Jedro

Za začetek teka subjektivnega roka iz 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP je odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana (da obstaja), in ne kdaj bi se lahko seznanil (mogel seznaniti) z njim. Če je predlagatelj videl gradbiščno tablo, je mogoč zaključek, da se je seznanil z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Ne zadostuje pa le ugotovitev, da je bila tabla postavljena.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote A., Izpostave B., št. ... z dne 24. 10. 2007 se v delu, ki se nanaša na tožnici, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. Toženka je tožnicama dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zahteva prizadete stranke C.C.C. d.o.o., A., za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla skupni predlog več predlagateljev (med njimi tudi obeh tožnic) za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem Upravne enote A., Izpostave B., št. ... z dne 26. 10. 2006, ki je bilo izdano investitorju C.C.C. d.o.o. iz A. V obrazložitvi navaja, da je bilo omenjeno gradbeno dovoljenje izdano za rekonstrukcijo in nadzidavo etaže poslovnega objekta na naslovu ... ulica št. 1 v A. na zemljiščih parc. št. 2609 in 2610 k.o. D. Nadalje ugotavlja, da so predlagatelji vložili predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj jim ni bila dana možnost udeležbe v postopku kot stranskim udeležencem. Pri tem se kot lastniki sosednje stavbe na ... ulici št. 2 sklicujejo, da je bilo vplivno območje objekta na ... ulici št. 1 v projektu prikazano napačno, za kar so po pozivu predložili tudi ekspertno mnenje. V samem predlogu, ki je bil vložen 29. 5. 2007, so navedli, da naj bi se z gradbenimi posegi seznanili šele 5. 5. 2007, podrobneje pa 16. 5. 2007 z vpogledom v pravnomočno gradbeno dovoljenje pri upravnem organu. Po njihovem je bil predlog vložen v roku 30 dni, ko so videli oz. se seznanili s posegi, ki so grobo posegli v njuna upravičenja. V zvezi z vprašanjem pravočasnosti predloga pa je upravni organ ugotovil, da so predlagatelji že več kot mesec dni pred vložitvijo predloga za obnovo postopka vedeli, da se na spornem objektu izvajajo gradbena dela oz. bi to morali vedeti glede na obseg del in glede na to, da je objekt ... ulica št. 2 od sosednjega objekta ... ulica št. 1 oddaljen manj kot 1,5 m. Kot je razvidno iz gradbenega dnevnika, je investitor začel z gradbenimi deli 29. 11. 2006, od začetka gradnje je bila okoli gradbišča postavljena zaščitna ograja, dela so potekala tik ob objektu ... ulica št. 2, v katerem živijo predlagatelji obnove oz. tam opravljajo svojo dejavnost. V obrazložitvi organ še poudarja, da je tudi iz njihovih izjav razvidno, da so vedeli, da se na objektu ... ulica št. 1 gradi in so tudi v vlogi z dne 29. 5. 2007 navedli, da so tekom gradnje podali kosi gradbenega materiala na sosednjo zgradbo, kolesarnico in dvorišča predlagateljev. Kljub temu skoraj pol leta po začetku gradnje niso reagirali, ampak so to storili šele, ko je investitor začel z nameščanjem spornih požarnih stopnic na fasado objekta, ki so tik ob fasadi objekta tožnic. Glede na navedeno po mnenju toženke niso izkazali, da je predlog za obnovo postopka vložen znotraj subjektivnega roka iz 5. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. V zaključku še navaja razloge, zaradi katerih meni, da zahteva za obnovo postopka po uradni dolžnosti ni utemeljena.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da bi tožnici na podlagi gradnje na sosednjem zemljišču lahko sklepali, da je gradbeno dovoljenje izdano. Stališče, da je postavljena gradbiščna tabla okoliščina, na podlagi katere je mogoče sklepati na izdano gradbeno dovoljenje, pa je sprejela tudi sodna praksa (sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 2189/2005-18 z dne 24. 5. 2007).

Tožnici se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi poudarjata, da lahko obstoj posameznih dejstev domneva samo zakon. Zato v konkretnem primeru organ sam ne more domnevati, da sta tožnici vedeli za izdano gradbeno dovoljenje, saj za kaj takega nima zakonske podlage. Menita, da sta dokazali, da za sporno dejstvo dejansko nista vedeli, ampak sta bili z njim seznanjeni šele, ko je bilo z gradnjo poseženo v njune pravice, to pa je v začetku maja 2007. Stališče toženke bi tako pomenilo, da subjektivni rok ne bi bil več odvisen od dejstev v sferi stranke, ampak bi bil objektiviziran npr. z dnevom postavitve gradbiščne table ali drugih podobnih dejstev, za katere bi organ presodil, da štejejo za take, da bi na njihovi podlagi stranka za določena dejstva mogla vedeti. Bistvo subjektivnega teka roka pa je v tem, kdaj je stranka dejansko izvedela za izdajo odločbe. Ne strinjata se s stališčem, da pri vprašanju pravočasnosti predloga ni odločilno, kaj je oseba dejansko vedela, ampak to, kaj bi mogla sklepati. Nadalje v tožbi navajata razloge, zaradi katerih bi bilo treba po njunem mnenju obnoviti postopek izdaje gradbenega dovoljenja po uradni dolžnosti. Predlagata, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj ter dovoli obnovo postopka, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje z navodili ter kot naslednji podrejeni predlog, da se dovoli obnova postopka po uradni dolžnosti in se v tem postopku tožnicama prizna status stranke z interesom. Zahtevata tudi povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka C.C.C. d.o.o. iz A. (sedaj C.C.C. Skupina d.o.o.) in uvodoma predlagala zavrženje tožbe. Po njenem mnenju poprava tožbe, s katero tožnici izpodbijata prvostopenjski sklep, medtem ko sta v tožbi izpodbijali odločbo upravnega organa druge stopnje, spreminja oz. razširja tožbo do takšne mere, da gre dejansko za povsem novo tožbo. Ta pa je vložena po preteku roka iz 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni tudi, da institut nepopolne in nerazumljive tožbe iz 31. člena ZUS-1 ne dopušča razširitve oz. spremembe tožbe po izteku zakonskega roka za njeno vložitev. Tožbo, s katero tožnici izpodbijata drugostopenjsko odločbo, pa je treba zavreči iz razloga po 4. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Kar zadeva pravočasnost predloga za obnovo postopka, pa prizadeta stranka poudarja, da je za začetek teka subjektivnega roka odločilno dejstvo, kdaj se je stranka seznanila z okoliščinami konkretnega primera, ki kažejo na to, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Ne strinja se, da bi rok pričel teči, ko sta tožnici vpogledali v omenjeno odločbo. Poudarja, da je prizadeta stranka skladno s predpisi organizirala gradbišče, postavila tablo o izvajanju gradbenih del in vodila gradbeni dnevnik. Z deli je pričela 29. 11. 2006 in jih izvajala do 30. 5. 2007. Ker se gradbena dela lahko pričnejo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, to pomeni, da ko izveš za gradbena dela, obenem izveš tudi za odločbo. Prizadeta stranka zato z gotovostjo trdi, da sta tožnici za oboje izvedeli mnogo pred 29. 4. 2008 (prav: 2007). Tudi zatrjevanja tožnic, da sta mislili, da gre za črno gradnjo, ne more vplivati na tek subjektivnega roka. V mesecu februarju 2007 je bila zaključena nadzidava nadstropja in fasada, v drugi polovici februarja so bila vzidana že vsa okna v novem nadstropju. Iz trditve tožnic, da jima je z vgradnjo oken postalo jasno, da gre za trajni poseg, izhaja, da sta vsaj v mesecu februarju 2007 vedeli, da se izvajajo gradbena dela, za katera je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Prizadeta stranka zavrača tudi trditve glede razlogov, zaradi katerih naj bi se postopek obnovil po uradni dolžnosti. Podrejeno predlaga zavrnitev tožbe, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnici pravočasno tožbo v tem upravnem sporu vložili zoper drugostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sklep upravnega organa prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka.

Ker sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, torej aktov, s katerimi je vsebinsko odločeno o zadevi in se z njimi posega v tožnikov pravni položaj (2. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožnici pozvalo, da navedeno napako odpravita. V takem primeru je namreč tudi po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklep opr. št. I Up 653/2007) sodišče prve stopnje dolžno ravnati kot z nerazumljivo tožbo in zahtevati odpravo pomanjkljivosti po 31. členu ZUS-1. V obravnavanem primeru ne gre spregledati, da je že iz prvotne tožbe oz. tožbenega predloga razvidno, da je sporna odločitev, da predlogu za obnovo ni bilo ugodeno in da tožnicama ni bil priznan status stranskih udeleženk v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, torej odločitev, sprejeta na prvi stopnji. Tudi ta okoliščina govori v prid temu, da je šlo le za popravo tožbe in ne za novo tožbo, ki bi bila vložena prepozno in bi jo bilo treba zavreči. V primeru obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka 1. odstavka 263. člena ZUP). Ne zahteva se, da je predlagatelj seznanjen tudi z njeno vsebino. V roku enega meseca, potem ko je izvedel za odločbo, je zato dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico za vložitev predloga za obnovo postopka: da se seznani z odločbo - jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino in tudi vloži predlog. Za začetek štetja subjektivnega roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana (da obstaja) in ne kdaj bi se lahko seznanil (mogel seznaniti) z njim. Ali drugače: ZUP v 5. točki 1. odstavka 263. člena ne šteje enomesečnega roka od dneva, ko je stranka mogla izvedeti, da je odločba izdana.

Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje. Upravni organ je v obravnavani zadevi ugotovil, da tožnici živita oz. opravljata svojo dejavnost v objektu ... ulica št. 2, ki je sosednji objekt zgradbe, na katerem se je opravljal poseg, da sta objekta medsebojno oddeljena manj kot 1,5 m in da je bila od začetka gradnje v mesecu novembru 2006 okoli gradbišča postavljena zaščitna ograja (kljub investitorjevemu zatrjevanju o postavljeni gradbiščni tabli organ tega dejstva ni ugotovil). Tem ugotovitvam tožnici v tožbi ne oporekata. Upravni organ se je skliceval tudi na navedbe v predlogu za obnovo postopka, in sicer da so med gradnjo padali kosi gradbenega materiala na sosednjo zgradbo, kolesarnico in dvorišča predlagateljev, ter na podlagi tega zaključil, da sta tožnici že več kot mesec dni pred vložitvijo predloga vedeli ali bi vsaj morali vedeti, da se na objektu ... ulica št. 1 izvajajo gradbena dela. Razlogov, zakaj stranka zaradi tega ve, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pa organ ni pojasnil oz. je iz obrazložitve razvidno, da naj bi gradnja stranke "silila", da šele poizvejo, ali je bila odločba izdana.

Manjka torej dokazna ocena, ali in zakaj je na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče sklepati tudi o tem, da sta bili tožnici pred 29. 4. 2007 seznanjeni z obstojem upravnega dovoljenja. Pri tem je treba upoštevati tudi osebne okoliščine predlagateljev (npr. znanj, poklica, izkušenj, zaradi katerih je na podlagi okoliščin primera mogoč zaključek, da so vedeli za gradbeno dovoljenje). Tudi upravni organ druge stopnje v svojih razlogih ostane le pri delnem odgovoru, in sicer da je bilo o izdanem gradbenem dovoljenju glede na gradnjo na sosednjem zemljišču mogoče sklepati od 29. 11. 2006 ter ves čas gradnje. To stališče bi zadostovalo, če bi šlo za splošno znano dejstvo, da se nobena gradnja ne odvija brez izdanega gradbenega dovoljenja. Tega pa organ ne ugotavlja.

Ker izpodbijani upravni akt nima razlogov o odločilnem dejstvu, preizkus tožbenih trditev o pravočasnosti predloga ni mogoč. V zvezi s stališčem drugostopenjske odločbe o pomenu postavljene gradbiščne table sodišče še opozarja, da je investitor v skladu z določbo 3. odstavka 82. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1) dolžan poskrbeti za označitev gradbišča s tablo, na kateri so navedeni vsi udeleženci pri graditvi objekta, imena, priimki, nazivi in funkcije odgovornih oseb ter podatki o gradbenem dovoljenju. Če je ugotovljeno, da je predlagatelj videl tablo, je mogoč zaključek, da se je seznanil tudi z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano. Ne zadostuje pa le ugotovitev, da je bila tabla postavljena - npr. za lastnika nepremičnine iz vplivnega območja gradnje, ki živi drugje, je lahko tabla povsem irelevantna, saj ne ve zanjo.

Upravni organ prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer zavzel stališče glede pobude tožnic za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ni pa o tem sprejel nobene formalne odločitve. Glede na navedeno tožbeni razlogi glede obnove po uradni dolžnosti ne morejo biti predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), je odpravilo izpodbijano odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. odstavek 64. člena ZUS-1), oboje v delu, ki se nanaša na tožnici.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnici v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, drugo tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelo pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot sta to zahtevali tožnici.

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ima v primeru, če sodišče tožbi ugodi, pravico do povračila stroškov postopka le tožnik. Ta je namreč s tožbo uspel, medtem ko je prizadeta stranka v postopku zastopala nasprotni interes.