Jedro

Nobena od podlag za določitev pristojnosti, ki jih navaja tožnica (nepravilna prijava samostojne dejavnosti kot dopolnilne dejavnosti pri DURS, nepredložitev podatkov o priglasitvi, itd. DURS, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma Zavodu za zdravstveno zavarovanje, utaja prejema odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, napake pri izterjavi prispevkov in nepravilen obračun obresti DURS) ne pokrije področja predvidenih socialnih sporov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (7. člen ZDSS-1). V tem sporu zato ni podana pristojnost socialnega sodišča.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 31. 1. 2007 pri Upravnem sodišču vložila tožbo zoper tožene stranke: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Republiko Slovenijo, Ministrstvo za finance, DURS in Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Od vseh je nerazdelno zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 33.254,38 EUR in za nepremoženjsko škodo v višini 16.745,62 EUR.

2. Upravno sodišče se je s sklepom U 185/2007-11 z dne 21. 2. 2007 izreklo za stvarno nepristojno. Iz razlogov sklepa izhaja, da tožnica uveljavlja povrnitev škode, vendar ne v povezavi z nekim dokončnim posamičnim aktom toženih strank, zoper katerega bi imela sodno varstvo v upravnem sporu v smislu določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006). Tožnica tudi ne uveljavljala povrnitve škode zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma ne zahteva odločitve o pravici in hkrati povrnitev škode.

3. Delovno in socialno sodišče je pristojnost sprejelo za odločanje v sporu med tožnico in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje ter s sodbo Ps 694/2007-35 z dne 5. 6. 2009 zavrnilo zahtevek tožnice proti navedenim toženim strankam, v sporu med tožnico in toženo stranko Republiko Slovenijo, Ministrstvom za finance, DURS pa je Vrhovnemu sodišču predlagalo, da odloči v sporu o pristojnosti. Izhajalo je iz tega, da je socialno sodišče pristojno samo za odločanje v sporih, za katere to izrecno določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Pri tem je socialno sodišče sicer pristojno odločati tudi o povrnitvi škode, ki jo je povzročil državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva, vendar je v skladu s 7. členom ZDSS-1 njegova pristojnost v teh sporih podana, če je škodni primer s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov ali s področja socialnih prejemkov. V tej zadevi je treba „področje spora kvalificirati glede na sfero, v kateri deluje tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za finance in glede na področje, na katerem se lahko ocenjuje njeno delovanje, to je davčno področje.“ Na tem področju pa ni podana pristojnost Delovnega in socialnega sodišča. 4. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

5. Delovna in socialna sodišča kot specializirana sodišča so pristojna reševati tiste spore, za katere tako določa predvsem ZDSS-1. Pri tem je socialno sodišče pristojno za odločanje na področjih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na področju socialnih prejemkov (prvi odstavek 7. člena ZDSS-1). Na teh področjih je pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva (drugi odstavek 7. člena ZDSS-1). Po navedeni določbi so socialna sodišča pristojna tudi za odločanje o povrnitvi škode v zvezi s področjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki po določbi 1. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 zajema med drugim odločanje o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o plačevanju prispevkov za takšno zavarovanje, o prostovoljni vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, plačevanje prispevkov za to zavarovanje ter v zvezi z matično evidenco. Če se torej zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi jo državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu v segmentu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, povezuje z enim od navedenih konkretneje opredeljenih področij tega zavarovanja, je podana pristojnost socialnega sodišča. 6. Tožnica v svojih navedbah o odškodninski odgovornosti Republike Slovenije, Ministrstva za finance, DURS (tožene stranke) izhaja iz tega, da ta organ ob priglasitvi tožničine dejavnosti samostojne podjetnice (kot postranske dejavnosti) podatkov o tem ni posredoval Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, saj bi bilo v takšnem primeru ugotovljeno neskladje med tožničino prijavo prostovoljnega pokojninskega zavarovanja po 24. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.) in njenim dejanskim statusom ter njenimi prihodki iz naslova samostojne dejavnosti. Toženi stranki očita sprejem nezakonitega „dovoljenje za opravljanje dejavnosti“, saj iz priglasitvenega lista za vpis samostojnega podjetnika ni mogoče razbrati, za katero vrsto vpisa gre oziroma, da bi bila iz lista razvidna sprememba prijave, ki bi morala biti posredovana Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Napako pri izdaji priglasitvenega lista naj bi priznal tudi glavni davčni urad tožene stranke. Tožena stranka naj tudi nekaterih nadaljnjih podatkov ne bi posredovala Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nadalje naj bi nezakonito poslovanje tožene stranke izhajalo iz dejanja vodja izpostave, ki je zahteval od tožnice, da naj za šest let nazaj izstavi plačilne liste, sicer ji grozi kazen. Toženi stranki očita utajo prejema odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 11. 2001, protipravno pa naj bi ravnala tudi kasneje, saj naj bi tožnici napačno obračunala obresti ob izterjavi zaostalih obveznosti iz naslova prispevkov. Tožena stranka naj bi ravnala premalo skrbno, saj tožnice ni pravočasno opozorila oziroma pozvala na odpravo nepravilnosti v zvezi z nepravilnim zavarovanjem.

7. Vsi ti očitki se vežejo na tožničine navedbe, da se je po napotkih delavke Zavoda za zaposlovanje, kjer je bila prijavljena kot iskalka zaposlitve, prostovoljno zavarovala po 24. členu ZPIZ, ob tem da je tudi tožena stranka (oziroma takratna Republiška uprava za javne prihodke) na Izpostavi D. dovolila njeno prijavo samostojne podjetnice za postransko dejavnost. Glede na takšno prijavo je plačevala prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 24. člena ZPIZ, kar pa se je šele po šestih letih izkazalo kot nepravilno. Zaradi tega ji je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izdal odločbo z dne 13. 11. 2001 (ki je postala dokončna in pravnomočna), po kateri ima tožnica lastnost zavarovanke kot samostojne podjetnice od 13. 10. 1995 do 31. 12. 1999, in s katero je bilo odločeno tudi, da nima lastnosti zavarovanke iz naslova prostovoljnega zavarovanja od 13. 10. 1995 dalje. To je imelo za posledico, da je bila dolžna plačati višje prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 33.234,38 EUR oziroma je tožnici zaradi strahu pred rubežem in ogroženostjo socialne eksistence nastala tudi nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja.

8. Iz navedenih podatkov o kompetenčnem dejanskem stanju izhaja, da uveljavljanje škode od tožene stranke ni neposredno povezano s področjem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica povezuje škodo z nepravilno prijavo in ravnanjem tožene stranke pri prijavi njene postranske dejavnosti, kar samo po sebi nima zveze s pravicami iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja niti s področjem matične evidence. Tožničine navedbe o tem, da tožena stranka podatkov o priglasitvi in nekih podatkov o njeni dejavnosti ni posredovala Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, bi se sicer lahko nanašale na matično evidenco, vendar iz pomanjkljivih in nejasnih navedb o tem (z upoštevanjem določb Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Ur. l. RS, št. 45/96, ki je veljal v času spornega obdobja) ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo za neko od kršitev, za katero je predvidno posebno varstvo pred socialnim sodiščem. Utaja prejema odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (kot morebitne podlage za odškodninsko obveznost tožene stranke) se ne nanaša na nobeno od področij iz pristojnosti socialnega sodišča. Tudi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo glede postopka izterjave prispevka s strani tožene stranke in pri tem poziva na predložitev podatkov očitno ne gre za področje odločanja socialnega sodišča, sicer pa v tem primeru tudi ni bila izdana posebna odločba, zoper katero bi bilo predvideno posebno varstvo. V zvezi z vračilom nezakonito obračunanih obresti, ki jih je tožnica dolžna plačati toženi stranki (in škodo, ki naj bi tožnici s tem nastala) pa je, kot izhaja iz dosedanjih navedb obeh strank, upravni postopek še v teku, v tem postopku pa še ni bila izdana dokončna odločba. Nobena od teh podlag torej ne pokrije področja predvidenih socialnih sporov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zaradi česar v tem sporu ni podana pristojnost socialnega sodišča v skladu s 7. členom ZDSS-1. 9. Ker tožnica tudi ne uveljavlja presoje sodišča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika oziroma ne uveljavlja povračila škode, ki je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, v sporu ni podana niti pristojnost upravnega sodišča (1., 2., 4. in 7. člen ZUS-1). Gre torej za spor o premoženjskih razmerjih fizične in pravne osebe, za katerega ni določena pristojnost specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen ZPP). To pa z upoštevanjem vrednosti spornega predmeta pomeni, da je za odločanje v tej zadevi pristojno okrožno sodišče (32. člen ZPP). Na podlagi določbe o splošni krajevni pristojnosti je to Okrožno sodišče v Ljubljani (46. člen ZPP).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 25. člena odločilo, kot izhaja iz izreka.