Jedro

Obravnavana prometna nezgoda je posledica nepravilnega in protipredpisnega ravnanja dveh udeležencev: obtoženca, ki je vozil z nedovoljeno hitrostjo (104 namesto 60 km/h) in oškodovanca, ki je na kolesu z motorjem zapeljal v križišče, čeprav ni imel prednosti.

Obtoženec je kršil določbo 1. odstavka 46. čl. ZTVCP, ker je vozil z nedovoljeno hitrostjo, pri čemer do prepovedane posledice ne bi prišlo, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti. Tako velike prekoračitve dovoljene hitrosti v mestih so praviloma nevarne, saj pomenijo visoko stopnjo ogrožanja varnosti prometa in so tudi pogost vzrok za prometne nezgode, zato je bila za obtoženca v takšnih okoliščinah prepovedana posledica, ne glede na nepravilno ravnanje oškodovanca, objektivno predvidljiva je tudi povsem adekvatna njenemu vzroku - teži kršitve cestnoprometnih predpisov.

Oškodovančevo ravnanje ni prekinilo vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in prometno nezgodo. Za takšno prekinitev vzročne zveze bi šlo, če bi bil zaradi ravnanja tretje osebe vzpostavljen nov vzročni odnos, ki bi samostojno in neodvisno od obtoženčevega ravnanja vodil k nastanku posledice. V konkretnem primeru pa je šlo za sicer neodvisno, vendar sočasno delovanje dveh udeležencev v prometu, ki sta oba kršila prometne predpise in oba prispevala k nastanku iste prepovedane posledice, do česar pa ne bi prišlo, če bi prometne predpise spoštovala.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. D.S. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obtožencu v okviru pogojne obsodbe na podlagi 4. odst. 255. čl. KZ RS določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, v odločbi o varnostnem ukrepu pa se spremeni tako, da se obtožencu varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po čl. 68 KZ SFRJ ne izreče. Sicer se pritožba zagovornika, v celoti pa pritožba javnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Obt. D.S. je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega, da je iz malomarnosti storil hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa po 4. odst. 255.čl. v zvezi s 3. in 1. odst. 251. čl. KZ RS.

Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter na podlagi 4. odst. 255. čl. KZ RS določena kazen 1 leto in 4 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 68. čl. KZ SFRJ je bil obtožencu izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Obtožencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi sta se pritožila javni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in zagovornik zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Javni tožilec je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtožencu izreče primerno visoko zaporno kazen in varnostni ukrep po čl. 68 KZ SFRJ za znatno daljšo dobo. Zagovornik pa je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz razlogov pritožbe je mogoče razbrati, da se zavzema tudi za odpravo varnostnega ukrepa po čl. 68 KZ SFRJ.

Deloma je utemeljena le pritožba zagovornika.

Pritožba zagovornika je neosnovana v tistem delu, ko zanika obstoj vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in prepovedano posledico, ker ocenjuje, da naj bi oškodovanec s svojo protipredpisno vožnjo prekinil to vzročnost. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je obravnavana prometna nezgoda posledica nepravilnega ravnanja obeh udeležencev: obtoženca, ki je kot voznik osebnega avtomobila kršil določbo 1. odst. 46. čl. ZTVCP s tem, da je vozil 104 km/h, namesto 60 km/h, kot je dovoljeval prometni znak in tudi oškodovanca, ki je na kolesu z motorjem zapeljal v križišče, čeprav ni imel prednosti, medtem ko so bile okoliščine, da je oškodovanec vozil brez čelade in da ni vozil po stezi za kolesarje, brez vpliva na nastanek prepovedane posledice. V zvezi z obtoženčevim izvršitvenim dejanjem je bilo ugotovljeno, da je obtoženec kršil določbo 1. odst. 46. čl. ZTVCP in da po izračunih izvedencev cestnoprometne stroke do nezgode ne bi prišlo, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti, saj bi v takšnem primeru svoje vozilo lahko še pravočasno ustavil. Ugotovljeno je tudi bilo, da je obtoženec bistveno prekoračil dovoljeno hitrost in to na mestni cesti, kjer je običajno gostota prometa večja, s tem pa je tudi večja verjetnost, da pride do nevarnih prometnih situacij; prav to je tudi eden od razlogov za umiranje prometa v mestih in naseljih s prometnimi znaki, ki omejujejo hitrost vožnje. Zaradi tega so velike prekoračitve dovoljene hitrosti v mestih že same po sebi praviloma nevarne, saj pomenijo večjo stopnjo ogrožanja cestnega prometa, izkušnje pa kažejo tudi, da so ravno tovrstne kršitve pogost vzrok za nezgode. Spričo navedenega ni dvoma, da je bila v obravnavanem primeru prepovedana posledica, ne glede na nepravilno ravnanje oškodovanca, objektivno predvidljiva in da je tudi povsem adekvatna vzroku, to je teži obtoženčeve kršitve cestnoprometnih predpisov.

Že omenjeno nepravilno ravnanje oškodovanca je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo le kot tehtno olajševalno okoliščino na strani obtoženca, ne pa tudi kot ravnanje, ki bi prekinilo vzročno zvezo med obtoženčevim ravnanjem in prometno nezgodo. Za takšno prekinitev vzročne zveze bi šlo, če bi bil zaradi ravnanja tretje osebe vzpostavljen nov vzročni odnos, ki bi samostojno in neodvisno od obtoženčevega ravnanja vodil k nastanku posledice. V konkretnem primeru pa je šlo za sicer neodvisno, vendar sočasno delovanje dveh udeležencev v prometu, ki sta oba kršila prometne predpise, in oba tudi prispevala k nastanku iste prepovedane posledice, to je prometne nezgode, do katere pa ne bi prišlo, če bi ravnala v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Spričo navedenega je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika, kolikor izpodbija dejansko stanje, oceniti kot neutemeljeno.

V okviru pritožbe javnega tožilca in v skladu z določbo 379. čl. ZKP je osdišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbi o kazenskih sankcijah. S tem v zvezi je ugotovilo, da javni tožilec, ki se zavzema za izrek zaporne kazni, prestrogo ocenjuje težo obtoženčevega ravnanja: najprej zato ker ne upošteva, da je obtoženec prometno nezgodo povzročil zunaj mestnega središča, na 10 m široki, ravni in preglednai Letališki cesti, ob kateri se nahajajo le redki industrijski objekti. Še posebej pa je nesprejemljiva tožilčeva ocena teže obtoženčevega ravnanja, ker povsem zgrešeno navaja, da "oškodovancu ni moč očitati niti nepazljivosti, pač pa kvečjemu napačen račun", saj je bilo vendar povsem brez dvoma ugotovljeno, da oškodovanec pri vožnji v križišče ni spoštoval obtoženčeve prednosti.

Takšno oškodovančevo nenadno in protipredpisno ravnanje, brez katerega do nezgode, kljub obtoženčevi kršitvi predpisov, ne bi prišlo, pa po mnenju pritožbenega sodišča bistveno zmanjšuje težo storjenega kaznivega dejanja. Z vrednostnega stališča je namreč oškodovančeva teža kršitve cestnoprometnih predpisov bistveno večja od obtoženčeve kršitve predpisov o dovoljeni hitrosti. Po mnenju pritožbenega sodišča oškodovančev prispevek k nezgodi celo opravičuje določitev nižje zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe od tiste, ki je bila izrečena na prvi stopnji. Takšna sprememba je utemeljena tudi zato, ker obtoženec doslej za prometno kaznivo dejanje še ni bil sodno kaznovan; zgolj na osnovi doslej izrečenih kazni pri sodniku za prekrške pa obtoženca tudi ni mogoče označiti kot neodgovornega in lahkomiselnega voznika. Iz priloženih odločb sodnika za prekrške (list.št. 92-95) izhaja, da je bil obtoženec v letih 1985 in 1990 pri sodniku za prekrške kaznovan enkrat, ker je vozil kolo z motorjem brez glušnika, 3-krat pa zato, ker je enako motorno vozilo vozil, ko še ni pridobil pravice voziti motornega vozila, medtem ko je obtoženec sedaj vozniški izpit že opravil. Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo javnega tožilca, ugodilo pa je pritožbi zagovornika (čl. 379 ZKP) in obtožencu v okviru pogojne obsodbe, upoštevaje že navedene okoliščine določilo kazen 6 mesecev zapora. Obenem je obtožencu tudi skrajšalo dolžino preizkusne dobe, saj je ocenilo, da teža dejanja ter podatki o obtoženčevih sedanjih kršitvah cestnoprometnih predpisov ne terjajo daljše preizkusne dobe od enega leta.

Sodišče druge stopnje tudi ni moglo odreči utemeljenosti pritožbi zagovornika, kolikor se zavzema za odpravo odločbe o varnostnem ukrepu po čl. 68 KZ SFRJ, s katerim je bila obtožencu prepovedana vožnja motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Že navedene in drugače kot na prvi stopnji ovrednotene okoliščine, v katerih je obtoženec zakrivil prometno nezgodo, podatki o obtoženčevem dosedanjem obnašanju v prometu, kot tudi okoliščina, da obtoženec po prometni nezgodi (12.8.1990) ni bil kaznovan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, potrjujejo pravilnost pritožnikove ocene, da obtoženec ni tako nevaren voznik, da bi mu bilo potrebno izreči tudi varnostni ukrep po čl. 68 KZ SFRJ. Ker torej v obravnavanem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za izrek tega varnostnega ukrepa, je sodišče druge stopnje odločilo, da se obtožencu ta kazenska sankcija ne izreče. Po navedenem je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo pritožbo javnega tožilca, deloma ugodilo pritožbi zagovornika, kot je razvidno iz izreka te odločbe, sicer pa v ostalem tudi njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ) je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).