Jedro

Tožnik ni izkazal pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe.

Namen regulacijskih začasnih odredb ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (regulacijske začasne odredbe, ker naj začasno regulirajo, urejajo določeno stanje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik naj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer za takojšnjo izselitev toženke iz stanovanjske hiše na ..., za katero trdi, da je njegova (gre pa za razvezana zakonca), kar je isto, kar tožnik predlaga s tožbenim zahtevkom v svoji tožbi.

2. Zoper sklep se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša pritožbene stroške. Nasprotuje oceni sodišča, da ni izkazal težko nadomestljive škode, ki bi mu nastala brez izdaje predlagane začasne odredbe, čeprav se strinja, da je k razlagi tega pojma treba pristopiti restriktivno. S toženko sta razvezana zakonca in pravi, da je skupno življenje nevzdržno, sili ga na rob živčnega zloma, česar niti ni mogoče ovrednotiti. Navaja, da mu preostane le še izselitev, kar pa naj bi bil toženkin cilj. Sodišču očita, da je neživljenjsko presodilo situacijo glede njegove nove partnerice, češ da se lahko srečujeta tudi drugje, saj meni, da je normalno, da partner živi v intimi lastnega doma. Pritožnik navaja, da ve, da gre za skrajno sredstvo, a meni, da je nujno, da se prepreči grozeče fizično nasilje, ki ga izkazuje s kazensko ovadbo zoper toženko za kaznivo dejanje grožnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da za začasno odredbo, kakršna je predlagana, tožnik ni izkazal zakonskih pogojev.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in enega od nadaljnjih pogojev1. Vendar pa to ne velja za vse vrste začasnih odredb. Poleg začasnih odredb, katerih namen je zavarovati izvršitev bodoče obveznosti dolžnika, se od odločitve Ustavnega sodišča (US) v zadevi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 izdajajo tudi začasne odredbe, ki so v bistvenih delih identične s tožbenim zahtevkom. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi postavilo temelje za njihovo uveljavljanje in zapisalo, da njihov namen ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (regulacijske začasne odredbe, ker naj začasno regulirajo, urejajo določeno stanje). Sodno varstvo pa svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda.2 Ko je US presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu in nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. To namreč narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi nasprotni stranki zagotovi možnost, da brani svoje pravice in interese.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je ocenilo, da tožnik (v zvezi s svojim tožbenim zahtevkom) ni izkazal težko nadomestljive škode, torej predpostavke po 2. alineji 272. čl. ZIZ, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

7. Ni razloga za dvom v to, da je skupno življenje pravdnih strank nevzdržno, saj sta razvezana zakonca, prav nevzdržnost skupnega življenja pa je razlog za razvezo zakonske zveze. Tudi ne gre dvomiti, da je za tožnika neugodno, da ne more zaživeti z novo partnerico v isti hiši, v kateri še vedno živi toženka. Vendar bo moral počakati do zaključka pravde za izselitev, v kateri se toženka brani, da je hiša skupno premoženje zakoncev. Pred tem ne more doseči njene izselitve, saj ni izkazal, zakaj bi bilo to nujno v smislu navedenih pogojev, ki jih je treba razlagati restrikivno, kot vsako izjemo, česar se zaveda tudi pritožnik sam. Njegovo duševno trpljenje, ki ga opisuje zaradi prebivanja s toženko na istem naslovu tudi po razvezi njune zakonske zveze in nemožnost takoj na istem naslovu zaživeti z novo partnerico, ni škoda, ki bi bila nenadomestljiva v tem smislu, da bi bilo upravičeno poseči v pravice in interese toženke enostransko (_ex parte_), že pred izvedbo kontradiktornega (dokaznega) postopka. Obvestilo o ovadbi, ki naj bi izkazovala toženkino grožnjo z nasiljem, je bilo predloženo šele v pritožbenem postopku, zato ni upoštevno (337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa je tožnik navajal "le" hudo stisko, negativen vpliv na vsesplošno počutje in kvaliteto njegovega ter toženkinega življenja ter da "[...] ni moč izključiti, da se bo psihično nasilje sprevrglo v fizično". Takšna potencialna nevarnost za predlagano regulacijsko začasno odredbo ne zadošča, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.3

8. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjskega sklepa pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. odst. 365. čl. ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Upnik mora na podlagi 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Po 3. odst. 270. čl. ZIZ, ki se na podlagi 3. odst. 272. čl. ZIZ uporablja tudi v postopku odločanja o začasni odredbi v zavarovanje nedenarne terjatve, pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

2 Ustavno sodišče je izdajo regulacijske začasne odredbe sicer vezalo na preprečitev nenadomestljive škode, vendar je ta pogoj sodna praksa po začetku uporabe ZIZ nadomestila s pogojem težko nadomestljive škode (glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008, VSL I Cp 181/2010, I Cp 4184/2009 in druge).

3 Sicer pa ima tožnik v primeru kakršnegakoli nasilja v družini na voljo pravna sredstva po zakonu o preprečevanju nasilja v družini.