Jedro

Dokazna ocena, da opravljeno delo po sklenjeni pogodbi avtorju še ni bilo v celoti plačano, je pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki za njene pritožbene stroške 23.693,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavezalo toženo stranko, da plača tožeči stranki znesek 131.920,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.5.1994 dalje do plačila, ter da ji povrne pravdne stroške v znesku 88.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP/77 in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po mnenju pritožnika je izpodbijana sodba preuranjena. Sicer ni sporno, da je skupni dolg tožene stranke do tožeče za opravljene storitve znašal 2.500 DEM, še vedno pa je ostalo nerazjasnjeno vprašanje kolikšen del tega zneska je tožeča stranka od tožene stranke že prejela pred pravdo. V mesecu marcu 1994 je tečaj za nemško marko znašal 1 DEM = 87,00 SIT. Skupna obveznost tožene stranke je tako takrat v SIT znašala 195.000,00 SIT, tožeča stranka je od tega zneska prejela na roke 1000 DEM, kar je takrat znašalo 78.000,00 SIT, 60.000,00 SIT je tožeči stranki bilo nakazano, nadalje je bil plačan še znesek 23.280,00 SIT in znesek 4.800,00 SIT. Če se vsi našteti zneski odštejejo od zneska 195.000,00 SIT, predstavlja ostanek le še 28.920,00 SIT in nikakor ne 131.920,00 SIT, kolikor znaša vtoževani znesek. Sodišče je po mnenju pritožbe preuranjeno zaključilo, da naj direktor tožene stranke tožeči stranki sploh ne bi izročil zneska 1000 DEM. V zvezi s tem bi sodišče za popolno razjasnitev dejanskega stanja moralo zaslišati s strani tožene stranke predlagani priči S. R. in I. R. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, pri čemer v svojih obširnih navedbah opozarja, da je šlo za pogodbeno dogovorjeno ceno, pri čemer bi tožena stranka morala svoj dolg do tožnika poravnati tako, da bi pogodbeni znesek nakazala K oskrba kot tožnikovemu upniku, vendar tega ni nikoli storila ter da se v celotnem postopku, vse do trenutka zaslišanja direktorja tožene stranke, tožena stranka ni nikoli spomnila, da naj bi tožniku menda že plačala velik del svojega dolga.

V svojem dopisu brez podpisa in datuma, ki ga je AAS prejela dne 18.5.1994, je tožena stranka le sporočila, da je bila dogovorjena kompenzacija, ne pa da račun po višini ne ustreza, tudi znesek dajatev in provizije je bil obračunan in plačan s strani tožene stranke ob upoštevanju terjanega zneska 160.000,00 SIT bruto in ne morda nekega manjšega zneska. Nadalje je v predlogu za preložitev naroka zastopnik tožene stranke celo navedel, da bo tožena stranka poravnala uveljavljani znesek, naknadno je bilo predlagano, da bi tožena stranka plačala glavni dolg v celoti, vendar brez obresti. V zvezi z neverodostojnostjo direktorja tožene stranke, ko trdi, da je tožnik dobil vse plačano v gotovini že pred pričetkom izvajanja dela, poudarja tudi njegovo izpoved, da pisna pogodba o dogovorjenih delih sploh ni bila sklenjena, kar je v očitnem nasprotju z resničnimi dejstvi. Iz nakazila zneska 60.000,00 SIT, za katerega hoče tožena stranka sedaj zmanjševati vtoževani znesek, je očitno, da je tožena stranka ta znesek plačala že dne 2.3.1994 in ker je bila pogodba o avtorskem delu, v kateri je dogovorjen honorar 160.000,00 SIT, zapisana 28.3.1994, je povsem jasno, da znesek v višini 160.000,00 SIT očitno predstavlja preostanek dolga tožene stranke za opravljeno projektno delo tožnika. Kot sta povedali obe stranki, je tožnik še pred sporno pogodbo opravil za toženo stranko vrsto drugih storitev in plačila za ta dela, ki nimajo ničesar skupnega s plačilom za projekt PGD, skuša sedaj tožena stranka prikazovati kot delna plačila zneska, vtoževanega v tem postopku, čeprav nima za to nobenega dokaza. Če naj bi tožena stranka res že pred sklenitvijo pogodbe plačala svoj dolg do tožnika, si je seveda nemogoče in nelogično zamisliti, zakaj naj bi tožnik dogovoril oziroma pristal na "kompenzacijo". Kakršnokoli dodatno zasliševanje prič, ki se jih je tožeča stranka "spomnila" šele v svoji pritožbi, ne bi imelo prav nobenega smisla. Predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter naložitev toženi stranki plačila nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba torej očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi nepopolno izvedenega dokaznega postopka, ker ni zaslišalo še s strani tožene stranke predlaganih prič S. R. in I. R. (med postopkom imenovana kot oče in mati toženca). Vendar je prepričanje pritožbenega sodišča nasprotno, torej, da je prvostopno sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Dokazna ocena sodišča glede tega, da tožena stranka tožniku za izdelavo projektne dokumentacije za prodajno skladišče v ... razen dne 2.3.1994 nesporno nakazanih 60.000,00 SIT, ter dne 8.6.1994 nakazanih 23.230,00 SIT za davek ter4.800,00 SIT za provizijo, oboje na račun AAS, ni plačala ničesar drugega, je življenjsko prepričljiva in logično sprejemljiva.

Tožena stranka očitno pozablja, da je že po nakazilu zneska 60.000,00 SIT sklenila pogodbo o avtorskem delu (28.4.1994) in v njej z avtorjem D. S. dogovorila plačilo za delo v bruto znesku 160.000,00 SIT (ostanek plačila do nesporno dogovorjene cene 2.500 DEM) s tem, da se plačilo po pogodbi, torej 160.000,00 SIT, izvrši v obliki kompenzacije preko naročnika s K. oskrba. Tudi zaradi navedenega prvostopno sodišče utemeljeno ni verjelo direktorju tožene stranke, da je po izdelavi projektne dokumentacije, ki naj bi bila po pogodbi naročniku izročena dan po podpisu pogodbe, osebno izročil iz naslova plačila za delo še 1000 DEM, saj bi bilo takšno plačilo v direktnem nasprotju s pogodbenim dogovorom, iz tega razloga pa tudi neverjetno, da direktor tožene stranke ne bi terjal potrdila o plačilu. V zvezi s tem pa je potrebno še opozoriti, da bi bilo takšno plačilo tudi v nasprotju s plačilnim prometom, predpisanim za pravno osebo oziroma gospodarsko družbo, ki je sklenila pogodbo z avtorjem, torej za B. d.o.o.. Navedeno predstavlja le še en razlog več, da ni bilo plačilo izvršeno na roko, poleg tega je ista tožena stranka kot plačnica storitve plačilo 60.000,00 SIT dne 2.3.1994 pravilno opravila preko SDK RS. Tudi v postopku ugotovljeno nesporno dejstvo, da je tožena stranka na podlagi izstavljenega računa AAS št. 451746 plačala obračunani davek v znesku 23.280,00 SIT ter storitev AAS v znesku 4.800,00 SIT, ne da bi ugovarjala višini terjatve po računu, kaže na to da, ima tožeča stranka prav, ko opozarja na neresničnost trditve tožene stranke, da je plačala na račun opravljenega dela še 1000 DEM (pred izstavljenim računom), saj če bi bilo temu tako, gotovo ne bi plačala dajatve v znesku 23.230,00 SIT, ki je bila obračunana ob upoštevanju bruto zneska 160.000,00 SIT, za katerega tožena stranka sedaj trdi, da je sporen. Enako velja tudi za plačilo provizije zastopnika tožeče stranke. Kar pa se tiče pisne zavrnitve spornega računa iz razloga, ker ne ustreza načinu plačila in sicer dogovorjeni kompenzaciji, kot izhaja iz listine, ki naj bi jo AAS poslala sama tožena stranka, in ki po prepričanju tožeče stranke iz odgovora na pritožbo zopet kaže na neresničnost izpovedbe glede plačila 1000 DEM, saj tega plačila v dopisu ne navaja, pa se pritožbeno sodišče do tega dokaza ne more opredeliti, ker ga sodba ne obravnava in ne oceni, verjetno zato, ker dejansko ni od tožene stranke oziroma njenega zastopnika podpisan, na njem pa se tudi ne nahaja žig tožene stranke. Prvostopno sodišče ima popolnoma prav, ko ugotavlja, da je bila za razliko od izpovedbe direktorja tožene stranke tožnikova izpovedba jasna, obrazložena, natančna in zato prepričljiva in sicer tako glede dogovorjenega plačila in dejansko opravljenega plačila za PGD kot tudi leto dni pred tem opravljenega plačila za dve izdelani idejni skici, ki pa mu jih je direktor dejansko plačal v znesku 1.000 DEM. Direktor, ki ni niti vedel povedati koliko naj bi za tiste idejne skice plačal niti kdaj, je po prepričanju pritožbenega sodišča verjetno zamešal plačili za idejni skici in za izdelavo GPD-ja, kar sicer ni relevantno ob zanesljivi ugotovitvi prvostopnega sodišča, da iz sedaj obravnavane pogodbe in opravljenega dela tožena stranka še vedno dolguje 131.920,00 SIT z obrestmi. V pritožbi ponovljen dokaz z zaslišanjem prič, po vsej verjetnosti staršev direktorja, ki naj bi bila pristona ob spornem plačilu 1000 DEM, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi mogel doprinesti k popolnejši razjasnitvi zadeve.

Ker je torej prvostopno sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in ker je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter ker ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP/77).

Ker je tožeča stranka, ki je bila pozvana na odgovor na pritožbo, v svojih navedbah obravnavano sporno razmerje izčrpno analizirala in ocenila, s čimer je pripomogla k lažji rešitvi te pravdne zadeve na pritožbeni stopnji, njeni priglašeni pravdni stroški predstavljajo tako imenovane potrebne pravdne stroške po členu 155 ZPP/77. Zato je tožena stranka dolžna povrniti po pritožbenem sodišču odmerjene specificirane stroške tožeče stranke v skladu z Odvetniško tarifo (glej 3. člen Tarife o pravnih storitvah AAS - Ur.l. RS 14/96) in Zakonom o sodnih taksah, pri čemer je odmera razvidna iz same prijave stroškov v odgovoru na pritožbo.