Jedro

Opis kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ mora poleg časa in kraja storitve obsegati še: storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja, pri čemer je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanju drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja.

Ker oškodovanka s sklenitvijo posojilne pogodbe v škodo svojega premoženja v smislu njegovega zmanjšanja ni storila ničesar (s pogodbo je zgolj privolila v podaljšanje roka izpolnitve obstoječe terjatve, škoda v ugotovljeni višini pa je na njenem premoženju nastala že pred tem, ko je obsojencu plačala kupnino za stanovanje, ki pa ji ni bilo izročeno), niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega S.Č. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenec na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe, ker je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega s prikrivnajem dejanskih okoliščin v zmotno in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil s tem, da je dne 23.7.1999 v P. sklenil s K.G. posojilno pogodbo za znesek 5,000.000,00 SIT z obvezo povrniti dolg do 1.10.1999, pri tem pa ji zamolčal, da je brez sredstev in prezadolžen in tega namena že ob sklenitvi pogodbe ni imel, niti ji zneska zaradi nezmožnosti plačila ni zmogel vrniti ter ji z izjemo kasneje vrnjenih 4.000,00 SIT v fazi poravnavanja denarja vse doslej ni vrnil, s čimer jo je oškodoval za najmanj 1,000.000,00 SIT, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Oškodovanka G.K. se s premoženjskim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

Obsojeni S.Č. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 2 let in s posebnim pogojem, da v roku 6 mesecev oškodovanki G.K. plača znesek 1,000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Oškodovanki je bil v navedeni višini prisojen premoženjskopravni zahtevek, z ostalim zneskom do tolarske protivrednosti 11.740 DEM pa je bila oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 40.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - povprečnino 60.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 27.6.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni "in izreče oprostilno sodbo ter zavrne premoženjskopravni zahtevek oškodovanke." Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe. Strinja se z vložnikom zahteve, da obsojenec dne 23.7.1999, ko je z oškodovanko sklenil posojilno pogodbo, oškodovanke ni oškodoval. Opis kaznivega dejanja v sodbi po njegovi oceni ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, saj je poleg spravljanja v zmoto znak kaznivega dejanja tudi, da oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, ta znak pa ni opisan. Iz opisa dejanja ni razvidno, kaj je oškodovanka s sklenitvijo posojilne pogodbe storila oziroma kaj je opustila. Obsojencu oziroma njegovi gospodarski družbi je dolgovani znesek 5,000.000,00 SIT kot kupnino za nepremičnino izročilo postopoma že do leta 1997. Ob sklenitvi posojilne pogodbe dne 23.7.1999 pa oškodovanka obsojencu ni izročila ničesar. Zaradi sklenitve posojilne pogodbe je bila oškodovanka sicer res opustila izterjavo dolgovanega zneska iz neuspelega nakupa nepremičnine, vendar pa iz opisa dejanja ni razvidno, da bi bila posledica obsojenčevega spravljanja oškodovanke v zmotno njena opustitev izterjave. Oškodovankino aktivno ali pasivno ravnanje kot posledica storilčevega spravljanja v zmoto ni opisano. Poleg tega pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilca opis kaznivega dejanja glede oškodovankinega ravnanja povsem nejasen, saj z zatrjevanjem, da je 23.7.1999 obsojenec s K.G. sklenil posojilno pogodbo za znesek 5,000.000,00 SIT z obvezo vrniti dolg do 1.10.1999, napeljuje na sklepanje, da naj bi oškodovanka znesek iz pogodbe obsojencu takrat tudi izročila, kar pa ne drži, saj je bil znesek izročen postopoma že do leta 1997 obsojenčevi gospodarski družbi. Posledica aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca je pridobitev protipravne premoženjske koristi storilcu ali komu drugemu, iz opisa dejanja pa ni jasno, da je obsojenec to korist pridobil. Vrhovni državni tožilec zato ugotavlja, da v sodbi opisano ravnanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja goljufije, zato vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da obsojenec "ni storil nobenega kaznivega dejanja". Bistveni element kaznivega dejanja goljufije je, da oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja nekaj stori ali opusti. Oškodovanka pa je denar izročila podjetju Z. d.o.o. na podlagi kupoprodajne pogodbe za nepremičnino (stanovanje) že precej časa pred podpisom posojilne pogodbe z dne 23.7.1999. Zato obsojenec po mnenju zagovornika tega dne ni storil nobenega kaznivega dejanja. Vložnik zahteve s takšnimi navedbami smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ je uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje. Bistvo temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku citirane določbe je v storilčevem posebno motiviranem ravnanju, ki se kaže v njegovem namenu, da zase ali za koga drugega pridobi protipravno premoženjsko korist, to je korist brez pravne podlage. Storilec dejanje izvrši tako, da pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo ali jo pusti v zmoti glede dejanskih okoliščin. Kaznivo dejanje je dokončano z nastankom prepovedane posledice, ki je v tem, da druga oseba nekaj stori v škodo svojega ali tujega premoženja; pri tem ni potrebno, da je zapeljana oseba identična z oškodovancem. Ravnanje druge osebe je vedno pogojeno z dejanjem storilca, kar pomeni, da mora biti med goljufivim ravnanjem storilca in škodljivim ravnanjem žrtve podana vzročna zveza.

V sodbi, s katero sodišče spozna obdolženca za krivega, mora med drugim navesti tudi dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe (1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Tudi za sodbo velja enaka konkretizacija opisa kot za obtožbo (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP). Tako mora opis kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ poleg časa in kraja storitve kaznivega dejanja, ki sta obvezni sestavini vsakega kaznivega dejanja, obsegati še: storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnika ali tujega premoženja. V strukturi temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanju drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja.

Kljub izostanku škode je kazniv tudi poskus goljufije ob izkazani subjektivni usmerjenosti storilca in izvršitvenem dejanju.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, kot je opisano v izreku te odločbe. Ugotovilo je, da se je obsojenec s posojilno pogodbo z dne 23.7.1999, ki jo je sklenil z oškodovanko, zavezal, da ji bo do 1.10.1999 vrnil denar v skupnem znesku 5,000.000,00 SIT, da pa tega namena ni imel in da je bil razlog za sklenitev pogodbe obsojenčeva nezmožnost, vrniti oškodovanki denar, saj je bil brez sredstev, kar pa je oškodovanki zamolčal. Hkrati je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo (l. št. 95), da je omenjeni znesek dejansko predstavljal seštevek vseh akontacij, ki jih je oškodovanka že pred sklenitvijo pogodbe obsojencu izplačala kot kupnino za stanovanje, katerega pa ni nikoli pridobila, pa tudi dolgovanega zneska ji obsojenec ni mogel vrniti, ker denarja ni imel. Višje sodišče je pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe, ko je odločalo o zagovornikovi pritožbi, s katero je uveljavljal smiselno enake kršitve zakona kot v zahtevi za varstvo zakonitosti in pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Poudarilo je, da je sporni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije (ravnanje oškodovanke v njeno škodo) "izražen v njenem pristopu k posojilni pogodbi v povezavi z navedbami, da se je obdolženec zavezal vrniti dolgovani znesek do 1.10.1999 in da je tako opis dejanja v zvezi s tem zakonskim znakom v zadostni meri opredeljen." S tem v zvezi je tudi višje sodišče upoštevalo, da je oškodovankina terjatev do obsojenca nastala že leta 1997 ob neuspelem nakupu nepremičnine, ko ji obdolženec ni vrnil denarja, ki mu ga je izročila za nakup stanovanja, kljub temu, da ji je to zagotovil (iz podatkov spisa izhaja, da je bilo isto stanovanje prodano tretji osebi). Sodišče druge stopnje je še ugotovilo, da je oškodovanka privolila v sklenitev posojilne pogodbe, ker je pričakovala realizacijo svoje terjatve do obsojenca, da se je s tem "kupnina konvertirala" v posojilo in da je zato treba "od tedaj dalje v skladu s tem tudi samostojno presojati zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. Višje sodišče je krivdno obliko direktnega naklepa utemeljilo podobno kot prvostopenjsko sodišče in sicer, da je obsojenec vedel, da glede na slabo poslovanje njegovega podjetja v letu 1999 ne bo uspel vrniti dolga v dogovorjenem roku, vendar pa je to oškodovanki zamolčal in jo tako zapeljal, da je pristala na sklenitev posojilne pogodbe.

Pravnomočna sodba torej ugotavlja, da je oškodovanka obsojencu v celoti izročila kupnino 5,000.000,00 SIT za stanovanje že več kot eno leto pred sklenitvijo posojilne pogodbe dne 23.7.1999, s katero je bila obsojenčeva obveznost povrnitve omenjenega zneska pogoj potrjena in podaljšana do 1.10.1999 in da je obsojenec oškodovanki zamolčal, da je brez sredstev in prezadolžen in da tako že ob sklenitvi posojilne pogodbe namena vrnitve denarja ni imel. Presoja utemeljenosti vložene zahteve v navedenih pravnih okvirih in v povezavi z odločilnimi dejstvi, kot jih ugotavlja pravnomočna sodba, pokaže, da obravnavano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje goljufije. S sklenitvijo posojilne pogodbe oškodovanka v škodo svojega premoženja v smislu njegovega zmanjšanja ni storila ničesar (s pogodbo je zgolj privolila v podaljšanje roka izpolnitve obstoječe terjatve), kajti škoda v ugotovljeni višini je na njenem premoženju nastala že takrat, ko je obsojencu plačala kupnino za stanovanje, ki pa ji ni bilo izročeno. Zaradi tega tudi obsojenec s sklenitvijo posojilne pogodbe po logiki stvari ni mogel zasledovati pridobitve protipravne premoženjske koristi, ker je to korist pridobil že pred tem, t.j. s prejemom kupnine za stanovanje. Obsojenčevo lažno zatrjevanje ob sklenitvi posojilne pogodbe, da bo oškodovanki vrnil dolg v dogovorjenem roku, oziroma spravljanje oškodovanke v zmoto glede te okoliščine zato ne pomeni spravljanje v zmoto v smislu izvršitve kaznivega dejanja goljufije, saj takšne obsojenčeve obljube niso v nikakršni vzročni zvezi z ravnanjem oškodovanke v škodo njenega premoženja, do katerega je prišlo že znatno prej. Zato v opisani naklepni neizpolnitvi obsojenčeve pogodbe niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije.

Glede na to, da opis kaznivega dejanja na prvi pogled ni povsem jasen, kar zadeva opredelitev oškodovankinega ravnanja v njeno škodo, je treba pojasniti, v kakšnem pomenu ga je pri odločanju presojalo vrhovno sodišče. Podobno kot velja za zakonske norme, da morajo biti jasne in razumljive, smiselno velja tudi za opis kaznivega dejanja v sodbi. Nerazumljivost opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe, ko ni jasno, na kaj se nanaša oziroma, kaj je bilo z njim odločeno, pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere mora sodišče sodbo razveljaviti.

Ugotoviti je treba, da opis obravnavanega kaznivega dejanja goljufije glede omenjenega zakonskega znaka ni razumljiv v enem samem pomenu; v povezavi z uvodnim zatrjevanjem, da je oškodovanka v škodo svojega premoženja nekaj storila, je dejstvo izročitve denarja sicer dovolj določno označeno, medtem ko nadaljnji opis dopušča razlago, da je to storila bodisi ob sami sklenitvi posojilne pogodbe ali kdaj drugič, saj čas izročitve denarja v izreku sodbe ni preciziran.

Po mnenju vrhovnega sodišča zaradi opisane pomanjkljivosti izreku ni mogoče očitati nerazumljivosti v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ugotovljeno "nejasnost" je v tem primeru, ob siceršnji določnosti in razumljivosti izreka, mogoče tolerirati glede na to, da njegovo dvoumnost zadovoljivo pojasnjuje (odpravlja) obrazložitev pravnomočne sodbe, ki skupaj z izrekom tvori celoto in ki ugotavlja, da oškodovanka obsojencu denarja ni izročila ob sklenitvi posojilne pogodbe, pač pa že pred tem.

Ob takšnem razumevanju opisu kaznivega dejanja, ki ima oporo v razlogih sodbe in ki ne prebija načela zakonitosti v smislu določnosti opisa, je vrhovno sodišče ugodilo zagovornikovi zahtevi za varstvo zakonitosti in zaradi kršitve kazenskega zakona v obsojenčevo škodo (1. točka 372. člena ZKP) sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Ugotovilo je, da kaznivo dejanje, kot je opisano, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije in da tudi ne obsega znakov kakega drugega kaznivega dejanja.

Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je vrhovno sodišče po 1. odstavku 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. od 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Skladno z določbo 3. odstavka 105. člena ZKP se oškodovanko G.K. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.