Jedro

Razlog, zakaj je uporabnik javne površine prenehal opravljati dejavnost, po občinskem odloku ne vpliva na izdajo dovoljenja za rabo javne površine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Mestna uprava Mestne občine Maribor zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za rabo javne površine za postavitev kioska za prodajo časopisa in drugo na ... V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil dosedanji nosilec dovoljenja za rabo javne površine na navedeni lokaciji A.A. s.p.. Po odločbi 10. člena Odloka o rabi javnih površin (v nadaljevanju: odlok) ni možno podaljšanje dovoljenja oz. pogodbe, če sedanji uporabnik javne površine preneha izvajati dejavnost v kiosku. V tem primeru se za uporabo javne površine izvede javni razpis.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke. Pri tem je predvsem ugotavljala, ali med subjektoma B. d.o.o. in A.A. s.p. obstaja pravno nasledstvo. Po podatkih evidence AJPES sta v poslovni register vpisana oba subjekta, pri čemer je pri A.A. dodan zapis, da je nosilec dejavnosti umrl. Glede na navedeno pravno nasledstvo ni izkazano. Odlok pa tudi ne razlikuje med vzroki za prenehanje izvajanja dejavnosti, zato tega tudi upravni organ ne more ugotavljati. Odlok za tak primer predpisuje le izvedbo javnega razpisa.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 11. 11. 2013 zaprosila za izdajo dovoljenja za rabo javne površine na ..., kjer kiosk že ves čas stoji in tudi normalno obratuje vse do danes. Oba organa se v odločbi sklicujeta, da je A.A. s.p. samovoljno prenehal izvajati dejavnost v kiosku. V resnici pa je bilo imenovanemu na silo vzeto življenje in je iz tega razloga prenehal z dejavnostjo, kar pa je drugače, kadar se živa oseba odloči, da bo prenehala izvajati dejavnost. Le v takem primeru je možno govoriti o samovoljnem prenehanju izvajanja dejavnosti, kar pa v konkretni zadevi ni primer. Sprašuje se, zakaj nekomu vzeti možnost poštenega dela ter s tem, da sam poskrbi zase. Predlaga, da sodišče upošteva vse okoliščine primera in naj se ne sklicuje zgolj na določbo odloka. Sodišče je štelo, da tožeča stranka smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da odlok ne razlikuje med razlogi za prenehanje opravljanja dejavnosti. Tožena stranka bi pogodbo podaljšala, kolikor bi tožeča stranka izkazala pravno nasledstvo, ki pa po podatkih uradne evidence ni dokazano. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev materialnih stroškov tožene stranke v višini 15,00 EUR.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, kakor tudi v citiranemu odloku. Iz tožničine vloge izhaja, da jo je podala za rabo javne površine in sicer za kiosk za dejavnost prodaja časopisov in drugo. Po 2. členu odloka raba javnih površin med drugim pomeni tudi rabo za postavitev kioska. Pogoje za to pa podrobneje ureja 10. člen odloka, ki med drugim določa, da če uporabnik javne površine preneha izvajati dejavnost v kiosku, se za uporabo javne površine izvede javni razpis. Odlok torej v takšnem primeru ne omogoča prenosa pogodbenega razmerja na drugega uporabnika, temveč je za to potrebno izvesti javni razpis.

Tožbeni ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev sodišča. Tožnica v tožbi ugovarja, da prejšnji imetnik dovoljenja ni samovoljno prenehal izvajati dejavnosti, kakor tudi, da gre za že obstoječi kiosk na lokaciji ... Odlok ne določa nobenih razlogov za prenehanje izvajanja dejavnosti v kiosku, niti tega tožena stranka v postopku ni ugotavljala niti navedla v izpodbijanih odločbah. Očitek tožeče stranke, da je tožena stranka prenehanje izvajanja dejavnosti A.A. s.p. pripisala njegovi samovolji, je tako v nasprotju s podatki spisa, in tudi sicer nerelevanten, saj odlok ne določa razlogov za prenehanje opravljanja dejavnosti, temveč govori zgolj o prenehanju izvajanja dejavnosti. V takšnem primeru pa je bistveno, da se izvede javni razpis v skladu z določbami odloka. V zadevi tudi ni pravno relevantno, da je zakonita zastopnica tožeče stranke sestra pokojnega prejšnjega uporabnika javne površine, saj tožeča stranka kot pravna oseba ni pravna naslednica prejšnjega nosilca dejavnosti. Tudi okoliščina, da kiosk že stoji, torej da ne gre za njegovo postavitev, ter da ga tožeča stranka ves čas nemoteno uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, ne vpliva na odločitev v tej zadevi, saj navedena okoliščina ne predstavlja pogoja po odloku za izdajo zahtevanega dovoljenja za rabo javne površine.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožena stranka je v postopku zahtevala povrnitev njenih stroškov postopka v pavšalnem znesku 15,00 EUR. Do povrnitve stroškov postopka v upravnem sporu je v skladu z določbo 25. člena ZUS-1 upravičen le tožnik, kadar sodišče njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, sicer pa mora vsaka stranka trpeti svoje stroške postopka. Zaradi navedenega je sodišče glede stroškov postopka odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe.