Jedro

Dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, se je lahko uporabil tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen, ker je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ukrepi odrejeni.

Vprašanje, ali razstrelivo, ki je bilo predmet obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja večjo količino, je pravno vprašanje, na katerega izvedenec ne more odgovorjati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.6.1997 obtožena B.Z. in A.R. spoznalo za kriva kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih stvari po 1. in 2. odstavku 310. člena v zvezi s 25. členom KZ in B.Z. izreklo kazen 3 leta zapora, A.R. pa kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Na pritožbo obtožencev, matere obtoženega R. in zagovornikov obtožencev je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 4.12.1997 obtoženemu Z. kazen znižalo na 1 leto in 6 mesecev zapora, obtoženemu A.R. pa na 1 leto zapora.

Zagovornik obsojenega A.R. je dne 9.1.1998 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega zakona (2. in 1. točka 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da zoper obdolženega A.R. v teku kazenskega postopka ni bila pridobljena odredba preiskovalnega sodnika v skladu z določilom 150. člena ZKP in se je taka odredba nanašala le na obdolženega B.Z. Nadalje vložnik zahteve zatrjuje, da v obravnavanem primeru ni šlo za razstrelilne snovi v večji količini ali vrednosti, ki bi pomenile veliko nevarnost. Šlo je za industrijsko razstrelivo, ki je lahko nevarno le v pogojih in pri uporabi tehnike za razstreljevanje v kamnolomih in pri rušenju stanovanjskih hiš. Treba bi bilo tudi raziskati s pomočjo izvedenca pirotehnične stroke, ali gre za večjo količino razstreliva in kdaj se šteje, da gre za razstrelivo večje vrednosti. Po mnenju obsojenca je bilo razstrelivo tudi neuporabno. Sodišče ni upoštevalo obsojenčevega psihičnega stanja, saj v izpolnjeni sodbi ni omenjeno niti z besedo. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje ali pa da odločbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojencu izreče pogojno obsodbo.

Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š., je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP navedel, da dokazi, pridobljeni s posebnimi metodami in sredstvi niso nezakoniti, saj so bili pridobljeni skladno z izdano odredbo. Glede ostalih trditev zahteve vrhovni državni tožilec meni, da obsojenčev zagovornik uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3.3.1997 zoper B.Z., R.J. in J.Č., s katero je bilo odrejeno tajno policijsko sodelovanje, tajno opazovanje in slikovno snemanje ter sledenje in navidezen odkup predmetov, je bila izdana v skladu z določbami 150. in 151. člena ZKP in tega zagovornik obsojenega R. niti ne izpodbija. Kot izhaja iz vsebine zahteve, naj bi bili dokazi, pridobljeni z navedeno odredbo, nezakoniti, ker naj bi organi za notranje zadeve spodbujali k napeljevanju oziroma storitvi kaznivega dejanja. Takšno povsem splošno zatrjevanje predstavlja trditev o dejstvih oziroma uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Prav tako predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zatrjevanje, da razstrelivo, ki je bilo predmet (nadaljevanega) kaznivega dejanja, ne predstavlja velike nevarnosti, ker ga je mogoče aktivirati le ob posebnih pogojih in da je bilo razstrelivo neuporabno. Dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, se je lahko uporabil tudi zoper drugo osebo, čeprav zoper njo ukrep ni bil odrejen, ker je ta oseba sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja z osebo, zoper katero so bili ukrepi odrejeni.

Vložnik zahteve potrebo po postavitvi izvedenca pirotehnične stroke povezuje z vprašanjem, ali razstrelivo, ki je bilo predmet obravnavanega kaznivega dejanja, predstavlja večjo količino. Takšno vprašanje predstavlja pravno vprašanje, na katerega izvedenec ne more odgovarjati, medtem ko je povsem nepotrebno ugotavljati, ali je šlo za razstrelivo večje vrednosti, saj takšne trditve ne vsebuje niti obtožba niti izpodbijana sodba. Ali je bilo raztrelivo neuporabno, ali mu je bila primešana tudi moka, kar se zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti, so dejanska vprašanja, ki jih, kot že rečeno, v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti ni moč uveljavljati.

Glede vprašanja pravilne uporabe kazenskega zakona Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve in druge stopnje razstrelivo, ki je bilo predmet obeh prodaj (enkrat 3 zavitke po 1,5 eksploziva amonal in drugič 10,2 kg eksploziva amonal) pravilno opredelilo kot razstrelilno snov v veliki količini in ki pomeni veliko nevarnost. S takšno opredelitvijo je podan stek kvalifikatornih okoliščin kaznivega dejanja po 2. odstavku 310. člena KZ, saj se za obstoj kaznivega dejanja po navedenem členu zahteva, da je bila nedovoljena proizvodnja ali promet orožja ali razstrelilnih snovi izvajana: ali v veliki količini ali vrednosti ali da ta sredstva pomenijo veliko nevarnost. Iz strokovnega mnenja Uprave kriminalistične službe Centra za kriminalistične preiskave izhaja, da ima razstrelivo v zaseženi količini veliko razstrelilno moč in je z njim možno razstreliti 13 vozil do te mere, da ne bi bila več uporabna, če pa bi bilo razstrelivo uporabljeno pri stanovanjskih objektih, bi bilo potrebno zasebno stanovanjsko hišo ali del stanovanjskega bloka po prizadejanih poškodbah dodobra obnoviti. Ob upoštevanju navedenega je pravna opredelitev obravnavanega dejanja pravilna.

Vprašanje obsojenčevega psihičnega stanja se v postopku ni postavljalo do te mere, da bi bil podan dvom v prištevnost A.R. Le takšen dvom bi narekoval v skladu z določbo 265. člena ZKP odreditev psihiatričnega pregleda obdolženca. Tudi pri tem vprašanju gre glede na način, kot ga postavlja zahteva za varstvo zakonitosti, za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato ga v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni bilo moč upoštevati.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.