Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da dokazni postopek prestavitve ograje v zadnjem delu ni zanesljivo potrdil. Ker je bilo dokazno breme na strani tožnikov, je sklep, da prestavitev ni dokazana, pravilen.

V pravdah zaradi motenja posesti je pasivno legitimirana oseba, ki je posest odvzela oziroma motila. Dejstvo, da je v teku postopka postala (so)lastnica zemljišča, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja, tudi stranska intervenientka, zato na odločanje in na izvršitev te odločbe nima vpliva.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnika lahko zahtevata odstranitev ograje (ne pa njeno prestavitev), saj ni stvar tožnikov niti stvar sodišča, kaj bo po odstranitvi toženec z njo storil.

Izrek

I. Pritožba stranske intervenientke se zavrže. II. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdi.

III. Tožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika v tem postopku uveljavljata varstvo posesti zemljišča, po katerem poteka pot do njune nepremičnine. Do motenja naj bi potrditvah tožnikov prišlo s tem, ko je toženec med 17. in 18. 3. 2016 na pot prestavil in postavil ograjo, ki je prej na tem mestu ni bilo in s tem tožnikoma otežil uporabo poti. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo, da ograjo v delu od stičišča dovozne poti s K. cesto do vključno drugega nosilca lesenih vrtnih vrat modre barve, to je vključno z omenjenimi vrati, v roku 8 dni odstrani (točka II izreka) ter mu prepovedalo, da bi na način, opisan v točki II izreka ali temu podoben način, še kdaj motil posest tožnikov (točka III izreka). V preostalem je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka) in tožencu naložilo, da vsakemu od tožnikov plača po 800,40 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točki V in VI izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe pravdni stranki in stranska intervenientka.

3. Tožnika izpodbijata odločitev v točki IV izreka. Uveljavljata pritožbena razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

Navajata, da zavrnjeni del zahtevka predstavlja en meter od skupno sedemindvajsetih metrov ograje. Tudi ta del ograje dovozno pot zožuje. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ograja v tem delu z motilnim ravnanjem ni bila premaknjena, je napačna. To bi pomenilo, da bi bil del ograje, ki po mnenju sodišča prve stopnje ni bil prestavljen, zamaknjen že pred motilnim ravnanjem in bi bila ograja zobčaste oblike. Tega pa nobena od strank ni zatrjevala. S svojo odločitvijo je zato sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage obeh strank. Do drugačnega zaključka pripelje fotografija z dne 17. 3. 2016, na kateri je vidna napeljana vrvica, s katero je toženec v naprej začrtal potek ograje. Sporni del na fotografiji sicer ni viden, vendar je glede na vrvico jasno, da je toženec premik načrtoval tudi v tem delu. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožnikoma in pričama J. Č. ter M. G., ko so izpovedali o premiku ograje do konca modrih vrat, ni jim pa verjelo, ko so se te izpovedbe nanašale na tretji del. Tudi ne drži, da tožnika nista podrobneje pojasnila dogajanja v zvezi s tem delom ograje. V tretji pripravljalni vlogi sta navedla, da je bila prestavljena za 50 cm na služnostno pot. Res je, da nista predložila nobene fotografije stanja pred motilnim ravnanjem, vendar z njimi ne razpolagata in jima zato sodišče takega dokaznega bremena ne bi smelo naložiti. Glede na to, da na premik ograje kažejo drugi dokazi - da ograja ni bila zamaknjena, tek vrvice in skladna izpovedba tožnikov in prič - bi moralo sodišče premik ograje ugotoviti tudi v zadnjem metru. Nepravilno je bil uporabljen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, to pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

4. Toženec1 v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo odločitve tako, da bo zahtevek tožnikov v celoti zavrnjen oziroma njeno razveljavitev. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Opozarja, da meja med parcelo 1111 in 0000/3, obe k. o. ..., ni označena. Ograja po 17. 3. 2016 ne stoji na parceli 0000/3. V ta namen je predlagal izvedenca geodetske stroke. Tak predlog je sodišče zavrnilo, toženec pa je zavrnitev svojih dokaznih predlogov pravočasno grajal. Toženec je zaslišan izpovedal, da ograje v začetnem delu, v dolžini 17 m (do ovinka), ni prestavljal. Iz fotografij, ki jih je sodišče posnelo na ogledu (št. 4, 5, 6, 51 in 52), izhaja, da kolesnice služeče poti v 17 - meterskem delu pred levim ovinkom niso v ničemer spremenjene. To kaže, da se pot ni spreminjala. V delu, ki se nanaša na ograjo med petim in sedemnajstim metrom, sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je ugodilo zahtevku na njeno odstranitev. Na to je le sklepalo. Odstranitev ograje, kot jo je tožencu naložilo sodišče (med 5. in 17. metrom), je v nasprotju z namenom posestnega varstva. Tožnikoma sodišče s sklepom, ki niti ni izvršljiv, saj ograja ne stoji na parc. št. 0000/3, omogoča širjenje posesti. Če bo sklep postal pravnomočen, toženec ograje ne bo več smel postaviti, saj bi bilo novo posestno stanje takšno, da ograje ne bo. Zaradi spremembe lastniškega stanja se sklep ne more glasiti le nanj. Toženec je o tem tožnika obvestil, vendar tožbe na stransko intervenientko nista razširila. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnika s približno četrtino svojega zahtevka nista uspela.

5. Stranska intervenientka je pritožbo vložila 20. 11. 2017. Tudi ona nasprotuje odločitvi sodišča. 6. Tožnika sta na pritožbo toženca odgovorila. Menita, da je neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške odgovora.

7. Pritožbi tožnikov in toženca sta neutemeljeni, pritožba stranske intervenientke pa je prepozna.

Glede pritožbe stranske intervenientke

8. Stranski intervenient lahko vloži pritožbo v roku, ki velja za stranko, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). Izpodbijani sklep je bil pooblaščencu toženca (ki je sočasno tudi pooblaščenec stranske intervenientke) vročen 27. 9. 2017, osemdnevni pritožbeni rok pa se je iztekel 5. 10. 2017. Pritožba, ki jo je stranska intervenientka vložila 20. 11. 2017, je zato prepozna. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP zavrglo.

Glede pritožbe tožeče stranke

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (glej točko 25) izhaja, da je sodišče del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na tretji del ograje2, zavrnilo zato, ker ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je bila s strani toženca tudi v tem delu (17. oziroma 18. 3. 2016) prestavljena. O tem dejstvu je, kot je mogoče razumeti ta del razlogov, zato sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pritožnika menita, da je tak zaključek nepravilen in posledica nepravilne uporabe 8. člena ZPP. V kolikor bi sodišče, skladno z metodološkim napotkom iz te določbe, ocenilo vse relevantne dokaze, bi ugotovilo, da je to dejstvo dokazano.

10. Graja dokazne ocene ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološke napotke iz 8. čl. ZPP in za svoj zaključek navedlo tudi razloge (glej točko 25 izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da glede zadnjega dela ograje na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je res prišlo do njene prestavitve. Res so prvi tožnik in priči M. G. ter J. Č. v svojih izpovedbah potrdili premik tudi v tem delu, vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem pravilno izpostavilo (in s tem vsaj smiselno pojasnilo, zakaj izpovedbam v tem delu ne sledi) nekatere druge okoliščine, ki kažejo drugače in vzbujajo resen dvom, da to drži. V ospredju je zagotovo dejstvo, da se ograja v tem delu po videzu razlikuje od preostale ograje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prvi in drugi del ograje (z izjemo vrat) narejen tako, da je na postavljene kole napeta modrozelena žica, prepletena na način, da je videti kot bi bila sestavljena iz kvadratov ali navzdol obrnjenih pravokotnikov, tretji (sporni) del pa je narejen tako, da je uporabljena žičnata ograja svetle barve, katere žica je prepletena tako, da gre za vzorec med seboj stikajočih se rombov. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga (ponudila pa ga nista niti pritožnika), zakaj bi toženec, če bi ograjo premikal tudi v tem delu, tu uporabil drugačno žičnato mrežo kot v prvem in drugem delu. Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi vsebino pritožbe z dne 11. 5. 2016 (priloga B8), v kateri je prvi tožnik navedel, da je bil mejnik v točki 15751 zasut s strani žene toženca že pred tremi meseci, na mejnik pa položena stara opeka. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje (točka 16), da je sporni del ograje v tem delu učvrščen z dvema vrstama opečnih zidakov (kar je vidno tudi na fotografiji številka 92, ki je bila posneta na ogledu) in izpovedbo priče M. G. (glej zapisnik na list. št. 141 in z njene strani narisano skico, na kateri je narisala mejnik in potek ograje) iz katere izhaja, da se mejnik nahaja nekje pod ograjo, je mogoč zaključek, da je bilo na tem mestu enako stanje že vsaj tri mesece pred zatrjevanim motenjem.

11. Sodišče prve stopnje se v dokazni oceni res ni opredelilo do fotografije z dne 17. 3. 2016 (priloga A16), vendar pa dokazna ocena zato ni pomanjkljiva niti nepravilna. Ta fotografija namreč ne dokazuje, da je do premika ograje prišlo tudi v zadnjem delu. Potek vrvice je namreč lahko tak kot izhaja iz fotografije tudi zato, ker je bila vrvica pritrjena na že tam obstoječi zadnji del ograje oziroma njen nosilec (glej fotografijo 16, ki je bila posneta na ogledu). Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbena navedba, da je bila ograja, če drži zaključek sodišča prve stopnje, da do prestavitve ni prišlo, prej zobčaste oblike. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v fotografije 14, 16 in A19 ugotavlja, da to ne drži. Ni namreč izključeno, da je toženec obstoječo pot z modrimi vrati zožil na način, da je prestavil le prvi nosilec teh vrat, drugega pa ne ali le minimalno. Drugi del ograjnih vrat je namreč lahko zgolj s pomikom krila vrat proti cesti prilagodil prvemu (z nosilcem vred prestavljenemu) delu vrat. To je vidno na fotografiji A19. 12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s tem, da dogajanja v zvezi z zadnjim delom ograje tožnika nista dovolj pojasnila. Kot navajata v pritožbi, sta navedla le to, za koliko naj bi bila (tudi) v tem delu ograja prestavljena. To pa ob dejstvu, da ne razpolagata s fotografijami starega stanja, ki bi sodišču prve stopnje lahko služile za primerjavo, ne zadostuje. Staro stanje bi morala vsaj opisati in s tem sodišču prve stopnje dati podlago za primerjavo starega in novega stanja.

13. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da dokazni postopek prestavitve ograje v tem delu ni zanesljivo potrdil. Ker je bilo dokazno breme na strani tožnikov, je sklep, da prestavitev ni dokazana, zato pravilen.

Glede pritožbe toženca

14. V pravdah zaradi motenja posesti je pasivno legitimirana oseba, ki je posest odvzela oziroma motila. Dejstvo, da je v teku postopka postala (so)lastnica zemljišča, kjer je prišlo do zatrjevanega motenja, tudi stranska intervenientka, zato na odločanje in na izvršitev te odločbe nima vpliva.

15. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo kot sporno izpostavljeno vprašanje, ali sporna ograja stoji na parceli 0000/3 ali na parceli 1111. Toženec v pritožbi vztraja, da gre za relevantno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo razčistiti z izvedencem geodetske stroke. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša in v celoti pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (glej drugo in tretjo alinejo točke 6). V pravdah zaradi motenja posesti je, upoštevajoč pri tem prvi odstavek 33. člena SPZ, pomembno le vprašanje, ali sta imela tožnika pred motenjem posest na spornem zemljišču (pri čemer med strankama ni sporno, kje se to zemljišče v naravi nahaja); ali je toženec takšno posest motil, oziroma ali dejanje, ki ga je storil, pomeni motenje. Ni torej pravno odločilno, ali del zemljišča, na katerega je toženec postavil ograjo, spada k parceli 1111 ali 0000/3, obe k. o. ...3. Vprašljiva ni niti izvršljivost zahtevka (oziroma sprejete odločitve), saj med strankama ni nobenega spora o tem za katero ograjo gre in kje se ta v naravi nahaja. Pritožbeno sodišče pa opozarja tudi na to, da toženec v pritožbenem postopku za uveljavljanje morebitne neizvršljivosti nima interesa, saj takšna pomanjkljivost ni v njegovo škodo.

16. Očitek o storjeni postopkovni kršitvi, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko dokaza z izvedencem ni izvedlo, je že iz tega razloga neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi zato, ker tega dokaza ni predlagal toženec, ampak tožnika.

17. Toženec odločitev sodišča prve stopnje vsebinsko izpodbija le v delu, ki se nanaša na prvi del postavljene ograje.4 Trdi, da do premika ograje v začetnem 17 metrskem delu (to je do ovinka) ni prišlo. Sklicuje se na fotografije, ki jih je sodišče prve stopnje naredilo na ogledu in lastno izpovedbo. Sodišču prve stopnje očita tudi to, da za ugotovitev o prestavitvi ograje med 5. in 17. metrom ni navedlo razlogov.

18. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o prestavitvi ograje v prvem delu (kar zajema tudi prvih sedemnajst metrov) oprlo na izčrpno dokazno oceno tako izpovedb zaslišanih strank, kot izpovedb prič, listinskih dokazov (med katerimi so fotografije stanja pred in po motenju) in ugotovitev na ogledu, dokazno oceno pa je utemeljilo tudi z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Posebej izpostavlja le tiste, ki se nanašajo na primerjavo fotografij pred in po motenju. Ta primerjava namreč nazorno kaže, da je do premika ograje oziroma zoženja poti prišlo.5 Drži sicer, da iz fotografij, ki jih je sodišče prve stopnje naredilo na ogledu, prestavitev kolesnic na delu poti do ovinka ni vidna, vendar to ne dokazuje, da v začetku poti na novo postavljena ograja, v nadaljevanju pa ograja, ki je nadomestila prej obstoječo, ni povzročila zoženja poti in s tem težje vožnje osebnim vozilom in opustitve voženj z drugimi vozili (kombiji in manjšimi kamioni). Toženec namreč spregleda, da do nastanka nove kolesnice v tem delu niti ni moglo priti, saj je pot ozka in na desni strani omejena najprej z betonsko ograjo, nato pa z ograjo, ki je obraščena z zelenjem (glej fotografije ogleda št. 1 do 4). Vozila, ki dostopajo po tej poti, se zato v desno ne morejo umikati do te mere, da bi se to izrazilo v novi kolesnici. Je pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, vožnja teh vozil (čeprav vozijo po istih kolesnicah) po postavitvi nove ograje otežena, druga večja vozila pa (ravno zato, ker se pri vožnji ne morejo umikati v desno) po poti ne morejo več voziti.

19. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za prvi del ograje, se nanašajo tudi na del med 5. in 17. metrom. Ne glede na to, da je sodišče ob tem izpostavilo predvsem dejstva, ki jih je opazilo na začetku poti (na primer postavitev zabojnikov) in na zavoju (postavitev novih in starih količkov, ureditev zemljine, zožitev leve kolesnice in nova desna kolesnica), se to logično nanaša tudi na vmesni del, saj je ograja potekala in poteka v isti liniji. Očitek, da odločitev ni obrazložena, je zato neutemeljen.

20. Zmotno je stališče, da bi morala tožnika v restitucijskem delu zahtevka opredeliti obseg motenja. To sta bila dolžna storiti le v okviru svojih navedb. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnika lahko zahtevata odstranitev ograje (ne pa njeno prestavitev), saj ni stvar tožnikov niti stvar sodišča, kaj bo po odstranitvi toženec z njo storil (jo postavil na mesto, kjer je stala pred motenjem ali pa je sploh ne bo postavil).

21. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v stroškovnem delu. Pritožbeno sodišče soglaša, da sta tožnika propadla le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, ki posebnih stroškov ni povzročil. Zato je toženec tožnikoma na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti vse nastale stroške.

Sklepno

22. Pritožbi tožnikov in toženca sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo.

23. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, ju ob upoštevanju 155. člena ZPP bremeni tudi ta strošek. Odločanje o stroških toženca je odpadlo, ker jih ni priglasil. 1 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec, čeprav zastopa tudi stransko intervenientko, pritožbo vložil le za toženca. 2 Pritožbeno sodišče bo v razlogih uporabilo razdelitev kot jo je v izpodbijanem sklepu opisalo in uporabilo sodišče prve stopnje (glej četrto alinejo točke 16). 3 Takšno stališče zastopa tudi sodna praksa (glej odločbe I Cp 182/2015, II Cp 1672/2016 in I Cp 1373/2017). 4 Gre za del, ki poteka od stičišča s Kašeljsko cesto do prvega nosilca modrih vrat (glej četrto alinejo točke 16 izpodbijanega sklepa). 5 Tako je iz fotografij, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje v svojih razlogih, vidno, da obstaja očiten razmak med starimi železnimi stebri ograje, ki stojijo bližje sadnemu drevju in novimi stebri ograje; da zabojniki za smeti na samem začetku ograje pri Kašeljski cesti stojijo na novi samostojni betonski podlagi, ki je bližje dovozni poti; da je bila na novo (ob novo postavljenih stebričkih ograje) urejena tudi zemljina; da je bil prvi nosilec vrat pred 17. 3. 2016 bližje betonskemu robniku; da je nova ograja vidno zožila levo kolesnico v delu na ovinku; da je na istem predelu viden nastanek nove desne kolesnice.