitve prostorov 5.000 točk in ob izostanku navedbe vrednosti spornega predmeta glede izročitve premičnin v posest 1000 točk.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se s p r e m e n i, tako da se sedaj glasi: * Sodna taksa za pritožbo se prvotoženi stranki odmeri v višini 1.200 točk. * Prvotožena stranka je dolžna plačati v roku 15-ih dni sodno takso za pritožbo v višini 1.200 točk, kar znaša 95,14 EUR in sodno takso za opomin v višini 500 točk, kar znaša 39,64 EUR, na podračun sodnih taks v RS št. 01100-845008350, sklic na št. 006101-353/98.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prvotoženi stranki odmerilo sodno takso za pritožbo v višini 3.894 točk, katero je dolžna plačati v roku 15-ih dni v višini 73.986,00 SIT in še sodno takso za opomin v višini 9.500,00 SIT, na podračun sodnih taks v Republiki Sloveniji.

Zoper sklep se pritožuje prvotožena stranka po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sodišče ni pravilno izračunalo sodno takso, ker je izhajalo iz nepravilne vrednosti spora. Vrednost spora, ki ga je tožnik določil v tožbi, se nanaša na celotno zadevo, sodišče pa je izdalo delno sodbo, kar pomeni, da ni upravičeno do sodne takse kot v primeru, če bi izdalo končno sodbo. Sicer pa je v delni sodbi navedlo, da je odločitev o stroških pridržalo za poznejšo sodbo. Stroškov torej ni moglo izračunati, saj je vezano na vrednost spora in verjetno je podobno ugotoviti tudi za sodno takso. Zakon o sodnih taksah je jasen: če se izda med pravdo delna sodba, se plača taksa po vrednosti zahtevka, o katerem je z njo odločeno. Za dokončno odločbo se plača preostala taksa od skupno vtoževanega zahtevka (tar. št. 1, pojasnilo c). Prvotožena stranka je od sodišča pričakovala izračun sodne takse po zakonu in ne na način, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče pravi, da znaša vrednost spora 2.628.000,00 SIT. To drži, saj je tožnik to višino vrednosti spora navedel v tožbi. Vendar predstavlja ta znesek skupno vtoževani zahtevek, ki se ga da preizkusiti. V tožbi je pod zaporedno številko 3 tožnik zahteval izplačilo zneska 1.368.000,00 SIT in nato pod zaporedno št. 4 še zneska 1.260.000,00 SIT. Ta dva zneska skupaj znašata 2.628.000,00 SIT. Z delno sodbo, zoper katero je toženec podal pritožbo in mu je sodišče za pritožbo odmerilo sodno takso, pa sodišče ni odločilo o višini zahtevka, ampak le o vrnitvi stvari (1. in 2. točka zahtevka), zato se plača taksa po vrednosti zahtevka, o katerem je z njo odločeno. Sodišče očita tožencu, da v pritožbi, s katero izpodbija delno sodbo, ni opredelil vrednosti in mu celo očita, da višini opredeljene vrednosti ni osporaval. Prvotožena stranka se res ni posebej poglabljala v vrednost spora, dokler ji sodišče ni pričelo odrejati, koliko naj plača sodne takse. Ugotovila je, da je višina vrednosti spora seštevek citiranih dveh vrednosti. Je pa tožena stranka izrecno na naroku 3.4.2002 izjavila, da nasprotuje tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini, zato je tožniku in sodišču dala jasno vedeti, da nasprotuje tudi denarni terjatvi tožnika iz naslova uporabnine. Sicer pa prvotožena stranka lahko sodišču očita tudi nepravilni izračun sodne takse na osnovo 2.628.000,00 SIT. Gre za vrednost, ki po izračunu presega 100.000 točk, kar pomeni, da bi sodišče za pritožbo lahko zaračunalo maksimalno 2% od tolarske vrednosti, vsekakor z upoštevanjem gornje omejitve sodne takse.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi nedenarno terjatev (izpraznitev stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja in izročitev premičnin v posest) ter denarno terjatev (plačilo uporabnine). V takšnem primeru jo 2. odst. 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavezuje, da v tožbi navede tudi vrednost spornega predmeta glede nedenarne terjatve. Tega pa ni storila, ampak je kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 2.628.000,00 SIT, kar predstavlja le vtoževani znesek uporabnine (torej denarne terjatve). Tudi sodišče prve stopnje tožbe ni obravnavalo kot nepopolno vlogo in tožeče stranke ni pozvalo k popravi v navedenem smislu. V tej fazi postopka pa vrednosti spornega predmeta ni mogoče več spreminjati. Vendar pritožba opozarja na dejstvo, da je bila v obravnavani zadevi izdana delna sodba. Z delno sodbo pa je bilo odločeno le o izpraznitvi stanovanjskega in gospodarskega poslopja in o izročitvi premičnin v posest, in le to je bilo predmet pritožbenega izpodbijanja. 18. člen Zakona o sodnih taksah (ZST) določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oz. predmeta, če je ta ocenljiv, oz. od vrednosti, določene po tem zakonu. Po 22. členu ZST pa se kot vrednost zahtevka za plačilo takse vzame v sporih za izpraznitev prostorov (1. točka 22. člena ZST) znesek v vrednosti 5000 točk, v vseh drugih primerih, če v tem zakonu ni drugače določeno pa znesek v vrednosti 1.000 točk (4.tč.). Sodišče prve stopnje bi zato moralo kot vrednost zahtevka za plačilo takse upoštevati glede izpraznitve prostorov 5.000 točk in ob izostanku navedbe vrednosti spornega predmeta glede izročitve premičnin v posest 1000 točk, pri vrednosti zahtevka do 10.000 točk pa znaša taksa po tar. št. 1 ZST 600 točk. Ker se za pritožbo v skladu z določbo 1. odst. tar. številke 3 ZST plača dvojna taksa iz 1. odst. tar. številke 1 ZST, znaša taksa za pritožbo 1.200 točk, to pa glede na vrednost točke 19,00 SIT znaša 22.800,00 SIT (oz. sedaj 95,14 EUR). Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), kot izhaja iz izreka.