Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče pa ni uporabilo določila 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil zlasti zato, ker je treba ZAzil razlagati v skladu z Uredbo Sveta EU št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 - to pa pomeni na tak način, da je omogočeno učinkovito reševanje prošenj za azil v državah Evropske unije in tudi učinkovita sodna presoja upravnih aktov v upravnem sporu. Ker je sodišče že večkrat postavilo, da velja v azilnem postopku deljeno dokazno breme tudi na ravni upravnega spora, neaktivnost tožnika v upravnem sporu vpliva na presojo sodišča o verodostojnosti tožnikovih navedb in utemeljenosti tožbenih navedb.
1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo za azil AA, roj. ... v kraju B, Kosovo, državljana Srbije in Črne gore, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe med drugim navaja, da je bil tožnik zaslišan dne 7. 9. 2004 in da preganjanje v izvorni državi utemeljuje s tem, da mu od meseca maja 2003 grozi skupina AKSH. Silili so ga, da se jim pridruži. Grozili so mu, da mu bodo ubili vso družino, če se jim on ne bo pridružil. Trikrat so mu neposredno grozili, prvič niso bili grobi, tretjič so mu grozili z uboji. Dogodkov ni prijavil na policiji. Pravil pa je, da vabijo samo po enega člana družine, da se jim pridruži. Oče, mama brata in sestra živijo na Kosovu v kraju C. Ko je prebegnil v Albanijo, je po telefonu izvedel, da ga iščejo, zato je odšel v Srbijo in Črno goro in nato v Slovenijo. Iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da tožena stranka tožnikove izpovedbe ni štela za verodostojne, in sicer je upoštevala, da se je tožnik policistom lažno predstavil ter je pojasnil pot s Kosova v Slovenijo na drugačen način, kot je to povedal kasneje v upravnem postopku o odločanju o prošnji za azil in je to pripisal zmedenosti in utrujenosti. Tožena stranka je za oceno neverodostojnosti tožnikove izpovedbe uporabila 9 poročil oziroma člankov, ki jih navaja od zadnjega odstavka na strani 3 do prvega odstavka na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. Temu dodaja še tri vire na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe (izjavo Valdeta Vardarija, objavljeno na internetu; resolucijo načelnika UMNIK-a z dne 17. 4. 2003; članek z dne 21. 3. 2003, objavljen na internetu). Na podlagi teh virov tožena stranka sklene, da je AKSH sicer razglašena za teroristično organizacijo, vendar pa iz navedenih virov izhaja, da nikdar niso tarče napadov AKSH drugi kot srbske varnostne sile in prebivalci srbske narodnosti; nikoli niso tarče napadov pripadniki albanske narodnosti. Prav tako ni nobenih poročil o tem, da AKSH izvaja kakršna koli izsiljevanja, mobilizacijo ali teroristične napade na albansko prebivalstvo v občini E, od koder prihaja tožnik. Nadalje se tožena stranka sklicuje na stališče Direktorata za imigracijo in državljanstvo Velike Britanije, ki v navodilih za postopanje s prosilci za azil iz Srbije in Črne gore navaja, da so srbske oblasti na splošno sposobne zagotoviti zadostno zaščito svojim državljanom in da je podelitev azila v tovrstnih primerih upravičena samo, če obstajajo posebne subjektivne okoliščine pri posameznem prosilcu za azil, ki utemeljeno izkazujejo preganjanje v smislu Ženevske konvencije. Tožnik v konkretnem primeru pa ni bil nikoli politično aktiven, ni služil vojaškega roka in ni sodeloval v kosovski vojni. Tožena stranka se sklicuje tudi na odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi U 825/2003. Nelogično je tudi, da se je tožnik iz Kosova umaknil v Albanijo, četudi AKSH deluje tudi v Albaniji. Tožena stranka za odločitev uporabi tudi sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 1781/2003, U 80372004 in U 1409/2004 z dne 18. 8. 2004, v katerih je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da pripadniki AKSH ne izvajajo nikakršne mobilizacije oziroma izsiljevanja nad albanskim prebivalstvom. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve obširno povzema ugotovitve iz 6 poročil o splošnem stanju na Kosovu in temu dodaja še mnenje Visokega komisariata ZN za begunce glede tega, kateri posamezniki, ki prihajajo iz Kosova še potrebujejo zaščito iz meseca septembra leta 2001 in aprila leta 2002. Na tej podlagi sklene, da tožeča stranka ni uspela dokazati utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V tožbi tožnik pravi, da vlaga tožbo iz vseh razlogov in navaja, da bi bilo potrebno ugotavljati, ali je izvorna država tožeče stranke varna država konkretno za tožnika, in da ni popolno ugotovila dejanskega stanja in ni pravilno ugotovila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega, kljub sklicevanju tožene stranke na določena poročila. Tožena stranka je po mnenju tožnika preuranjeno ugotovila, da so izpovedbe tožnika neprepričljive in neverodostojne in ni obrazložila, zakaj ni zadovoljna s kredibilnostjo tožeče stranke. Tožeča stranka pa je prepričljivo utemeljila, da je ogrožena v izvorni državi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez dohodkov.
V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se trenutno dogovarja z Nemčijo, da bi Slovenija prevzela tožnika in izpeljala azilni postopek v skladu z uredbo Sveta EU št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003. Poizvedbo oziroma zahtevek za prevzem tožnika je Slovenija prejela od Nemčije dne 15. 11. 2004. Iz odgovora tožene stranke izhaja tudi, da je tožnik, ko je zapustil Slovenijo v času, ko je bil nastanjen na naslovu ... pri DD, to storil samovoljno in o tem ni obvestil tožene stranke.
Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.
Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.
Iz podatkov v spisu izhaja, da naj bi tožnik zapustil Slovenijo že pred 15. 11. 2004, ko je tožena stranka prejela poizvedbo oziroma zahtevo iz Nemčije za prevzem tožnika na podlagi Uredbe Sveta EU št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 (v nadaljevanju Uredba EU) in da ga na dan 8. 12. 2004, ko je tožena stranka poslala odgovor na tožbo v tem upravnem sporu, ni bilo v Sloveniji, tožena stranka pa pravi tudi, da je tožnik samovoljno zapustil Slovenijo. Pooblastilo odvetniku za zastopanje v upravnem sporu zoper odločbo z dne 22. 1. 2004 pa je datirano na dan 2. 12. 2004. Zastopnik tožeče stranke ni odgovoril na navedbo tožene stranke v njeni vlogi z dne 8. 12. 2004, kar ob upoštevanju deljenega dokaznega bremena v upravnem sporu pomeni, da ne prereka dejstva, da tožnika ni v Sloveniji. Sodišče pa ni uporabilo določila 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil zlasti zato, ker je treba ZAzil razlagati v skladu z Uredbo EU - to pa pomeni na tak način, da je omogočeno učinkovito reševanje prošenj za azil v državah Evropske unije in tudi učinkovito sodno presojo upravnih aktov v upravnem sporu. Zato ima dejstvo, da je tožnik zapustil Slovenijo tekom pravnega postopka v zvezi z njegovo prošnjo za azil, vpliv na presojo utemeljenosti tožbenih navedb oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe, saj mora prosilec za azil oziroma tožnik v pravnem postopku aktivno sodelovati, predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane in omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov, da poda prepričljivo obrazložitev vseh razlogov za azil (24. in 29. člen ZAzil) in s tem za verodostojnost njegovih navedb oziroma argumentov. Ker je sodišče že večkrat postavilo, da velja v azilnem postopku deljeno dokazno breme tudi na ravni upravnega spora (sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2190/2004 z dne 10. 12. 2004, U 2163/2004 z dne 29. 12. 2004), neaktivnost tožnika v upravnem sporu vpliva na presojo sodišča o verodostojnosti tožnikovih navedb in utemeljenosti tožbenih navedb. Tožeča stranka namreč v tožbi z ničemer ni izpodbijala konkretnih ugotovitev tožene stranke glede neverodostojnosti v izpovedbi in priloženih dokumentov tožeče stranke, čeprav je relevantna sporna okoliščina med strankama dokazna ocena o (ne)verodostojnosti tožnika. Ne drži tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni argumentirala ocene o neverodostojnosti tožnikove izpovedbe. Tožeča stranka tudi ni z ničemer izpodbijala ugotovitev tožene stranke glede delovanja AKSH z vidika obstoja pogojev za zaščito določenih oseb pred preganjanjem v smislu ZAzil oziroma Ženevske konvencije. Sodišče ocenjuje, da dokazna ocena tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločba, nima nelogičnosti ali nekonsistentnosti, je celovita in dovolj natančna in podatki, ki jih je tožena stranka uporabila v dokazni oceni, ustrezajo podatkom, ki so v spisu. In ker so vse navedbe tožeče stranke v tožbi pavšalne, sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke in v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) ne bo ponavljalo argumentov iz dokazne ocene in pravnih stališč tožene stranke, ki so v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni od 7. odstavka na strani 2 izpodbijane odločbe do konca obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišče v obrazložitvi sodbe namreč ne sledi le stališču tožene stranke v zadnjem odstavku na strani 4 obrazložitve, v katerem se pri materialno-pravni razlagi pojma preganjanja po ZAzil tožena stranka opira na stališče Jamesa C. Hathawaya glede na to, da to ne more biti vir prava oziroma metoda za razlago ZAzil ali Ženevske konvencije. Vendar pa tak način razlage pravnega predpisa v konkretni zadevi ne more vplivati na pravilnost odločitve. Poleg tega sodišče pripominja, da s tem, ko sledi utemeljitvi tožene stranke, da so oblasti v Srbiji in Črni gori sposobne zagotoviti zadostno zaščito svojim državljanom, to ne pomeni, da sodišče svojo presojo opira na navodila Direktorata za imigracijo in državljanstvo Velike Britanije za postopke v zvezi z prosilci za azil, ampak je v tem delu upoštevalo sodno prakso v primerljivih zadevah. Sodišče je namreč že v zadevi U 1781/2003 s sodbo z dne 29. 10. 2003 sprejelo za pravilno ugotovitev tožene stranke, da AKSH ne izvaja izsiljevanja, mobilizacije ali teroristične napade na albansko prebivalstvo na Kosovu.
Na tej podlagi je sodišče ocenilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v prvi točki izreka tožbo s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 39. člena ZAzil).
Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je s sklepom, ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da mu plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.