Jedro

Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v skladu z določbo 113.a člena ZP-1 je torej zaščita drugih udeležencev cestnega prometa in zagotovitev varnosti s tem, da se vsi nevarni vozniki kot neposredni udeleženci cestnega prometa, odstranijo. Izhajajoč iz tega temeljnega namena, zato ni mogoče razlikovati med vozniki imetniki vozniških dovoljenj, izdanimi v Republiki Sloveniji in tujimi vozniškimi dovoljenji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijanim sklepom ugovor obdolženega zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 13. 2. 2020, s katerim je le-to obdolžencu A.M. začasno odvzelo tuje vozniško dovoljenje serijska štev. x, izdano izven Evropske unije, pri MUP USK V.K., Bosna in Hercegovina z dne 27. 7. 2016, s katerim mu je bila tudi prepovedana nadaljnja vožnja vozil v R Sloveniji za vse vrste in kategorije, za katere je imel obdolženi vozniško dovoljenje, ko je storil prekršek, zavrnilo (točka I. izreka), obdolženemu pa naložilo dolžnost plačila sodne takse v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer se prisilno izterja.

2. Zoper sklep vlaga obdolženi po svojem zagovorniku pravočasno pritožbo. V njej le-ta ponavlja navedbe, ki jih je podal v ugovoru zoper sklep prvostopnega sodišča z dne 13. 2. 2020, in sicer, da je predmetni sklep sodišča nezakonit in ga je potrebno odpraviti. Njegovo mnenje je, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj se le-ta za voznike s tujimi vozniškimi dovoljenji ne more uporabljati. Sodišču prve stopnje tudi očita, da si zmotno tolmači sklep Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-113/2014-18 z dne 16. 3. 2017, v delu, kjer le-ta govori o smiselni uporabi tretjega do šestega odstavka 22. člena ZP-1, delno pa se opredeli tudi do devetega odstavka tega člena. Navaja, da tudi, v kolikor drži tolmačenje materialnega prava oziroma sklepa Ustavnega sodišča, kot ga navaja sodišče prve stopnje, je izpodbijani sklep še vedno nezakonit iz razloga njegove obrazložitve, kot tudi nezmožnosti izvršitve. Ponavlja, da ne drži, da zato, ker ZP-1 v svojem 113.a členu glede začasnega ukrepa izrecno ne razlikuje vozniških dovoljenj glede na državo izdajateljico, to pomeni, da velja za vsa vozniška dovoljenja, ne glede na to, kje so izdana. Glede na osmi odstavek 22. člena ZP-1 je jasno, da zakon neposredno razlikuje ukrepe glede na državo izdajateljico vozniškega dovoljenja, saj za primer, ko kršitelj poseduje tuje vozniško dovoljenje, predvideva poseben ukrep, to je izrek prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja. Po tej razlaga bi lahko prekrškovni organ odvzel vozniško dovoljenje in onemogočil njegovo uporabo obdolženemu tudi v državi izdajateljici, ne le v Sloveniji, kar pa je prekomeren oziroma nesorazmeren ukrep, glede na to, da ZP-1 jasno določa, da se kršitelju, ki ima tuje vozniško dovoljenje, lahko izreče le prepoved uporabe le-tega na ozemlju RS. Po ZP-1 se tudi vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, čas, za katerega mu bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oziroma prepovedana vožnja, ne more všteti v izrečeno sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila, takšno tolmačenje pa jasno potrdi 113.č člen ZP-1, ki govori o izvršitvi ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. V Sloveniji namreč ni ustreznega upravnega organa, ki bi ukrep lahko izvršil, saj se takšnemu vozniku lahko izreče le prepoved uporabe vozniškega dovoljenja v Sloveniji. V zaključku pritožbe pritožnik še navaja, da je sklep z dne 13. 2. 2020 nezakonit že samo iz razloga, ker ne gre za nikakršno smiselno uporabo določb ZP-1, pač pa za dobesedno uporabo teh določb, za katero pa ne obstaja nikakršna podlaga, napotilo ali utemeljitev. Niti iz izreka niti iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje pa tudi ni mogoče razbrati, da naj bi sklep v nadaljevanju predvideval izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja in da je vozniško dovoljenje začasno odvzeto le na ozemlju RS, zaradi česar je sklep nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in očitno razlogom, kot jih sodišče navaja v sklepu z dne 21. 2. 2020, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugovor obdolženega zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja utemeljeno zavrnilo. Pri tem se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vse ugovornih navedb pritožnika ter zatrjevanih kršitev. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema ustrezne razloge prvostopnega sklepa kot pravilne, pritožbene navedbe pritožnika pa zavrača kot neutemeljene.

5. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvi odstavek 113.a člena ZP-1 določa, da v primeru, ko je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisano takšno število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mora prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja v skladu z določbo 113.a člena ZP-1 je torej zaščita drugih udeležencev cestnega prometa in zagotovitev varnosti s tem, da se vsi nevarni vozniki kot neposredni udeleženci cestnega prometa, odstranijo. Izhajajoč iz tega temeljnega namena, zato ni mogoče razlikovati med vozniki imetniki vozniških dovoljenj, izdanimi v Republiki Sloveniji in tujimi vozniškimi dovoljenji.

6. Res je, da je pretekla sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik v pritožbi, stala na istem stališču, ki ga zagovarja pritožnik, da obdolžencu vozniškega dovoljenja, ki ga je izdal tuj organ, ni mogoče začasno odvzeti, ker niso izpolnjeni pogoji za začasen odvzem vozniškega dovoljenja po 113.a členu ZP-1 v zvezi z 22. členom ZP-1, vendar se je navedena sodna praksa po odločitvi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-113/2014 z dne 16. 3. 2017 spremenila. Ustavno sodišče je v tej sodbi opozorilo, da osmi odstavek 22. člena ZP-1 zapoveduje smiselno uporabo (zgolj) tretjega do šestega odstavka tega člena, specifično le za "izrek" prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, kar že na jezikovni ravni za prepoved uporabe ne izključuje smiselne uporabe devetega odstavka 22. člena ZP-1 (ki določa, da se lahko izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odloži), saj bi se ta odstavek tedaj uporabljal za vidik izvršitve navedene sankcije, ne pa za njen "izrek". Ta odločba Ustavnega sodišča po prepričanju pritožbenega sodišča nudi zadostno podlago za spremembo dosedanje sodne prakse tudi glede možnosti izreka začasnega odvzema vozniškega dovoljenja storilcem, ki so imetniki tujega vozniškega dovoljenja v skladu s 113.a členom ZP-1. Ta določba 113.a člena ZP-1 začasnega odvzema vozniškega dovoljenja namreč ne veže samo na storilce, ki imajo vozniško dovoljenje izdano v Republiki Sloveniji, ampak mora biti izpolnjen le materialni pogoj, to je utemeljen sum, da je obdolženec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za imetnika tujega vozniškega dovoljenja v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 za posledico izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije. Navedeno pomeni, da ni nikakršnega razloga za razlikovanje med storilci, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje izdano v Republiki Sloveniji in med tistimi, ki imajo izdano tuje vozniško dovoljenje. Tudi imetnik tujega vozniškega dovoljenja, ki mu je le-to začasno odvzeto s sklepom sodišča (113.b člen ZP-1), bo imel možnost tako do vložitve ugovora (drugi odstavek 113.b člena ZP-1), kot pravico do vložitve predloga za vrnitev začasno odvzetega tujega vozniškega dovoljenja pred pravnomočnim zaključkom postopka o prekršku oziroma pred izvršitvijo prepovedi uporabe le-tega, ob pogojih iz drugega odstavka 113.d člena ZP-1. Tudi določba drugega odstavka 113.d člena ZP-1 namreč ne razlikuje med imetniki vozniških dovoljenj glede na državo izdajateljico.

7. Ker se v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta in ne sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, bo v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 analogno mogoča le začasna prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, oziroma bo začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja mogoče izvršiti le kot začasno prepoved uporabe le-tega.

8. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o naložitvi sodne takse kot stroške pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, le-ta pa znaša 20,00 EUR po tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah.