Jedro

Ugotovljena prepletenost vlog iste osebe v vsaki od pogodbenih strank daje ob drugih ugotovljenih okoliščinah dovolj trdno podlago za sklep, da je bila odločitev za pogodbo in njeno vsebino sprejeta pod odločilnim vplivom ene pogodbe strank. Nudenje pravnega varstva zahtevkom iz take pogodbe ne bi bilo v skladu s temeljnimi moralnimi načeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.118,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, 1) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 132174/2011 z dne 19. 9. 2011 v prvem in v tretjem odstavku razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne, 2) da se tožbeni zahtevek za plačilo 39.797,47 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi zavrne in 3) da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sodbi niso zadostno obrazloženi razlogi za ničnost pogodbe. Stranki nista uveljavljali klavzule o prepovedi konkurence, zato je sodišče z razširjanjem razlogov o načinu delovanja strank glede pridobivanja sponzorskih sredstev na podlagi pogodbe presegla svoja pooblastila. Pridobivanje sponzorskih sredstev je bilo zaupano tožnici zaradi izjemno slabega finančnega stanja toženke in predvsem zaradi strinjanja predsedstva toženke. Sodba prihaja v nasprotje, ko na eni strani upošteva avtonomijo strank, na drugi pa ugotavlja ničnost pogodbe zaradi nasprotovanja moralnim načelom, pri tem pa niti ne pojasni, katerim. Pravdnima strankama odreka možnost poslovne odločitve, ki jo načeloma priznava. Spregleda, da je bila le tožnica pripravljena sprejeti tako zahtevno nalogo. Na poziv toženkinih organov se namreč ni priglasila nobena druga oseba. Očitek netransparentnosti je očitno edini temelj ničnosti, a ni zadosten. Taka razlaga odpira vrata položajem, v katerih prejšnji organi vodenja in upravljanja ob vsaki menjavi organov društva tvegajo tako drastične sankcije glede poslov, ki so jih sklepali v dobri veri in v skladu z zakonom. Postopka zbiranja ponudb ne predpisuje noben predpis, niti toženkin akt. Pogodba ni bila ekskluzivna. Zasluge tožničinega zakonitega zastopnika za razvoj ... športa, ki so bile razlog za njegovo funkcijo častnega predsednika, ter ugled in prepoznavnost v gospodarski sferi so bile okoliščine, ki so omogočale pridobivanje sponzorskih sredstev v danem obsegu. S pridobljenimi denarnimi sredstvi se je v celoti financiralo delovanje toženke. Ničnost je nesorazmerno težka sankcija, glede na pogodbeno kavzo pa tudi neprimerna.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede terjatve v višini 14.000 EUR. Dejstvo, da je posojilo delno poplačal tretji, ne spremeni pravnega in dejanskega temelja terjatve. Zatrjevana plačila in stanje dolga so razvidni iz kartice prometa št. 182004 za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009. Znesek terjatve je potrjen s strani revizijske družbe R. d.o.o., iz katerega je razvidno, da se je toženka zavedala obstoja dolga. Dokaz z zaslišanjem g. A. bi lahko dodatno pojasnil dogovore v zvezi s tem posojilom, ki ni bilo fiktivno. Sodišče pa ni niti v okviru materialnega procesnega vodstva preverilo lastnega dvoma o konkretnih okoliščinah, da bi obstoj posojila štelo za dokazan. Računovodstva pravdnih strank ni vodil isti računovodski servis, zato so razlogi o dvomu v resničnost izkazanega stanja v računovodskih listinah obeh strank neutemeljeni. Pri oceni verodostojnosti izpovedbe tožničinega zakonitega zastopnika bi moralo upoštevati dejstvo, da je od sklenitve pogodbe do zaslišanja minilo že sedem let. Poleg tega je tožnica že v vlogah in na narokih izpostavila dejstvo, da poročilo E. ni revizijsko poročilo v skladu z veljavnimi standardi, ampak je izdelano le na podlagi dokumentacije, ki jo je (želela) predložiti toženka in zagotovo ne odraža dejanskega stanja.

Nelogični so razlogi v 51. točki obrazložitve v povezavi z obrazložitvijo v 54. do 58. točki. Ob dejstvih, da je bila tožnica edina agencija, ki je tržila toženkine programe ter da so bile pogodbe sklenjene in sredstva pridobljena, je na toženko prešlo dokazno breme, da dokaže, da je sama sklepala pogodbe in posredovala za njihovo sklenitev. Na obstoj posredovanja ne vpliva okoliščina, na kakšen način so potencialni in dejanski sponzorji dojemali gospoda B., ali kot nestorja slovenskega ... ali kot direktorja gospodarske družbe. Sicer so bile pogodbe sklenjene v skladu z veljavnimi pravili in splošno prakso delovanja športnih društev v spornih letih.

Iz enakih razlogov je napačna tudi odločitev o terjatvah v višini 42.667,60 EUR in 36.000 EUR. Razlogi v 60. točki obrazložitve predstavljajo nezatrjevana dejstva o samem procesu navezovanja stikov s potencialnimi sponzorji, ki z realnostjo trženja programov v športu nimajo nobene zveze. Če se je sodišču pojavil dvom, ali je g. B. v kontaktih s sponzorji deloval v imenu tožnice, bi moralo povprašati njih.

Tožnica je obširno obrazložila pravni in dejanski temelj terjatve v višini 30.000 EUR. Podlago za izstavitev računa predstavlja sporna pogodba. Toženka je X d.d. zaračunala stroške oglaševanja logotipa podjetja X d.d. na ... in na dresih, v zameno pa pridobila (bistveno višja) sponzorska sredstva, zaradi sporne pogodbe pa je bila toženka dolžna pridobljena sredstva od X d.d. povrniti tožnici v višini vtoževanega zneska. Sodba se ni opredelila do dokaznega predloga v zvezi s predložitvijo pogodbe, sklenjene med X d.d. in tožnico za svetovno prvenstvo v ... Tožnica je tudi pojasnila, da je v skladu s pravili Mednarodne ... zveze lahko le agencija (kot licencojemalec) za opravljanje storitev trženja programov toženke prevzela pravice za trženje in reklamiranje, ne pa toženka kot taka.

Upravičena je zaračunati tudi terjatev v višini 6.840 EUR. Tožnica je naročila objave oglasov v imenu in za račun toženke, oglasi pa so se dejansko predvajali.

Glede terjatve v višini 116.000 EUR se sodba opira na formalen obstoj fundacije, ta pa obstaja le zato, ker fundacije ni mogoče izbrisati iz registra društev. Fundacija izpolnjuje svoje naloge s svojim delovanjem, ne pa s formalnim obstojem. V sodbi ni upoštevano, da IOP obrazec z dne 7. 6. 2011 ter listina potrditev stanj na dan 31. 12. 2009, predstavljata dokazilo o neplačanih obveznostih iz Sporazuma o poravnavi obveznosti št. 2007/1. Tožnica je namesto toženke selektorju C. plačala 20.000 EUR (z davkom na dodano vrednost pa 24.000 EUR) za opravljeno delo. Dejstvo, da nakazilo ni bilo izvedeno prek transakcijskega računa, še ne pomeni, da ni bilo izvedeno. Plačilo je temeljilo na pogodbi za selektorja, tožnica pa ga je izvršila v imenu in za račun toženke.

Tožnica ne more mimo dejstva, da je junija 2011 novi predsednik toženke podal pisno izjavo, v kateri je potrdil resničnost in pošteno sliko toženkinega premoženja, kot je razvidna iz letnega poročila 2010 in izidov njenega poslovanja. Izdelava poročila revizijske hiše v letu 2012 zgolj na temelju selektivno posredovanih podatkov je zato le manipulacija in izmikanje poplačilu obveznosti, ki so nastale zaradi korektno opravljenega dela tožnice.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Trdi, da tožnica kljub večkratnemu pozivu ni izkazala, da bi za vtoževane račune opravila kakršnekoli storitve, se pravi ravnanje, ki bi lahko predstavljalo temelj za plačilo provizije, iz več dokumentov pa izhaja, da te storitve gotovo niso bile opravljene (npr. revizorsko poročilo str. 17 do 19). Tako je šlo zgolj za poskus nezakonitega izčrpavanja toženke. Priča D. je bil predlagan le v zvezi s sporazumom z dne 11. 6. 2007, tako da v ostalem njegova izpovedba ne more biti upoštevna. Tudi sicer ni povedal nič koristnega za tožnico. Tožnica ni zanikala, da predsedstvo toženke ni bilo seznanjeno s sporno pogodbo in da o njej ni odločalo. Da je edino korist od sodelovanja imela tožnica, izhaja iz finančnih podatkov tožnice in toženke potem, ko predsedniške funkcije ni več opravljal B. B. Tožničini prihodki so strmo padli, toženkino poslovanje pa se je nemudoma izboljšalo. Zloraba vpliva oziroma funkcije za pridobivanje premoženjske koristi je tako očitna, da je edina možna sankcija ničnost pogodbe. Napačno je stališče sodbe, da za sporne terjatve velja petletni – in ne triletni – zastaralni rok.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v izvršbi najprej na podlagi sedmih verodostojnih listin zahtevala plačilo v skupnem znesku 296.670,13 EUR z zamudnimi obrestmi. Kasneje je v pravdi zahtevala še plačilo 39.797,47 EUR z zamudnimi obrestmi. Del terjatev temelji na pogodbi o trženju programov Zveze ..., sklenjeni med pravdnima strankama 1. 11. 2006, del pa na drugih, v nadaljevanju navedenih podlagah. O toženkinem stališču, zavzetem v odgovoru na pritožbo, da so bile v sodbi upoštevane prepozno podane tožničine navedbe, se ni treba izreči. Toženkino opozorilo, da je tožnica bistven del navedb o podlagi spornih terjatev podala po prvem naroku za glavno obravnavo, je sicer utemeljeno. Tožnica je šele po opozorilu sodnice na prvem naroku, da trditve o obstoju računovodskih listin in splošnih poslovnih razmerjih med pravdnima strankama ne zadostujejo za utemeljevanje obstoja posameznih spornih terjatev, natančneje opredelila podlago vsake od spornih terjatev. Odgovor o pravočasnosti – in s tem upoštevnosti – teh navedb pa ni odvisen le od tega, kdaj so bile podane, marveč terjajo še presojo, ali je šlo le za natančnejšo opredelitev že prej podanih navedb ali za nova dejstva in ali je sodišče ravnalo v okviru pristojnosti iz 285. člena ZPP. Ker pritožba – kot bo obrazloženo v nadaljevanju – ni utemeljena, se o tem vprašanju ni treba izreči. O ničnosti pogodbe o trženju programov Zveze ... z dne 1. 11. 2006

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da sta pravdni stranki 1. 11. 2006 sklenili pogodbo o trženju programov Zveze ... (v nadaljevanju Zveze ali toženke), ki jo je za tožnico podpisal B. B., za toženko pa D. D., - da je bilo s pogodbo dogovorjeno, da bo tožnica za toženko pridobivala sponzorje in tržila različne toženkine pravice,(1) - da je bilo glede plačila v pogodbi dogovorjeno, da "sme agencija za svoje delo zaračunavati 30 % agencijsko provizijo … Osnova za obračun provizije je neto vrednost blaga … V plačilo so vključeni stroški priprave in izvajanja storitev iz čl. 1 ter potni, materialni, telekomunikacijski in vsi ostali stroški",(2) - da je bil B. B. ob sklenitvi pogodbe zakoniti zastopnik in edini družbenik tožnice, kar pomeni, da je imel premoženjsko korist od sklenjene pogodbe, - da je bil B. B. v obdobju od 1997 do 2006 in od marca 2009 do oktobra 2010 predsednik toženke in da je bil v času sklenitve pogodbe njen častni predsednik, ki ni imel uradnih nalog, vabljen pa je bil na vse seje predsedstva zveze, - da je bilo pridobivanje sponzorjev ena glavnih nalog B. B. kot toženkinega predsednika, - da mu je bilo častno članstvo v predsedstvu podeljeno dan po prenehanju funkcije predsednika, in sicer zaradi njegovega dolgoletnega vodenja toženke in številnih zaslug za razvoj slovenskega ..., in da je bil v obdobju od 2003 do 2012 član izvršilnega organa sveta Mednarodne ... zveze, kar oboje utemeljuje sklep, da je bil znana in pomembna osebnost na področju ... tako doma kot v tujini, - da B. B. za toženko ni bil tretja, neznana in (neformalno) vplivno nevtralna oseba, - da ni (bilo niti zatrjevano, da bi) bil izveden transparenten postopek zbiranja ponudb in izbire, niti da je bila toženka tista, ki je vnaprej določila pogodbene pogoje, - da je bila pogodba o trženju programov za leto 2005, sklenjena med pravdnima strankama, za toženko ugodnejša – tožnica je bila dolžna priskrbeti določen minimum sredstev, provizija pa je znašala 20 %, - da se je toženka v pogodbi za pridobivanje sponzorjev, sklenjeni z drugo družbo, dogovorila za 12 % provizijo.

7. Izpodbijana sodba zaključuje, da je bila pogodba o trženju programov Zveze sklenjena v nasprotju z moralnimi načeli in je zato na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(3) nična. Sodišče je poudarilo, da odločitev, ali bo športna zveza sama (prek svojega predsednika ali za to delo zadolženega direktorja) iskala sponzorje, ali pa bo za to angažirala agencijo, predstavlja njeno poslovno odločitev, vendar pa je bila

(1) (a) pogodba sklenjena s pravno osebo, katere zakoniti zastopnik in edini družbenik je bila oseba, ki je neposredno pred tem devet let opravljala funkcijo toženkinega predsednika ter bila v tej funkciji zadolžena za iskanje sponzorjev in trženje Zveze, in (b) ki ni bila prekinjena niti potem, ko je njen zakoniti zastopnik ponovno postal njen predsednik, ter je (c) toženkin zakoniti zastopnik tudi v vmesnem obdobju imel funkcijo častnega predsednika toženke in se udeleževal sej predsedstva,

(2) pred njeno sklenitvijo ni bil izveden postopek zbiranja ponudb, toženka ni vnaprej določila pogojev za sklenitev pogodbe in ni izbirala med več ponudniki,

(3) in je bila dogovorjena provizija za 50 % višja od provizije, dogovorjene v prejšnji pogodbi, in ni bila vezana na drug pogoj kot npr. prejšnja, ki je bila vezana na določen minimalen znesek pridobljenih sredstev, ter 2,5-krat višja od provizije, za katero se je toženka dogovorila z drugo osebo.

8. Zatrjevano nasprotje med razlogi sodbe ni podano. Sodba je pravilno opozorila, da ugotovitev ničnosti zaradi kršitve kogentnih norm ali moralnih načel posega v načeloma zagotovljeno svobodo oblikovanja pogodbenih razmerij in dogovarjanja pravic in obveznosti. Ne gre za posebnost OZ, ampak za utrjeno in splošno uveljavljeno omejitev pogodbene avtonomije v evropskem pravnem prostoru.(4) Gre za eno od sredstev, z uporabo katerega sodišče zavrne pravno varstvo vrednostno nesprejemljivih dogovorov pogodbenih strank.(5) Ne more biti dvoma, da merilo za vrednostno presojo pogodb na podlagi 86. člena OZ ne more biti moralna praksa večine, ampak morala v smislu dobrih običajev. Če bi bilo merilo kakršnokoli splošno uveljavljeno ravnanje – in ne tisto, ki je vrednostno sprejemljivo – bi določba OZ izgubila svoj bistven pomen in cilj.(6)

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ugotovitve sodbe ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo nudenje pravnega varstva obravnavanemu pogodbenemu dogovoru glede na okoliščine, v katerih je bil sprejet, nesprejemljivo. Ugotovljena prepletenost vlog B. B. v vsaki od pogodbenih strank daje dovolj trdno podlago za sklep, da je bila odločitev za pogodbo in njeno vsebino sprejeta pod njegovim odločilnim vplivom. Okoliščine, na katerih temelji zaključek o netransparentnem postopku sklepanja pogodbe, in višina dogovorjene provizije (primerjana s prejšnjo pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, in s pogodbo, sklenjeno z drugim agentom), še dodatno utrjujejo tak sklep. Nasprotje interesov pogodbenih strank je očitno: tožnica kot gospodarska družba si je prizadevala za čim večji dobiček, toženkin interes kot neprofitnega združenja pa je bil pridobiti čim večja sredstva za svoje delovanje. Ob vplivanju iste osebe na oblikovanje pogodbene volje vsake od pogodbenih strank ni več mogoče govoriti o njunem svobodnem oblikovanju volje oziroma o "poslovni odločitvi", kot isto ravnanje poimenuje pritožba.

10. Pritožbene navedbe, s katerimi skuša tožnica odvzeti težo zaključku sodbe o nesprejemljivem vplivu njenega zakonitega zastopnika na oblikovanje toženkine volje v postopku sklepanja sporne pogodbe, niso utemeljene. Pritožbena trditev, da je bila pogodba sklenjena "v dobri veri", bi mogla biti prepričljiva, če bi temeljila na trdnih – konkretno obrazloženih – razlogih o potrebnosti sklenitve take pogodbe, kot je bila sklenjena, in dejansko izvedenem (ne nujno formaliziranem) postopku izbire pogodbenega partnerja. Iz pritožbe taki razlogi ne izhajajo.

11. Argument, v katerem se sodba sklicuje na klavzulo o prepovedi konkurence, ki je v zakonodaji izrecno določena za gospodarske družbe, ne pomeni kršitve razpravnega načela. Gre le za enega od argumentov, s katerim je v sodbi utemeljena pravna nesprejemljivost prepletanja položajev, do kakršnega je prišlo v obravnavanem primeru.

12. Navedba, da je bilo pridobivanje sponzorskih sredstev zaupano tožnici zaradi izjemno slabega finančnega položaja in predvsem zaradi strinjanja toženkinega predsedstva, nima podlage v ugotovitvah sodbe, pritožnica pa ne zatrjuje, da bi to zatrjevala in se sodba do tega ne bi opredelila. Poleg tega je teža prvega argumenta ob dejstvu, da je bil tožničin zakoniti zastopnik in edini družbenik pred sklenitvijo pogodbe devet let toženkin predsednik in kot tak zadolžen za zbiranje denarnih sredstev in odgovoren za njen finančni položaj, zelo vprašljiva. Glede druge trditve pa je toženka v odgovoru na pritožbo opozorila, da je sama v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bila pogodba sklenjena brez vednosti toženkinega predsedstva in da tej trditvi tožnica tedaj ni nasprotovala.

13. Neobrazložena je navedba, da je bila edino tožnica pripravljena sprejeti tako zahtevno nalogo in da se na poziv toženkinih organov ni priglasil nihče drug. Glede na to, da tožnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitev sodbe, da ni bil izveden postopek zbiranja ponudb in izbire, in da v pritožbi ni navedla, na čem temelji svojo drugačno trditev, te pritožbene navedbe ni mogoče oceniti drugače kot očitno neutemeljene. Dejstvo, da postopek zbiranja ponudb ni zapovedan v veljavni zakonodaji, niti predviden v toženkinih aktih, ne zmanjšuje pomena ugotovitve sodbe, da postopek izbire ni bil izveden. Sodba se ne izreka o dolžnosti izvedbe takega postopka, marveč o tem, da bi tak postopek, za katerega niti ne bi bilo treba, da bi bil formaliziran, prispeval k zmanjšanju teže ugotovljenega prepletanja vlog iste osebe na obeh straneh pogodbe.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je ničnost prestroga in neprimerna sankcija za domnevne kršitve. Gornje ugotovitve utemeljujejo sklep, da je nesprejemljivo prepletanje vlog vplivalo ne le na posamezne določbe pogodbenega dogovora, marveč tudi na odločitev za sklenitev pogodbe. Svobodno oblikovana posameznikova volja je temeljni razlog, zaradi katerega ji pravni red nudi varstvo (vključno s sredstvi za prisilno uveljavitev), ta pa je bila ob ugotovljenem vplivanju ene pogodbene stranke na drugo v danem primeru bistveno okrnjena. Pravnega varstva ji zato ni več mogoče dati.

15. Kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve o posameznih spornih terjatvah, pa morebiten drugačen zaključek niti ne bi vplival na izid te pravde. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo terjatev, ki temeljijo na pogodbi o trženju Zveze, je pravilna tudi iz drugih razlogov.

O terjatvi po računu ... z dne 7. 6. 2007 v višini 66.960 EUR in terjatvi po računu ... z dne 5. 1. 2010 v višini 42.667,60 EUR

16. Gre za zneska, ki predstavljata 30 % provizijo z davkom na dodano vrednost od vrednosti pridobljenih sponzorskih sredstev v skupnem znesku 184.000 EUR in 20 % provizijo (ter davek na dodano vrednost) od sponzorskih sredstev, pridobljenih v letu 2009 v skupni višini 186.000 EUR.

17. Stališča izpodbijane sodbe, da je prva terjatev v delu, v katerem je bil zahtevek postavljen šele 20. 2. 2013,(7) zastarana, pritožba ne izpodbija. Upoštevaje ugotovitve, da je terjatev zapadla 5. 8. 2007, zahtevek pa je bil postavljen 20. 2. 2013, je zaključek, da je splošni petletni zastaralni rok tedaj že iztekel, pravilen. Glede na to se ni treba izreči o pravilnosti materialnopravnega zaključka (čemur nasprotuje toženka v odgovoru na pritožbo), ali za vtoževano terjatev velja triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb (349. člen OZ), ali splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

18. O ostalem delu prve terjatve in o drugi terjatvi sodba zaključuje, da tožnica ni dokazala, da so bile pogodbe sklenjene z njenim posredovanjem. Ugotovljeno je, 1) da v nekaterih izmed predloženih sponzorskih pogodb tožnica sploh ni navedena, ampak so bile sklenjene neposredno s toženko, 2) da je podatke o prejetih sponzorskih sredstvih tožnici sporočila toženka, 3) da tožnica ni predložila nobene ponudbe, ki naj bi bile po izpovedbi njenega zakonitega zastopnika poslane potencialnim sponzorjem, niti ni povedala, kdaj jih je poslala, vzpostavitev stika s sponzorji, s katerimi je bila pogodba sklenjena v letu 2007, pa je mogla izvirati iz obdobja, ko je bil tožničin zakoniti zastopnik še predsednik toženke in je to sodilo v okvir njegovih nalog pri toženki, 4) da je bil drugi del sponzorskih pogodb sklenjen v letu 2009, ko je bil tožničin zakoniti zastopnik (ponovno) član toženkinega predsedstva in je bil na tem položaju zadolžen tudi za zbiranje sponzorskih sredstev, 5) da ni verjetna in prepričljiva izpovedba tožničinega zakonitega zastopnika, da je na sestankih s potencialnimi sponzorji izrecno povedal, da nastopa v imenu agencije in ne v toženkinem imenu. Glede pogodb, sklenjenih s P. in F., je še ugotovljeno, da jih je sklenila tožnica in da je bila na njuni podlagi upravičena do plačila dogovorjenih storitev, kar pomeni, da pri dogovorjenem plačilu ni šlo za sponzorska sredstva toženki.

19. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka o nedokazanosti trditve, da so bile pogodbe sklenjene s tožničinim posredovanjem. Trditveno in dokazno breme o tem dejstvu, ki je bistveno za obstoj zahtevka za plačilo provizije, je bilo na tožnici. Ker je toženka ugovarjala, da bi tožnica storila karkoli v zvezi s sklenitvijo sponzorskih pogodb, glede katerih tožnica zahteva plačilo provizije, je bila tožnica dolžna zatrjevati in dokazati, s katerim njenim ravnanjem v zvezi z vsako od pogodb je bil vzpostavljen stik med toženko in sponzorjem. Ne glede na to, ali je pogodba o trženju programov posredniška pogodba ali pogodba o trgovskem zastopanju, je bila namreč vzpostavitev stika (poleg sklenitve pogodbe) tisto izpolnitveno ravnanje, ki daje podlago za nastanek toženkine obveznosti plačati provizijo.(8) Četudi je bila edina agencija (na drugem mestu pritožnica zatrjuje, da ni bila edina), to še ne pomeni, da je stik s sponzorjem vzpostavila ona. Tak stik je lahko vzpostavila tudi sama toženka prek svojih zakonitih zastopnikov oziroma drugih oseb, ki so delovale v njeno korist. Zato tudi ni nepomembna ugotovitev sodbe o tem, kako so potencialni sponzorji videli položaj tožničinega zakonitega zastopnika. Del relevantnih sponzorskih pogodb je bil namreč po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sklenjen kmalu zatem, ko je tožničin zakoniti zastopnik prenehal biti predsednik toženke, del pa v obdobju, ko je ponovno postal njen predsednik. Čeprav je bil on tisti, ki je vzpostavil stik s sponzorji, je bil (lahko) ta stik vzpostavljen v obdobju, ko je bil toženkin predsednik. V vseh teh primerih tožnica že iz tega razloga ni upravičena do provizije. Sklicevanje na to, da so bile pogodbe sklenjene v skladu z veljavnimi pravili in splošno prakso delovanja športnih društev v spornih letih, je preveč splošno, da bi lahko vplivalo na izid dokaznega postopka. O procesu navezovanja stikov s potencialnimi sponzorji, kot je opisan v 60. točki obrazložitve, je izpovedal tožničin zakoniti zastopnik. Pritožbena ocena, da tak proces nima nobene zveze z realnostjo trženja programov v športu, je zato premalo obrazložena, da bi lahko vzpostavila dvom o pravilnosti spornega dokaznega zaključka. Tožnica je imela možnost, da v odgovor na toženkino zanikanje vsakršne njene vloge pri sklenitvi pogodb navede, kakšna je bila njena vloga pri sklenitvi sponzorskih pogodb, in da predlaga ustrezne dokaze. Tožničinemu zakonitemu zastopniku je bila v zaslišanju dana priložnost, da izpove o tem. Pritožnica ne zatrjuje, da bi sodba spregledala katero od bistvenih navedb ali dokazov, podanih v zvezi s spornim dejstvom, dokazov, ki niso bili predlagani, pa sodišče ne sme izvesti.

O terjatvi iz izpiska odprtih postavk z dne 7. 6. 2011 v višini 116.000 EUR

20. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica ne more zahtevati izpolnitve te terjatve v svojo korist, ampak bi jo kvečjemu lahko zahtevala v korist fundacije, temelji na ugotovitvah, da je z ustanovitvijo fundacije in odprtjem računa terjatev do toženke pridobila fundacija.(9) Pritožba s trditvijo, da fundacija obstaja le formalno, ker je ni mogoče izbrisati iz registra društev, in da fundacija izpolnjuje svoje naloge z delovanjem, ne pa s formalnim obstojem, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodbe o vsebini pogodbenega dogovora. Vsebina zapisa je jasna, pritožnica pa z navedenimi trditvami ne more dokazati, da bi bil skupen namen pogodbenih strank drugačen. Očitno neutemeljen je pritožbeni argument, da fundacija obstaja le zato, ker je ni mogoče izbrisati iz registra društev. Ne glede na to, ali je bila Fundacija M. ustanovljena na podlagi Zakona o ustanovah (v nadaljevanju ZU) ali Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), je prenehanje – seveda ob izpolnjenosti predpostavk in po predvidenem postopku – možno (31. in 32. člen ZU ter 37. člen in nadaljnji ZDru-1).

O terjatvi iz izpiska odprtih postavk z dne 7. 6. 2011 v višini 14.000 EUR

21. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o pravilnosti zaključka sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi nakazilo v višini 35.000 EUR, predstavljalo njeno posojilo toženki, in da je zato upravičena zahtevati še znesek nevrnjenega dolga v višini 14.000 EUR.

22. Tožnica je zatrjevala, da je bila posojilna pogodba sklenjena 9. 6. 2008, da je bila toženka dolžna vrniti posojilo do 31. 12. 2008, da je toženka dolg z več delnimi plačili poravnala in da je ostal še dolg v višini 14.000 EUR. Toženka je ugovarjala, da posojilo ni bilo nakazano, če je bil zatrjevani denarni znesek nakazan, pa je šlo za njena sredstva in ne za posojilo.

23. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, 1) da sta imeli obe stranki v računovodskih listinah knjižen dolg po posojilni pogodbi v vtoževani višini, vendar pa je podan dvom o resničnosti te navedbe (številka in datum dokumenta v računovodskih listinah nista skladna s številko in datumom posojilne pogodbe, stanje dolga na dan 5. 5. 2009 v višini 35.000 EUR, kakršno izhaja iz listine, pa ni skladno s tožničino navedbo, da je bil del dolga pred tem že plačan), 2) da iz kartice partnerja (za obdobje od 1. 1. 2006 do 18. 1. 2013) za junij 2008 in sploh za to leto ni zabeleženo nobeno nakazilo in da številke dokumenta iz računovodskih listin v tej listini ni najti, 3) da tožničin zakoniti zastopnik ni potrdil, da bi bil znesek posojila nakazan na toženkin račun (povedal je, da je vsaj z delom tega zneska tožnica plačala neke toženkine obveznosti), 4) da je tožnica zatrjevala, da je bil večji del posojila vrnjen v štirih delnih plačilih v letu 2009 s strani drugih oseb, ni pa navedla okoliščin teh plačil, 5) da je bil denarni tok med pravdnima strankama obojestranski in da revizorsko poročilo E. potrjuje toženkino ugovorno navedbo, da je bilo pred tožničinim nakazilom 11. 6. 2008 v višini 35.000 EUR dne 5. 6. 2008 izvedeno toženkino nakazilo tožnici v enakem znesku.

24. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka. Posredno uveljavljen očitek o pomanjkljivem materialnoprocesnem vodstvu ni utemeljen. Sodišče je na prvem naroku tožnico opozorilo, da je potrebno navesti konkretna dejstva za vsako posamezno terjatev in predložiti dokaze in da ne zadostuje posplošeno sklicevanje na njuna poslovna razmerja. Konkretnejše opozorilo ni bilo potrebno. Toženka je namreč v vseh vlogah in tudi na naroku vztrajala pri trditvi, da terjatev nima podlage v posojilni pogodbi in da gre pri nakazilu 35.000 EUR, na katerega se sklicuje tožnica, za denarni znesek, ki ji ga je 5. 6. 2008, tj. nekaj dni pred tem nakazala toženka. Tožnica v nobeni od vlog in niti na naroku ni odgovorila na navedeno toženkino trditev. V sodbi so ocenjene predložene listine z vidika navedb vsake od strank. Izpovedba zakonitega zastopnika, ki je vnesla dvom v prvotno zatrjevani način izpolnitve njene obveznosti iz posojilne pogodbe, je le doprinesla k zaključku, da zatrjevana podlaga nakazila ni dokazana. Sklicevanje na časovni razkorak med sklenitvijo pogodbe in zaslišanjem v pravdi ne odvzema teže izpovedbi. Ne drži namreč, da se zakoniti zastopnik nečesa ni spomnil, ampak je izpovedal drugače, kot je tožnica zatrjevala. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na dokazni predlog z zaslišanjem A. A., ki naj bi podpisala listino o posojilni pogodbi, na katero se opira tožnica. Tožnica ni natančneje navedla, o čem naj bi izpovedal ("bi lahko v svoji izpovedbi dodatno pojasnil dogovore v zvezi s predmetnim posojilom"), iz navedb pa izhaja le, da bi povedal o tem, da je v imenu in za račun toženke podpisal navedeno listino. Ob ugotovljenih neskladjih v računovodskih listinah njegova potrditev, da je podpisal navedeno listino, ne bi mogla privesti do drugačnega dokaznega zaključka. Poročilu revizorske hiše E., ki mu pritožba odreka verodostojnost, v sodbi ni bila dana odločilna teža. O terjatvi po računu R-08 z dne 19. 6. 2008 v višini 30.000 EUR

25. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da pogodba o trženju programov Zveze z dne 1. 11. 2006 ne daje podlage, da bi tožnica od toženke zahtevala povrnitev stroška propagandnih pravic, ki jih je morala tožnica na podlagi pogodbe o oglaševanju, sklenjene med njo in družbo I. AG, plačati njej.

26. Pritožba ne ponuja prepričljivega argumenta za zaključek, da je toženka po pogodbi o trženju programov dolžna tožnici plačati (povrniti) denarni znesek, ki ga je tožnica plačala za pridobitev licenčnih pravic od licencodajalca. Pravilen je zaključek, da oglaševanje logotipa X d.d. na ... in dresih toženkine reprezentance še ne pomeni, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pridobitve licenčnih pravic. Pogodba predvideva le plačilo provizije "od neto vrednosti blaga". Kljub nejasnosti te besedne zveze je jasno vsaj to, da je terjatev do toženke nastala, kadar je tožnica zanjo opravila neko storitev. Da bi bila podlaga zatrjevane terjatve neka (določena) storitev, tožnica ni dokazala.

27. Na pravilnost odločitve ne more vplivati niti pritožbeno opozorilo, da je v skladu s pravili Mednarodne ... zveze lahko le tožnica kot agencija za trženje toženkinih programov prevzela pravice za trženje in reklamiranje, ne pa tudi toženka kot taka. Četudi to drži, bi mogla tožnica zahtevek za povrnitev stroškov, nastalih s pridobitvijo licence, utemeljevati le na dogovoru s toženko, obstoja takega dogovora pa ni dokazala. Le ob robu naj bo dodano, da tožnica tudi ni zatrjevala, da je koristi od vnovčitve licenčnih pravic imela le toženka, ne pa tudi sama.

28. Očitek v zvezi z neizvedbo dokaza z branjem pogodbe, sklenjene med toženko in X d.d. za svetovno prvenstvo v ..., ni utemeljen. Iz pritožbenih navedb izhaja, da bi pogodba potrdila, da je toženka tedaj prejela sponzorska sredstva od družbe X d.d. Pogodba bi tako mogla biti relevanten dokaz, če bi vtoževani znesek predstavljal provizijo za pridobljena sponzorska sredstva. Ker je tožnica podlago zahtevka utemeljevala z drugimi dejstvi, ni izkazala, da bi šlo za dokaz, pomemben za dokazovanje odločilnih dejstev. Posledično ne gre za bistveno kršitev določb postopka.

O terjatvi po računu ... z dne 6. 1. 2010 v višini 36.000 EUR

29. Stališče izpodbijane sodbe o razlogih za neutemeljenost te terjatve je enako kot glede terjatve po računu R-08. Pritožnica teh razlogov posebej ne izpodbija, po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava pa niso podane.

O terjatvi po računu ... z dne 10. 3. 2010 v višini 6.840 EUR

30. Iz podobnih razlogov, kot so navedeni v zvezi s terjatvijo po računu R-08, so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s terjatvijo, ki jo tožnica temelji na trditvah, da je v toženkinem imenu in za njen račun naročila oglaševanje vode C. na R. v času finalnih ... kvalifikacij v letu 2009. Stališče o neutemeljenosti zahtevka temelji na zaključku, da je tožničino plačilo vtoževanega zneska R. stvar pogodbenega odnosa med njo in toženko in da v pogodbi o trženju programov Zveze ni podlage za zaračunanje tega stroška toženki. Poleg tega so po tej pogodbi stroški vključeni v dogovorjeno provizijo, tožnica pa tudi ni zatrjevala, da bi toženka imela korist od oglaševanja.

31. Razlogi izpodbijane sodbe so pravilni. Četudi je naročilo oglaševanja sodilo v okvir tožničinih obveznosti iz 1. člena pogodbe, je bila toženka po pogodbi, ki jo je sklenila s tožnico, dolžna le plačilo provizije od vrednosti tega, kar je toženka prejela, sporna terjatev pa predstavlja strošek oglaševanja na televiziji.

O terjatvi po računu ... z dne 19. 6. 2008 z dne 24.000 EUR

32. V zvezi s to terjatvijo je tožnica zatrjevala, da gre za plačilo selektorju Zveze C. C. za stroške in premije, ki mu jih je bila dolžna toženka na podlagi pogodbe o selektorju. Toženka je ugovarjala, da je vse svoje obveznosti do selektorja C. C. izpolnila.

33. Zaključek izpodbijane sodbe, da tožnica ni dokazala, da bi plačala vtoževani znesek, temelji na ugotovitvah, 1) da sta bili med toženko in C. C. sklenjeni dve pogodbi in da so zahtevki iz različnih naslovov po prvi zapadli v plačilo najkasneje 14. 5. 2004, po drugi pa najkasneje 31. 5. 2005, 2) da tožnica ni navedla, na podlagi katere pogodba je izvedla zatrjevano plačilo, niti ni določno navedla, katero selektorjevo pogodbeno terjatev je plačala, 3) da ni predložila potrdila o plačilu, kar bi bil glede na pogodbeni dogovor o plačilu na transakcijski račun enostaven in zanesljiv dokaz, 4) da iz potrdila, ki ga je predložila tožnica, kvečjemu izhaja, da je tudi sama imela do C. C. kakšen dolg, kakršenkoli njen dolg pa iz predloženih pogodb ne izhaja.

34. Pritožba oporeka le argumentu v zvezi s predložitvijo dokazila o plačilu na bančni račun, a s tem ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka. Niti v pritožbi ni navedla, na kakšen – drug – način naj bi izvršila plačilo, poleg tega pa ne oporeka ostalim preudarkom, na katerih temelji sporni dokazni zaključek. Pravilno je tudi stališče sodbe, da bi tožnica za utemeljenost terjatve morala izkazati, da je selektorjeva terjatev s tem, ko je sama plačala namesto toženke, po pravilih OZ o subrogaciji (274. člen in 275. člen) prešla nanjo, a tega ni uspela.

Odločitev

35. Po navedenem in po ugotovitvi, da niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

36. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Gre za nagrado za pritožbeni postopek (2.536 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT), za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 3.118,32 EUR. Pavšalni znesek za fotokopiranje in tiskanje nima podlage v ZOdvT. Uporaba tar. št. 6000, na katero se sklicuje toženka v stroškovniku, zahteva navedbo števila fotokopiranih ali tiskanih strani, tega pa toženka ni storila. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): Člen 1 pogodbe se glasi: "Vsebina pogodbe so storitve in aktivnosti, ki jih za naročnika izvaja agencija: a. trženje vseh programov naročnika, b. trženje vseh reprezentanc in njihovih programov, če z mednarodnimi pogodbami ni dogovorjeno drugače, c. trženje TV in radijskih pravic za dogodke, ki jih organizira naročnik, d. izdelava letnega proračuna sponzorskih sredstev v 45-ih dneh po prejemu celotnega proračuna naročnika za tekoče leto".

Op. št. (2): Člen 4 pogodbe se glasi: "Za svoje delo sme agencija zaračunati 30 % agencijsko provizijo. Obračun svoje storitve je dolžna predstaviti naročniku v 30-tih dneh po zaključku posla. DDV ni vključen. Za prispevke v blagu agencija zaračuna 10 % agencijsko provizijo. Osnova za obračun provizije je neto vrednost blaga. V plačilo so vključeni naslednji stroški: a. Stroški priprave in izvajanja storitev iz člena 1, b. Potni in materialni in telekomunikacijski stroški ter vsi ostali stroški." Op. št. (3): Določba se glasi: "Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega." Op. št. (4): Poznajo jo npr. nemški, avstrijski, italijanski in francoski civilni zakonik in jo poimenujejo z izrazom dobre šege ("gute Sitten", "buon costume", "bonnes moeurs"). Prim. J. Kranjc, Upoštevanje moralnih norm v obligacijskih razmerjih, Zbornik znanstvenih razprav PF v Ljubljani, 2002, str. 171 in nasl. Nemško Zvezno sodišče v utrjeni praksi izraz "gute Sitten" opredeljuje z "občutkom spodobnosti vseh pravično in pošteno mislečih ljudi" ("das Anstandsgefühl aller billig und gerecht Denkenden"). Prim. npr. sodbo BGH XI ZR 295/12 z dne 3. 12. 2013. Op. št. (5): J. Kranjc, prav tam, str. 168. Op. št. (6): Sklicevanje pritožbe na več mestih na običajen, ustaljen način poslovanja že zato ne more imeti relevantne teže. Op. št. (7): Poleg terjatev, katerih poplačilo je zahtevala že v izvršilnem postopku, je tožnica v pravdi zahtevala še plačilo 39.797,34 EUR z zamudnimi obrestmi.

Op. št. (8): Po prvem odstavku 807. člena OZ se zastopnik s pogodbo o trgovskem zastopanju zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbo z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo.

Po 837. členu OZ se posrednik s posredniško pogodbo zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.

Op. št. (9): Relevantni del določbe v dogovoru se glasi: "Dolžnik bo do ustanovitve fundacije svoje obveznosti plačeval upniku. Po ustanovitvi fundacije in odprtju računa za poslovanje pa bo upnik obvestil in pooblastil dolžnika, da svojo obveznost iz navedene pogodbe poravna z nakazilom v korist fundacije."