Jedro

Pri škodi zaradi izgube na dohodku, ki je tožniku nastala v času bolniškega dopusta in škodi, ki mu je nastala v času po invalidski upokojitvi (pri čemer je bilo glede na utrpele poškodbe že v začetku zdravljenja gotovo, da bo nastala), za isto obliko (vrsto) škode.

Skladno s sodno prakso je sicer omejevanje prejemanja rente na določen datum nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka, saj taka presoja ne upošteva morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje, vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem spregledalo, da je šlo v primerih, na katere se sklicuje, za omejitev na podlagi ugovora tožencev. V tej zadevi pa je omejitev v zahtevek postavil tožnik in jo je zato sodišče prve stopnje dolžno upoštevati, saj je na zahtevek vezano.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi - v II. točki izreka, kolikor je renta prisojena za čas od izpolnitve zakonitih pogojev za upokojitev tožeče stranke dalje ter - v III. točki, kolikor je zavrnjeno omejevanje plačila rente do izpolnitve zakonitih pogojev za upokojitev tožeče stranke.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 189,00 EUR pritožbenih stroškov v roku petnajstih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo: - da tožniku plača 8.937,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje do plačila (točka I izreka); - da mu od 7. 4. 2015 dalje plačuje mesečno rento v znesku 139,65 EUR (točka II izreka); - in da mu povrne 2.014,83 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka IV izreka). V presežku (med drugim tudi glede omejevanja plačila rente do izpolnitve zakonskih pogojev za upokojitev tožnika) je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga toženka. Izpodbija odločitev v I., II. in IV. točki sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita, da je sodilo mimo tožbenega zahtevka, saj je tožnik odškodnino v obliki mesečne rente uveljavljal do izpolnitve zakonitih pogojev za upokojitev, toženka pa takšni omejitvi ni nasprotovala in je predlagala, da se pri ZPIZ opravijo poizvedbe, kdaj točno bi tožnik izpolnil pogoje, če škodnega dogodka ne bi bilo. Ker teh poizvedb ni opravilo in tehtnih razlogov zato ni navedlo, je kršilo pravila pravdnega postopka.

Stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova terjatev za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo ni zastarala, je po mnenju pritožnice zmotno. Podlago za prisojo te škode daje drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zastaranje te terjatve začne teči, ko tožnik zve za to obliko oziroma vrsto škode in jo uveljavlja, pri čemer je pravočasno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. Tožnik je bil z nastankom škode seznanjen najkasneje s prejemom odločbe ZPIZ, s katero je bil invalidsko upokojen z dnem 19. 11. 2009. S prejemom te odločbe je bil seznanjen tudi z višino škode. Triletni zastaralni rok je do vložitve tožbe že iztekel (tako tudi sodba I Cp 1247/2014, sodba II Ips 977/2007 in sodba Pdp 492/2012). Tožnik je s tožbo, ki jo je vložil 12. 5. 2011, zahteval zgolj povračilo razlike med plačo, ki bi jo dobival, če škodnega dogodka ne bi bilo in nadomestilom plače v času bolniškega dopusta (od meseca maja 2008 do meseca avgusta 2009). Gre za odškodnino za preteklo materialno škodo, ki ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. Ta škoda se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode in zapade mesečno za pretekli mesec. Zastaranje za to škodo teče od vsakega posameznega mesečnega izplačila dalje. Vtoževanje pretekle materialne škode ne vpliva na tek zastaralnega roka za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, saj gre za drugo vrsto oziroma obliko materialne škode. Smiselno enako velja tudi za nepremoženjsko škodo (II Ips 175/2012). Tek zastaralnega roka je v konkretnem primeru zato treba presojati po datumu zaključka bolniškega dopusta oziroma po datumu upokojitve tožnika, ne glede na to, da materialna škoda, ki je tožniku nastala neposredno po škodnem dogodku zaradi bolniškega dopusta in škoda, ki mu je nastala zaradi invalidske upokojitve, izvirata iz istega škodnega dogodka. Sam razlog nastanka je različen (bolniški dopust oziroma predčasna invalidska upokojitev). Gre za dva različna razloga nastanka materialne škode in zato je tudi tek zastaralnega roka različen. Zaradi zmotnega stališča glede zastaranja se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno oziroma kdaj je bil tožnik invalidsko upokojen, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na uspeh v pravdi je bilo nepravilno odločeno tudi o stroških postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odgovor na vprašanje, ali je zahtevek za povračilo škode (ki je oziroma bo tožniku še nastala zaradi razlike med dohodkom, ki bi ga dobil, če ne bi bil poškodovan in dohodkom, ki ga dobiva v času od invalidske upokojitve dalje - to je od 19. 11. 2009 dalje) zastaran, je v konkretnem primeru odvisen od presoje, ali gre pri škodi, ki nastane zaradi nižjega dohodka v času zdravljenja (oziroma v času bolniškega dopusta) ter škodi, ki nastane zaradi nižjega dohodka v času po invalidski upokojitvi (pri čemer je bilo glede na utrpele poškodbe že v začetku zdravljenja gotovo, da bo nastala), za isto ali različno obliko (vrsto) materialne škode.

V kolikor gre za isto obliko škode (takšno stališče je zavzelo sodišče prve stopnje), je vložitev tožbe, s katero je tožnik uveljavljal (tudi) zahtevek za povračilo škode zaradi manjšega dohodka v času bolniškega dopusta (tožba z dne 12. 5. 2011, ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani pod Opr. št. III P 1118/2011), prekinila tek zastaranja tudi za drugo takrat že nastalo in tudi bodočo škodo iz tega naslova, torej tudi škodo zaradi nižjega dohodka v času po invalidski upokojitvi. Ker je v tem primeru zastaralni rok začel ponovno teči šele z zaključkom pravde (to je 20. 5. 2013), se triletni zastaralni rok do vložitve tožbe, s katero tožnik zahteva plačilo dodatne (že nastale in bodoče) škode zaradi nižjega dohodka v času po invalidski upokojitvi, še ni iztekel. V kolikor pa gre za drugo obliko (oziroma vrsto) materialne škode, pa vložitev prve tožbe na tek zastaralnega roka za sedaj vtoževano terjatev ni vplivala. Velja namreč, da so zahtevki za posamezne oblike materialne škode (enako velja tudi za nematerialno škodo) relativno samostojni in zato uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike škode. V tem primeru je zastaranje za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nižjega dohodka v času po njegovi invalidski upokojitvi, začelo teči, ko je za to škodo izvedel(1). V kolikor je do tega prišlo že takoj po poškodbi(2), je terjatev zastarala. Možno pa je, da je terjatev zastarala tudi v primeru, da je tožnik za škodo izvedel šele, ko je zaključil z zdravljenjem oziroma, ko se je seznanil z odločbo o invalidski upokojitvi(3).

6. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri škodi zaradi izgube na dohodku, ki je tožniku nastala v času bolniškega dopusta in škodi, ki mu je nastala v času po invalidski upokojitvi (pri čemer je bilo glede na utrpele poškodbe že v začetku zdravljenja gotovo, da bo nastala(4)), za isto obliko (vrsto) škode. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, gre tako v prvem kot drugem primeru za povrnitev premoženjske škode zaradi prizadete telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 174. člena OZ, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga tožnik prejemal, če ne bi bil poškodovan, in dohodkom, ki ga je oziroma ga bo dejansko prejemal. V prvem in drugem primeru gre (gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka) za bodočo škodo, ki je v skladu s sodno prakso lahko oškodovanec uveljavlja bodisi v obliki rente bodisi s vtoževanjem odškodnine za preteklo obdobje.

Tudi sistematika 174. člena OZ ne daje podlage za zaključek, da gre za dve obliki škode. Gre le zato, da prvi odstavek te določbe ureja vprašanje premoženjske škode, ki je nastala zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja do trenutka njenega izračuna, drugi odstavek pa se nanaša na bodočo škodo, pri čemer je treba razumeti, da gre za škodo, ki je bodoča gledano s stališča odločanja o odškodnini(5). Da pri sistematiki te določbe ne gre za ločevanje posameznih oblik škode, nazorno kaže primer škode, ki oškodovancu nastane zaradi izdatkov za tujo pomoč. To škodo se lahko uveljavlja tako po prvem kot drugem odstavku te določbe, pri čemer ni sporno, da gre v obeh primerih za isto obliko (premoženjske) škode.

Tudi ne drži, da bi bil razlog za nastanek te škode (to je izgube zaslužka) različen. Razlog zanjo je v (delni ali popolni) nezmožnosti za delo zaradi telesne poškodbe ali prizadetega zdravja. Ta je sicer lahko začasne (le v času zdravljenja) ali trajne narave, kar pa ne daje podlage za zaključek, da gre za drugo vrsto škode.

Končno drugačne presoje ne narekuje niti to, da sodišče prikrajšanje pri dohodku za obdobje bolniškega dopusta ugotovi s primerjavo med dohodkom, ki bi ga oškodovanec prejel, če do poškodbe ne bi prišlo ter nadomestilom osebnega dohodka, ki ga dejansko prejema, v času po upokojitvi pa primerja dohodek, ki bi ga oškodovanec prejel, če do poškodbe ne bi prišlo, s pokojnino. To namreč tega, da gre v obeh primerih za prikrajšanje pri dohodkih, ne spreminja.

7. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, se je o vprašanju, ali gre pri zahtevku za plačilo denarne odškodnine zaradi nastale premoženjske škode zaradi prikrajšanja v dohodku v času zdravljenja in takem zahtevku za čas po invalidski upokojitvi, za različno obliko škode oziroma različno dejansko in pravno podlago zahtevkov, izreklo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007. V tej zadevi je bil zahtevek zaradi prikrajšanja pri dohodku zaradi trajne nezmožnosti za delo na prvi in drugi stopnji sojenja zavrnjen zaradi zastaranja ravno z argumentom, da imata zahtevka za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka med zdravljenjem in zahtevek zaradi izgube zaslužka zaradi trajne nezmožnosti za delo različno dejansko in pravno podlago(6). Vrhovno sodišče se s tem ni strinjalo. Pojasnilo je, da gre tako v prvem kot drugem primeru za povrnitev premoženjske škode zaradi prizadete telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 195. člena ZOR, ki se kaže v razliki med dohodkom, ki bi ga tožnik dobival, če ne bi bil poškodovan in dohodkom, ki ga je dejansko prejel(7). Enako stališče (čeprav z rezervno argumentacijo) je zavzelo tudi v zadevi VIII Ips 84/2015 z dne 8. 3. 2016, ko je pojasnilo(8), da gre pri škodi v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal in prejemki, ki jih je prejel v času bolniškega dopusta oziroma invalidske pokojnine za primer tako imenovane sukcesivno nastajajoče škode, za katero velja, da je pravočasno uveljavljanje prve škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod. To po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da bi moral tožnik, da bi se izognil zastaranju, tožbo vložiti pred potekom zastaranja prve tovrstne škode, to je najkasneje pred potekom petih let od prve razlike v prejemkih, do katere je prišlo na podlagi predčasne upokojitve oziroma bolniškega dopusta. Stališču o isti obliki (vrsti) materialne škode je sledilo tudi pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 1612/2010 z dne 13. 10. 2010(9).

8. Pritožnica se v pritožbi sicer sklicuje na nekatere druge odločbe, ki pa na odločitev ne morejo vplivati, saj se sodišče z vprašanjem, ki je bilo v tej zadevi odločilno, ni ukvarjalo(10).

9. Stališče sodišča prve stopnje, da gre pri škodi, ki je tožniku nastala zaradi prikrajšanja pri dohodku v času bolniškega dopusta in v času, ko se je invalidsko upokojil, za isto obliko (vrsto) materialne škode, je torej pravilno. Materialnopravno pravilna je posledično tudi presoja ugovora zastaranja in zaključek, da terjatev, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo, ni zastarala. Ker ob tem vprašanje, kdaj je tožnik prejel odločbo o invalidski upokojitvi in odločbo o odmeri pokojnine, ni relevantno, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nepravilni zavrnitvi dokaznega predloga z opravo ustreznih poizvedb oziroma o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

10. Je pa pritožba utemeljena v delu, ko opozarja, da je sodišče s tem, ko toženkine obveznosti plačevanja rente ni časovno omejilo tako, kot je tožnik s tožbo zahteval, prekoračilo tožbeni zahtevek (2. člen ZPP). Tožniku je namreč prisodilo več kot je zahteval. Ob upoštevanju izpodbijane odločitve bi mu renta pripadala (ne glede na izpolnitev pogojev za upokojitev) vse do tedaj, ko bi toženka s sklicevanjem na spremenjene okoliščine dosegla njeno zmanjšanje ali ukinitev (175. člen OZ). Res je sicer, da je sodna praksa (ki jo sodišče prve stopnje tudi citira) zavzela stališče, da je omejevanje prejemanja rente na določen datum nesorazmerno glede na oškodovančevo pravico do povračila izgubljenega zaslužka, saj taka presoja ne upošteva morebitnih sprememb dejanskega stanja in pokojninske zakonodaje, vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem spregledalo, da je šlo v primerih, na katere se sklicuje, za omejitev na podlagi ugovora tožencev. V tej zadevi pa je omejitev v zahtevek postavil tožnik in jo je zato sodišče prve stopnje dolžno upoštevati, saj je na zahtevek vezano. Po presoji pritožbenega sodišča je omejitev „do izpolnitve zakonitih pogojev za upokojitev tožeče stranke“ tudi dovolj določena oziroma je določljiva. Ravno zaradi možnosti, da bo v prihodnjih letih prišlo do sprememb glede upokojitvenih pogojev, je takšen način omejitve celo bolj primeren kot omejitev s točnim datumom.

11. Dokazni predlog, da sodišče pri ZPIZ opravi poizvedbe o točnem datumu predvidene tožnikove upokojitve je bil, čeprav z drugačnimi razlogi, zato pravilno zavrnjen.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi 357. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki II in točki III, kolikor je bila renta prisojena za čas od izpolnitve zakonitih pogojev za upokojitev dalje oziroma je bila omejitev zavrnjena. V ostalem je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

13. Ker se uspeh tožnika ob upoštevanju tožbenega zahtevka (ki je vseboval omejitev plačevanja rente) z delno razveljavitvijo sodbe ni zmanjšal, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo. Je pa toženki, ki je s pritožbo delno uspela (pritožbeno sodišče ta uspeh ocenjuje na približno 1/3), na podlagi drugega odstavka 154. v zvezi z 165. členom ZPP priznalo pravico do povračila dela pritožbenih stroškov. Ker je kot strošek priglasila le plačano sodno takso za pritožbo v višini 567,00 EUR, je tožniku naložilo, da 1/3 tega zneska, to je 189,00 EUR v roku petnajstih dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča plača toženki. Za primer zamude je toženki priznalo tudi pravico do zakonskih zamudnih obresti kot to izhaja iz izreka te odločbe.

Op. št. (1): Zakonsko besedilo ne govori o višini škode. Sodna praksa zato določbo razlaga tako, da vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti znan konkreten znesek, ampak zadostuje, da so oškodovancu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode (tako na primer sodba III Ips 150/2008). Ob tem se od oškodovanca zahteva tudi določena stopnja skrbnosti: četudi oškodovanec za obseg škode (in njenega povzročitelja) morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

Op. št. (2): Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik glede na utrpele poškodbe takoj vedel, da ni več zmožen za delo.

Op. št. (3): Ker sodišče prve stopnje tega, kdaj je tožnik zdravljenje zaključil oziroma kdaj je odločbo prejel, ni ugotovilo, je mogoče govoriti le o možnosti.

Op. št. (4): Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je bodoča škoda tista škoda, katere vzrok je že nastal in je zaključen, posledice pa ali še trajajo (kontinuirana bodoča škoda) ali pa bodo po normalnem teku stvari gotovo nastale kasneje (samostojna bodoča škoda).

Op. št. (5): D. Jadek Pensa in drugi v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, prva knjiga, stran 1000. Op. št. (6): Tožnik je v tej zadevi zahtevek zaradi trajne nezmožnosti za delo prvič postavil šele s pripravljalno vlogo dne 11. 1. 2001, med tem ko je v tožbi z dne 28. 4. 1993 zahteval (le) povrnitev škode zaradi izgube zaslužka med zdravljenjem.

Op. št. (7): Zaključilo je, da zato, ker je tožnik že s tožbo zahteval povrnitev zaslužka za obdobje neposredno po škodnem dogodku, je s tem pretrgal zastaranje za vse nadaljnje istovrstne terjatve, ki jih je tožniki uveljavljal s pripravljalno vlogo z dne 11. 1. 2001. Op. št. (8): Glej točko 20. Op. št. (9): V tej zadevi, ki sicer ni bila revizijsko preizkušena, je tožnica s tožbo vloženo v decembru 2008 uveljavljala povračilo škode iz naslova izgube na zaslužku za čas po invalidski upokojitvi (čas po 1. 1. 2004). Ni pa pred tem uveljavljala povračila škode zaradi prikrajšanja pri dohodku v času bolniškega dopusta (tega je nastopila 6. 4. 2002). Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da je škoda zaradi nezmožnosti za delo tožnici začela nastajati na premoženjskem področju že takoj po nesreči (razlika med plačo, če bi delala, in nadomestilom plače v času bolniškega dopusta) in je zato že tedaj začel teči zastaralni rok. Ker tudi za sukcesivno nastajajočo bodočo škodo velja, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje škode iz tega naslova, je do vložitve tožbe potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok. Dejstvo, kdaj je bilo ugotovljeno zmanjšanje delovne zmožnosti (tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s sodbo z dne 11. 7. 2007, pravica do delne invalidske pokojnine pa ji je bila priznana šele z odločbo 22. 8. 2008) je v pogledu teka zastaralnega roka ocenilo za nerelevantno.

Op. št. (10): V zadevi VSL I Cp 1247/2014 z dne 24. 9.2014 je pritožbeno sodišče sicer ločeno presojalo ugovor zastaranja glede zahtevka za povračilo razlike med plačo, ki bi jo oškodovanka dobivala in nadomestilom zaradi bolniškega dopusta ter zahtevka za plačilo mesečne rente iz naslova izgube na dohodku v času invalidske upokojitve, a se ob tem vprašanje istovrstnosti škode (niti vprašanje ali gre morda za novo škodo) ni izpostavilo kot problematično.

V zadevi II Ips 977/2007 z dne 16. 9.2010 je bilo stališče o različni dejanski in pravni podlagi zahtevka iz naslova razlike v plači za čas bolniškega staleža ter zahtevka zaradi izpada dohodka v posledici zdravstvenih težav, povezanih s škodnim dogodkom (prenehanje zaposlite pri prvotnem delodajalcu in težave z novim zaposlovanjem) zavzeto zgolj v zvezi z vprašanjem dopustnosti revizije, zato nima enake teže kot drugačno (vsebinsko) stališče v že prej navedenih zadevah.

V zadevi VDSS Pdp 492/2012 se je sodišče ukvarjalo zgolj z zastaranjem rentnega zahtevka, ki se je navezoval na prikrajšanje na dohodku zaradi invalidske upokojitve, ne pa z vprašanjem, ali gre za isto obliko škode.

Neprimerljiva s konkretno je tudi zadeva II Ips 175/2012, saj je bilo v njej obravnavano vprašanje, ali so zahtevki za posamezno obliko (vrsto) nematerialne škode relativno samostojni in zato uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike, ne pa z vprašanjem, ki je aktualno v tej zadevi.