Jedro

Blago, ki sta ga zaobjeli primerjani predhodni znamki, je tudi po presoji sodišča delno enako in delno podobno blagu, za katerega je znamko prijavil tožnik. Toženka se ni ustrezno opredelila do figurativne predstavitve prijavljene znamke in je to s predhodnimi znamkami dejansko primerjala zgolj kot besedno znamko. Toženka presoje verjetnosti zmede ni ustrezno utemeljila z vidika ugotovitve, kdo je v konkretnem primeru povprečni potrošnik (relavantna javnost).

Izrek

I.Tožbi se ugodi, 1. točka izreka odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. 31207-996/2021 z dne 5. 10. 2022, se odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prijavo znamke "VELO" št. 202170996 z dne 12. 10. 2021, in sicer za v izreku izpodbijane odločbe opredeljeno blago iz razreda 12 Nicejskega sporazuma o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. 6. 1957, revidiranim 14. 7. 1967 (v nadaljevanju: NK) - 1. točka izreka, ter odločila, da se postopek registracije znamke nadaljuje za preostalo blago in storitve (iz drugih razredov NK) - 2. točka izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka primerjala znamki (besedni znak) vložnice ugovora (stranke z interesom) "VELAR" (v nadaljevanju: prejšnja ali predhodna znamka) z znamko (figurativnim znakom) "VELO" (v nadaljevanju: poznejša ali kasnejša znamka).Ugotovila je, da je pogoj enakosti ali podobnosti blaga izpolnjen za celotno blago iz razreda 12 NK prijavljene znamke, da med znakoma z vizualnega vidika obstoji visoka stopnja podobnosti in da sta si znaka zelo podobna tudi fonetično, pomensko pa ju ni mogoče primerjati. Relavantno javnost v zadevnem primeru predstavlja splošna javnost, to so končni uporabniki blaga iz razreda 12 NK, katerih stopnja pozornosti je višja do visoka. Ne glede na stopnjo pozornosti, zaradi visoke podobnosti znakov ter identičnega ali zelo podobnega blaga ti ne bodo prepoznali razlike med znaki oziroma obstaja velika verjetnost, da bodo prijavljeni znak povezovali z znamkami vložnika ugovora, zato je izpolnjen pogoj obstoja verjetnosti zmede v javnosti. Toženka je tako zaključila, da je pogoj enakosti ali podobnosti znakov po točki b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1) izpolnjen.

Ključne navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik se z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je toženka na poenostavljen način sklenila, da so avtomobili (izdelki, ki jih pokrivajo predhodne znamke), skuterji, skiroji, cestna kolesa... in drugi izdelki iz tožnikove prijave znamke povsem identični, ker gre za podpomenke besede vozila. Tožnik se se tem ne strinja, ravno tako se ne strinja s toženkinim sklicevanjem na sodbo T-522/10. Predhodna znamka dejansko vsebuje seznam blaga z besedo "vozila", tožniku je tudi znano, da stranka z interesom trži avtomobile pod blagovno znamo Range Rover VELAR. A je napačen zaključek toženke o identičnosti izdelkov v predhodni in naknadni znamki. Razvrstitev izdelkov po NK je le administrativno opravilo, dejanska podobnost blaga se ugotavlja v konkretnih primerih (sodba tega sodišča, U 2582/2008). Izraz "vozila" zajema zelo široko kategorijo izdelkov, ti imajo več lastnosti, ki jih delajo različne, kot pa skupnih imenovalcev. Neživljenjske so primerjave skirojev in koles z avtomobili. Vozila, ki nimajo motorja z notranjim izgorevanjem, niso konkurenčna ali komplementarna avtomobilom, imajo drugačen namen uporabe, njihov cenovni razpon, distribucijske poti ter točke prodaje so tako različni, da ni mogoče govoriti o verjetnosti zmede. Zelo podobno velja tudi glede druge homogene skupine izdelkov, tj. glede opreme za vozila. Gre za celo paleto izdelkov, ki so zelo specifični in namenjeni izključno popravilu ali montaži na cestnih kolesih s pedalkami (verige z zobniki za kolesa, verige za kolesa...). Toženka je naredila napako pri presoji podobnosti, saj je izdelke, katere pokrivajo primerjane znamke, mogoče razvrstiti v več kategorij, ogromno izdelkov je nesorodnih in nimajo skupnih lastnosti. Tudi podjetji tožnika in stranke z interesom sta zelo različnih profilov in tržita zelo različne izdelke. Stranka z interesom je multinacionalno podjetje, ki pod znamko VELAR oglašuje in prodaja osebno vozilo Range Rover Velar, dostopno tudi v Sloveniji, s ceno od 67.308,00 EUR dalje. Tožnik je slovensko podjetje, ki se ukvarja z dejavnostjo proizvodnje in prometa s kolesi in motorji s prostornino do 50 ccm3, prodaja predvsem kolesa, opremo za kolesa, skuterje, opremo za motoriste in fitnes opremo. Dejavnost tožnika ni sorodna ali konkurenčna izdelku stranke z interesom. Predhodne znamke vsebuiejo izdelke, ki se navezujejo na avtomobile kot take ter na dele, komponente in opremo avtomobilov. Nič od navedenega pa ne pokriva seznam prijave naknadne znamke, saj se tožnik s proizvodnjo in prodajo avtomobilov ne ukvarja. Primerjani izdelki se uporabljajo v različnih industrijah. Mestno-športnega terenca ni mogoče zamenjati za kolo, skuter, skiro ali fitnes opremo.

4.Toženka po mnenju tožnika ni opravila primerjave znakov v okviru smernic, ki se nanašajo na vizualno, fonetično in pomensko podobnost predhodnih znamk (Sodba SEU C-251/95). Primerjave namreč ni izvedla tako, da bi določila upoštevno javnost in z njenega vidika presodila vidne, zvočne in pomenske podobnosti znakov, pač pa je presodila, da so primerjane znamke zelo podobne. Izostanek opredelitve povprečnega potrošnika pomeni kršitev materialnega prava, presoja podobnosti znakov pa je vprašanje dejanskega stanja. Odločbe posledično tudi ni mogoče preizkusiti. Toženka sicer omenja, da je povprečni potrošnik nadpovprečno pozoren pri nakupu vozil, vendar tega v nadaljevanju lastne presoje ne upošteva. Toženka nikakršnega pomena ni pripisala figurativni predstavitvi znamke, čeprav ta dodaja dodaten razlikovalni učinek. Takšna odločitev odstopa od ustaljene prakse glede vizualne presoje podobnosti blagovnih znamk, v zvezi s čemer se tožnik sklicuje na na ugovorne postopke pred EUIPO. Ta je v več podobnih primerih zaključil, da gre za znamke, ki si med seboj niso podobne. Nerazumljiv je zaključek toženke, da sta primerjani znamki fonetično zelo podobni; pri izgovorjavi obeh znakov pride do različne intonacije in popolnoma različnega drugega zloga besede (-lo, -lar). Gre za očitno in razpoznavno razliko, ki po mnenju tožnice že sama po sebi zadostuje za neobstoj verjetnosti zmede v javnosti (tožnica se sklicuje na sodbo Sodišča EU T-112/06). Glede pomenske primerjave se tožnica strinja, da francoščina v Sloveniji ni razširjen jezik in ga ni mogoče primerjati z angleščino, vendar pa so določene francoske besede nedvomno zelo razširjene. Tožnik je prepričan, da je beseda kolo - VELO posledično poznana tudi številnim slovenskim potrošnikom, sploh v luči dejstva, da je kolesarstvo kot šport pridobilo v Sloveniji dodatno popularnost z uspehi slovenskih kolesarjev na največje športnem dogodku v Franciji, "Le Tour de France".

5.Toženkin sklep o verjetnosti zmede je izrazito formalističen in ne upošteva dejanskih okoliščin primera, saj zanemarja dejstvo, da je tožnik s svojim podjetjem in dejavnostjo na slovenskem trgu pristen že desetletja, da je zgradil relativno obsežen prostor ter pridobil tudi spoštovanja vreden ugled in prepoznavnost. To potrjuje tudi dejstvo, da ima že dalj časa v Sloveniji registrirano zelo podobno znamko št. 201170831, ki pokriva izdelke v razredu 12, ter da ima spoštovanja vredne poslovne izide in prihodke, kar dokazuje, da so s tožnikovo blagovno znamko seznanjeni številni Slovenci. Tožnik v vseh letih prisotnosti na trgu ni naletel na primer, ko bi kak potrošnik zamenjeval znamki VELO in VELAR, nobenega dokaza s tem v zvezi ni predložila niti stranka z interesom. Verjetnost zmede sploh ni možna, saj znamki soobstajata že desetletje.

6.Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo glede zavrnitve prijave tožnikove blagovne znake odpravi in dovoli nadaljevanje postopka registracije prijave te blagovne znamke tudi za celoten seznam blaga v razredu 12. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

7.Toženka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in zahtevku. Toženka v izpodbijani odločbi ni napravila zaključka o identičnosti vseh izdelkov v predhodnih in prijavljeni znamki, je pa podrobno obrazložila, zakaj meni, da gre pri primerjanih znamkah za enako oziroma podobno blago iz razreda 12 NK. Za primerjavo enakosti ali podobnosti blaga je relavantno zgolj prijavljeno oz. registrirano blago in storitve, ne pa tudi tisto, ki se dejansko trži oz. prodaja na trgu. Iz izpodbijane odločbe je jasno razvidno, kdo je relavantna javnost. Odločbe EUIPO ne morejo vplivati na postopek registracije znake, saj ne gre za enake primere, te odločbe pa za toženko tudi niso obvezujoče. Toženka vztraja, da večji del potrošnikov ne bo razumel pomena francoske besede "velo", tudi sicer pa je v izpodbijani odločbi ugotovila, da med znamkama ni pomenske podobnosti. Morebiten z uporabno pridobljen večji razlikovalni učinek prijavljene znamke ni relavanten niti za presojo podobnosti znakov niti za končno presojo nastanka zmede v javnosti in ga toženka, tudi če bi bil dokazan, ne more upoštevati. Tožnik morebitnega povečanega razlikovalnega učinka zaradi ugleda na trgu ni dokazal. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8.Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

9.V nadaljnji pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na dodatni odločbi EUIPO.

Glavna obravnava

10.Sodišče je v zadevi za dne 7. 5. 2024 razpisalo glavno obravnavo. Ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil (vabilo je izkazano), sodišče te ni opravilo in je v skladu s tretjim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Tožbeni zahtevek

11.Tožnik v okviru tožbenega zahtevka navaja napačen datum izdaje izpodbijane odločbe (5. 10. 2021). Ker ob tem navaja pravilno številko izpodbijane odločbe, tožbi pa je to tudi priložil, je sodišče napačno navedbo datuma štelo za očitno pisno pomoto in upoštevalo, da tožnik tožbo vlaga zoper izpodbijano odločbo (izdano dne 5. 10. 2022).

12.Sodišče je ne glede na to, da se tožnikov podredni tožbeni predlog nanaša na celotno izpodbijano odločbo, štelo, da tožnik s podrednim zahtevkom zahteva odpravo (in vrnitev v ponovno odločanje) zgolj zavrnilnega dela izpodbijane odločbe (tj. 1. točke izreka izpodbijane odločbe), kot to izrecno izhaja iz uvoda tožbe, jasno in nedvoumno pa tudi iz njene preostale vsebine.

K I. točki izreka:

13.Tožba je utemeljena.

14.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, in sicer v delu, v katerem je toženka zavrnila tožnikovo prijavo znamke "VELO" št. 202170996 z dne 12. 10. 2021 za v izreku izpodbijane odločbe opredeljeno blago iz razreda 12 NK.

15.Na ugovor se kot znamka ne registrira znak, če zaradi enakosti ali podobnosti z znakom prejšnje znamke in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, na katere se nanašata znak in znamka, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko (točka b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1). Naloga znamke je namreč ravno razlikovanje blaga in storitev enega podjetja od blaga in storitev drugega.1

16.Ali se znak lahko registrira kot znamka, torej ali izpolnjuje pravila točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 obsega oceno: ali (1) je enak ali podoben prehodni znamki, ali (2) so blago ali storitve, na katere se nanašajo znak in predhodna znamka, enaki ali podobni in ali (3) zaradi tega obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s predhodno znamko. Primerjava znakov je presoja njihove vidne, slušne in pomenske podobnosti, predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavin (dominantnih delov), pri čemer je odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku.2

17.Povzeto je že dlje časa zasidrano v sodni praksi. Sodišče Evropske unije (prej: Sodišče Evropskih skupnosti) je večkrat pojasnilo, da mora biti presoja verjetnosti zmede, ki bi nastala zaradi vidne, slušne in pomenske podobnosti znakov, utemeljena na celostnem vtisu, ki ga znaki ustvarjajo, ob upoštevanju zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih sestavin.3 Verjetnost zmede v javnosti je treba presojati celovito, ob upoštevanju vseh dejavnikov, ki so pomembni za okoliščine primera.4 To predpostavlja določeno povezanost pomembnih sestavin, zlasti podobnosti med znamkami in blagom ali storitvami. Nizko stopnjo podobnosti med blagom ali storitvami je mogoče izravnati z visoko stopnjo podobnosti med znamkami in obratno.5 Pri tem igra bistveno vlogo zaznava znakov v zavesti povprečnega potrošnika blaga ali storitev. Slednji praviloma zazna znak kot celoto in se ne spušča v njegove posamezne podrobnosti.6 Tako verjetnost zmede pomeni verjetnost, da bi povprečni potrošnik lahko mislil, da določeno blago ali storitve izvirajo od istega ali ekonomsko povezanih podjetij.7 Z drugimi besedami, potrošnik lahko nepravilno domneva, da blago ali storitve izvirajo od enega proizvajalca ali ekonomsko povezanih podjetij.8

Presoja podobnosti blaga

18.Za presojo podobnosti blaga se upošteva le tisto blago, za katerega je registrirana (prejšnja) znamka, pri čemer ni pomembno, katero blago imetnik znamke dejansko trži9. Že iz navedenega razloga je treba kot neutemeljen zavrniti tožnikov ugovor o tem, da gre pri tožniku in stranki z interesom za podjetji povsem različnih profilov, ki tržita povsem različne izdelke, kar naj bi že samo po sebi izključevalo možnost zmede.

19.Blago, ki sta ga zaobjeli primerjani predhodni znamki, je tudi po presoji sodišča delno enako in delno podobno blagu, za katerega je znamko prijavil tožnik.

20.Prejšnja znamka št. 014697221 je bila namreč (med drugim) registrirana za vozila, med ta pa je, kot pravilno ugotavlja toženka, nedvomno mogoče uvrstiti tudi blago, za katerega je v razredu 12 NK prijavil znamko tožnik, tj. skuterje, skuterje na električni pogon, električne skuterje, skiroje, cestna kolesa, cestna tekmovalna kolesa, dostavna kolesa, električna kolesa, gorska kolesa, kolesa, motorna kolesa, otroška kolesa, športna kolesa, tekmovalna kolesa, zložljiva električna kolesa ter zložljiva kolesa, saj gre pri vseh navedenih vozilih za naprave za prevoz ljudi in/ali tovora. Prav tako je bila prejšnja znamka št. 015081565 registrirana za dele in opremo za vozila in drugo s tem povezano blago, med katero je, kot pravilno ugotavlja toženka, mogoče uvrstiti tudi blago, za katerega je v razredu 12 NK prijavil znamko tožnik, tj. amortizerje za kolesa, amortizerje za motorna kolesa, blatnike za kolesa in drugo v prijavi navedeno blago, ki nedvomno predstavlja dele oziroma opremo vozil. Ostalo blago, za katerega je bila prijavljena znamka (stojala za kolesa, nosilci za kolesa, stojala za kolesa, stojala za kolesa (nosilci)) je zaradi komplementarnosti, enakih distribucijskih poti in iste relavantne javnosti tudi po presoji sodišča visoko podobno blagu pod opisom "deli in oprema za vozila".

21.Neupošteven je ob navedenem argument tožnika, da stranka z interesom pod znamko "VELAR" trži (zgolj) enega izmed modelov svojih avtomobilov, tožnik pa kolesa (ki so drugačnega cenovnega razreda in imajo drugačen namen uporabe), saj je, kot že pojasnjeno, pri primerjavi blaga treba primerjati blago, za katerega sta predhodna in prijavljena znamka registrirani. Predhodna znamka stranki z interesom nedvomno omogoča njeno uporabo tudi za specifično blago (kolesa, skiroje, skuterje... oziroma dele in opremo za ta vozila), v zvezi s katerim je znamko želel prijaviti tožnik. Predmet konkretnega postopka pa ni presoja pravilnosti in zakonitosti registracije predhodnih znamk stranke z interesom, kot tudi ne presoja, ali ta predhodne znamke resno in dejansko uporablja za blago, za katero je registrirana (da temu ne bi bilo tako, tožnik v postopku pred toženko niti ni konkretizirano zatrjeval).

22.Neupoštevno je ob navedenem sicer tudi tožnikovo uveljavljanje, da vozila brez motorja z notranjim izgorevanjem niso konkurenčna vozilom s takšnim motorjem (med katera sodi vozilo, ki naj bi ga tržila stranka z interesom), saj so med blagom, za katerega je tožnik prijavil znamko, tako vozila brez takšnega motorja (kolesa, skiroji...), kot tudi vozila s takšnim motorjem (skuterji oziroma motorna kolesa, ki jih tožnik po svojih navedbah tudi sam dejansko prodaja), že tožnik sam pa tako (glede na svojo dejavnost, kot jo predstavlja v tožbi) očitno šteje, da gre pri enem in drugem za podobno blago.

23.Tožbeni očitki o napačni presoji podobnosti blaga predhodnih in prijavljene znamke po povedanem niso utemeljeni.

Presoja podobnosti znakov

24.Ocena verjetnosti zmede, ki bi nastala zaradi vidne, slušne in pomenske podobnosti, mora temeljiti na celostnem vtisu znakov, upoštevajoč njihove razlikovalne in prevladujoče sestavine. Odločilno vlogo pri tem ima dojemanje povprečnega potrošnika.10

25.Sodišče sodi, da toženka opisanim kriterijem (prejšnja in 17. točka te sodbe) ni ustrezno sledila.

26.Sodišče tako najprej ugotavlja, da se pri vizualnem vidiku toženka ni ustrezno opredelila do figurativne predstavitve prijavljene znamke in je to s predhodnimi znamkami dejansko primerjala zgolj kot besedno znamko. Toženka je v izpodbijani odločbi sicer ugotovila, da je figurativni znak "izpisan z velikimi tiskanimi črkami, v zeleni barvi in rahlo poševnem tisku, črki "E" in "O" pa sta na enem mestu prekinjeni", a teh grafičnih elementov v nadaljevanju ni upoštevala kot realavantne za presojo razlikovanja, saj je ugotovila, da ti "niso takšni, da bi bolj pritegnili pozornost potrošnika kot pa sama beseda delujejo bolj kot okrasni element znaka", oziroma, da bo potrošnik znak znamke dojemal kot besedo "VELO", brez posvečanja pozornosti grafičnim elementom". Sodišče sodi, da je tako podana utemeljitev pavšalna ter ne utemeljuje v zadostni meri, zakaj je mogoče ugotovljene (grafične) sestavine prijavljene znamke v konkretnem primeru zanemariti in presojo podobnosti izvesti zgolj na podlagi besednega elementa. Argumenti, kot jih je navedla toženka, so namreč zgolj splošni in zanje ni mogoče ugotoviti, da se konkretizirano nanašajo na prijavljeno znamko, pač pa bi jih bilo (na način, kot jih je podala toženka) dejansko mogoče navesti v primeru katerekoli znamke, ki bi vsebovala tudi besedni del. Toženka namreč ni konkretno pojasnila niti, zakaj naj bilo v konkretnem primeru v kombinirani znamki treba besedni del te absolutno (ne glede na grafične elemente) šteti za dominanten del prijavljene znamke (sploh ker hkrati ugotavlja, da beseda "VELO" v splošno razumljivem jeziku v Sloveniji nima nobenega pomena in je njen razlikovalni učinek običajen), kot tudi ne, zakaj konkretno naj grafični elementi (in njihova kombinacija - barva, poševen tisk, prekinjeni črki "E" in "O") ne bi bili takšni, da bi pritegnili pozornost potrošnika. Ob tem sodišče sicer izpostavlja, da se ne glede na to, da imajo razlikovalni in prevladujoči elementi posebno težo, neizrazitih elementov (tudi če bi bilo grafične elemente v konkretnem primeru treba šteti za takšne) ne zanemarja.11 Toženka je ob navedenem povsem spregledala tudi grafični element tipografije pisave v prijavljenem znaku in se tako ni opredelila npr. do specifične oblike v znaku uporabljenih črk (npr. v levem kraku širše in v desnem kraku ožje črke "V", spodaj ravne in zgoraj zaokrožene črke "E", itd.). Tako pomanjkljivo obrazložene odločitve ni mogoče preizkusiti.

27.Neustrezno obrazložena je po presoji sodišča izpodbijana odločba tudi v delu, ki se nanaša na fonetični vidik prijavljene znamke. Toženka namreč ugotavlja, da je pri obeh primerjanih znakih poudarek pri izgovorjavi enak, in sicer na prvem zlogu, pri čemer pa za takšno stališče ne navede prav nobenih argumentov. Konkretno - toženka ne pojasni, zakaj naj se besedi "VELO" in "VELAR" ne bi naglaševali na zadnjem zlogu ali pa ena na prvem in druga na zadnjem zlogu, sploh ob upoštevanju njenega stališča, da naj omenjeni besedi v Sloveniji ne bi imeli pomena. Drugačno naglaševanje zlogov omenjenih besed bi po presoji sodišča namreč lahko pomembno vplivalo na fonetični vidik njihovega razlikovanja. Toženka ravno tako ni z ničemer pojasnila tudi, zakaj pri ugotavljanju fonetičnih značilnosti predhodnih znamk "VELAR", ki ju je registrirala stranka z interesom s sedežem na angleškem govornem območju, ni relevanten (očitno neupoštevan) način izgovarjave te znamke v angleškem jeziku ([ˈvi.lɚ]), pač pa je relavanten nek drug, v izpodbijani odločbi sicer niti ne konkretno opredeljen način izgovorjave teh znamk. Tako pomanjkljivo obrazložene odločitve ni mogoče preizkusiti.

Presoja verjetnosti zmede

28.Sodišče tožniku pritrjuje tudi v tožbenem očitku, da toženka presoje verjetnosti zmede ni ustrezno utemeljila z vidika ugotovitve, kdo je v konkretnem primeru povprečni potrošnik (relavantna javnost). Toženka je v izpodbijani odločbi sicer ugotovila, da relavantno javnost v konkretnem primeru predstavlja splošna javnost, to je končni uporabniki blaga iz razreda 12 NK, katerih "stopnja pozornosti je višja do visoka". Vendar pa je ob tem po presoji sodišča zgolj povsem pavšalno navedla, da "ne glede na stopnjo pozornosti potrošnikov, zaradi visoke podobnosti znakov ter identičnega ali zelo podobnega blaga, le-ti ne bodo prepoznali razlike med znaki oziroma da obstaja velika verjetnost, da bodo prijavljeni znak povezovali z znamkami vložnika ugovora". Sodišče sodi, da iz tako podane obrazložitve izhaja popolna relativizacija (in neupoštevanje) pomena stopnje pozornosti relavantne javnosti. Ni namreč mogoče sprejeti splošnega stališča, da znakov, kadar so si ti zelo podobni, potrošnik ne glede na stopnjo pozornosti absolutno ne bi mogel razlikovati (oz. bi pri njem vselej prišlo do verjetnosti zmede). Prav takšno stališče pa je (glede na njen zapis "ne glede na stopnjo pozornosti") očitno sprejela toženka, ki se je pri presoji verjetnosti zmede sklicevala zgolj na podobnost znakov, pri tem pa povsem zanemarila njene predhodne ugotovitve, da je stopnja pozornosti povprečnega potrošnika v konkretnem primeru "za blago iz skupine vozil visoka, saj lahko zlasti cene koles in skirojev dosežejo vrednosti", za blago iz skupine delov in opreme za vozila pa "višja od običajne, saj gre za blago, pri nakupu katerega je uporabnik načeloma bolj pozoren v smislu, da za svoj denar dobi čim več (dobro razmerje med ceno in kvaliteto), bolj pozoren pa je pri določenem blagu višjega cenovnega razreda". Zakaj naj bi tudi pri takšnem potrošniku v konkretnem primeru lahko prišlo do zmede, toženka zgolj s splošnim sklicevanjem na podobnost znakov po presoji sodišča ni uspela ustrezno utemeljiti (ni namreč jasno, v čem bi bila toženka obrazložitev drugačna, če bi relavantno javnost v konkretni zadevi npr. predstavljali zgolj povprečno pozorni potrošniki). Tudi s tem v zvezi izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Zaključno

29.Po povedanem sodišče sodi, da izpodbijane odločbe v predstavljenih delih, ki se nanašajo na presojo enakosti ali podobnosti primerjanih znakov ter na presojo verjetnosti zmede, zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 2. točki prvega odstavka in tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

30.Ker so že predstavljene ugotovitve o kršitvah pravil postopka narekovale odpravo zavrnilnega dela izpodbijane odločbe, sodišče preostalih tožbenih očitkov ni vsebinsko obravnavalo.

K II. točki izreka:

31.Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

32.Izrek o stroških tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

33.Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tožnikova odvetnica je zavezanka za DDV), skupaj tako v višini 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

34.Priznane stroške v višini 347,70 EUR je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Primerjaj prvi odstavek 42. člena ZIL-1. Tako Sodišče Evropske unije v zadevah C-39/97 z dne 29. 9. 1998, 28. točka in C-517/99 z dne 4. 10. 2001, 22. točka ter številne druge, ki so sledile. Enako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi III Ips 111/2016 z dne 23. 1. 2018, 15. točka.

2Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014, 12. točka in tam naštete odločbe in odločitve, X Ips 420/2010 z dne 12. 9. 2012, 8. točka, X Ips 221/2012 z dne 12. 9. 2012, 9. točka, X Ips 252/2013 z dne 9. 12. 2014, 12. točka, X Ips 183/2015 z dne 9. 12. 2015, 9. točka, X Ips 52/2016 z dne 31. 8. 2016, 10. točka.

3Tako Sodišče Evropske unije v zadevah C-251/95 z dne 11. 11. 1997, 23. točka, C-342/97 z dne 22. 6. 1999, 25. točka, C-3/03 z dne 28. 4. 2004, 29. točka, C-120/04 z dne 6. 10. 2005, 28. točka in nadaljnje odločitve.

4Tako Sodišče Evropske unije v zadevah C-251/95 z dne 11. 11. 1997, 22. točka, C-342/97 z dne 22. 6. 1999, 18. točka, C-3/03 z dne 28. 4. 2004, 28. točka in sledečih odločitvah.

5Tako Sodišče Evropske unije v zadevah C-39/97 z dne 29. 9. 1998, 17. točka, C-342/97 z dne 22. 6. 1999, 19. točka in nadaljnjih odločitvah.

6Tako Sodišče Evropske unije v zadevah C-251/95 z dne 11. 11. 1997, 23. točka, C-342/97 z dne 22. 6. 1999, 23. točka in kasnejših odločitvah.

7Tako Sodišče Evropske unije v zadevi C-342/97 z dne 22. 6. 1999, 17. točka in sledečih odločitvah.

8Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 420/2010 z dne 12. 9. 2012, 8. točka.

9Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 91/2013 z dne 11. 11. 2014, 13. točka, sodba Sodišča Evropske unije T-389/19 z dne 8. 7. 2020, 48. točka, sodba Sodišča Evropske unije T-487/08 z dne 16. 6. 2010, 71. točka.

10Kot pod opombo 5.

11Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 558/2008 z dne 13. 4. 2010 in sodbo VS RS X Ips 420/2012 z dne 12. 9. 2012

-------------------------------

Zveza

Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 44, 44/1, 44/1-b

Pridruženi dokumenti:

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.