Jedro

Ni mogoče upoštevati trditve, da toženec sam plačuje vse stroške v zvezi s hišo. Preživljanje otrok, sodna določitev preživnine, če ni sporazuma, in to v denarnem znesku (prvi odstavek 131. člena ZZZDR) imajo slej ko prej prednost pred drugimi obveznostmi, terjatvami ipd. Če toženec meni, da daje preveč za vzdrževanje hiše, bo to pač moral s tožnico urediti posebej, ne pa na račun preživnine za otroka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej razvezni pravdi odločilo, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank, da ostane njun mladoletni sin M., roj. 8.8.1992, v varstvu in vzgoji pri tožnici in da mora toženec prispevati k njegovemu preživljanju po 35.000,00 SIT na mesec od 1.2.1996 dalje, medtem ko je preživninski zahtevek v presežku zavrnilo in odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe, kar zadeva toženčevo preživninsko obveznost za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe in zaradi prenizko prisojene preživnine ter proti stroškovnemu delu, in pritožbo tožene stranke proti preživninskemu obsodilnemu delu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka iz razlogov po 385. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni oziroma razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče materialno pravo nepravilno uporabilo s tem, da je določilo, da mora toženec plačevati 70.000,00 SIT, kar pomeni 2.330,00 SIT na dan za 13-letnega otroka. To pomeni zanj previsok standard in mu ni v korist. To ni v skladu s sodno prakso, pa tudi sicer mora ponekod zadoščati takšen znesek za tričlansko družino. Starejši sin pravdnih strank, ki zasluži 100.000,00 SIT na mesec, porabi le 18.000,00 SIT na mesec za vse življenjske stroške razen za obleke, in živi v istem okolju kot mladoletni M., ki se prehranjuje v šoli. Stroškov ne gre deliti na pol, saj plačuje tožnik vse stroške v zvezi s hišo. Po izdaji sodbe se M. ne ukvarja več s plesom. Sodbe ni mogoče preizkusiti spričo ugotovitve, da znašajo mesečni stroški zanj 39.460,00 SIT, sodišče pa je tožencu naložilo plačevanje 35.000,00 SIT. Sodišče bi moralo opraviti točen obračun in popis vseh otrokovih potreb, oceniti možnosti obeh roditeljev in šele potem določiti preživnino. Ni razloga, da bi moral toženec prispevati več kot tožnica, zlasti ker ta v različnih postopkih dokazuje, da so 3/4 premoženja njene. Sodišče ni specificiralo posameznih preživninskih obveznosti.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da je tožencu naloženo, naj plačuje 35.000,00 SIT ne pa 70.000,00 SIT, in zato so tudi primerjave z drugimi preživninami napačne; da revident pozablja na pravilo, naj bo otrok tudi po razvezi deležen enakega standarda kot poprej; da je toženec sam dokazoval, da je imel takšne stroške s sinom, kolikor mu je zdaj naloženo; da toženec kupuje sinu nepotrebne stvari; da sta tako tožnica kot sodišče specificirala sinove stroške; da zasluži starejši sin le 55.000,00 SIT na mesec, prispeva pa 300 DEM na mesec in še pomaga doma; da sin M. kosi tudi doma; da toženec od 1.7.1996 ne stanuje več doma, režijo pa plačuje tožnica; da je teh stroškov 11.000,00 SIT na osebo; da je sin M. ples nadomestil z motorjem, kar povzroča še večje stroške; da slehernega stroška ni mogoče specificirati; da toženec s preselitvijo ni imel stroškov; da je bilo v sodbi uporabljeno pravo nepravilno toda v toženčevo korist. O vročeni mu reviziji se vrhovni državni tožilec ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizija ne pove, v čem naj bi bila podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ne gre niti za absolutne bistvene kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere opozarja revizija. Ne gre za nerazumljivost sodbe, ki naj bi ugotavljala mesečne stroške mladoletnega sina strank v višini 39.640,00 SIT, po drugi strani pa tožencu naložila, naj plačuje 35.000,00 SIT preživnine. V sodbi sodišča druge stopnje (na 4. strani zgoraj) je na moč jasno povedano, da je takšen znesek (39.640,00 SIT) sodišče prve stopnje ugotovilo za del preživninskih potreb mladoletnega sina, v ta znesek pa niso vključeni stroški za njegovo obleko, obutev in prehrano. Slednje je sodišče prve stopnje zaradi tožničinega pretiravanja samo ocenilo tako, da znašajo skupaj s prej navedenim zneskom 70.000,00 SIT. To je bilo upravičeno storiti, saj je imelo na voljo dovolj podatkov za takšno odločitev (arg. iz 223. člena ZPP). Prav tisto, kar očita revizija, da ni bilo storjeno, je sodišče opravilo, in sicer je po eni strani ugotovilo otrokove potrebe in jih stroškovno opredelilo, po drugi strani pa ocenilo možnosti obeh roditeljev. Če pri tem ni sledilo vsem trditvam strank, bodisi da ni verjelo vsem tožničinim zagotovilom o potrebah otroka bodisi, da ni sprejelo kot relevantnih trditev obeh strank, da vsaka s svojo obrtjo ustvarja le izgubo, ne pomeni, da ni ravnalo po procesnih predpisih. Sicer pa je to stvar dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja, česar z revizijo ni dovoljeno napadati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Že po naravi stvari same seveda ni mogoče z vso natančnostjo ugotoviti potreb otroka in jih denarno opredeliti, saj so te številne, se spreminjajo glede na letni čas, na otrokovo dejavnost ipd. Če je sodišče za vse ostale potrebe natančno izračunalo zneske, za obleko, obutev in prehrano pa jih je ocenilo na podlagi specificiranih podatkov, toda v nižjem znesku, mu ni kaj očitati. Sodba se da preizkusiti.

Po povedanem ne gre za procesne kršitve ne po 2. ne po 1. točki drugega odstavka 385. člena ZPP. Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri revizijski trditvi, da mora toženec na podlagi sodbe plačevati 70.000,00 SIT, gre bržkone za lapsus, saj mu je bilo naloženo, naj plačuje le polovico tega zneska, ki zajema izdatke za vse otrokove potrebe. Ugotovitev teh potreb je dejansko vprašanje, ki, kot rečeno ni stvar revizijskega izpodbijanja. Stvar pravne presoje pa je, ali je ta vsota primerna glede na otrokovo starost. Sodišče je ugotovilo relativno visok življenjski standard pravdnih strank ter zunajšolskih dejavnosti s katerimi se otrok ukvarja. Tako tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi s tem, saj zveni na moč neprepričljiva revizijska trditev o pretiranosti, ko pa je toženec sam povedal, da je toliko in več potrošil za otroka v času, ko je vse sam plačeval zanj. Ne pojasni pa, zakaj naj bi imel zaradi razveze staršev otrok nižji standard kot doslej oziroma zakaj naj bi se omejil v svojih dejavnostih. Preživnine, ki jih določi sodišče, pač niso taksirane. Primerjava z družinami, kjer morajo trije člani živeti s 70.000,00 SIT, so neprimerne, saj so, če drugega ne tudi dohodki in premoženjsko stanje ljudi močno različni. Tudi primerjava z zneskom, ki ga daje starejši sin kot prispevek h gospodinjstvu, ni utemeljena, saj gre pri sporni preživnini za zakonsko obveznost staršev preživljati otroke (prvi odstavek 123. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, prečiščeno besedilo v Ur. list SRS št. 14/89 - ZZZDR), pri starejšem sinu pa za bolj ali manj moralno obveznost prispevati kaj, dokler še živi pri starših. Ni mogoče nadalje upoštevati trditve, da toženec sam plačuje vse stroške v zvezi s hišo. Preživljanje otrok, sodna določitev preživnine, če ni sporazuma, in to v denarnem znesku (prvi odstavek 131. člena ZZZDR) imajo slej ko prej prednost pred drugimi obveznostmi, terjatvami ipd. Če toženec meni, da daje preveč za vzdrževanje hiše, bo to pač moral s tožnico urediti posebej, ne pa na račun preživnine za otroka. Glede toženčevih možnosti v prihodnje velja revidenta opozoriti, da mora sodišče soditi po razmerah ob času sojenja, po drugi strani pa zakon omogoča zaradi kasneje spremenjenih razmer spremeniti tudi pravnomočno odločbo o preživnini (peti odstavek 132. člena ZZZDR). Pravkar povedano velja tudi že za samo ob sebi nedovoljeno novoto - da je mladoletni sin pravdnih strank po razsoji na drugi stopnji opustil ples. Ko revizija omenja stališče tožnice, ki ga zastopa v drugih postopkih, češ da je k ustvarjanju skupnega premoženja prispevala več, nedovoljeno izpodbija dejansko podlago sodbe - ugotovljene enake možnosti preživljalcev. Upoštevaje te možnosti pa je pravilna razporeditev bremena preživljanja med strankama po enakih delih.

Uveljavljani revizijski razlogi torej niso podani, prav tako tudi ne procesni, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena), stroškov odgovora na revizijo pa ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov, saj odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi o reviziji (drugi odstavek 155. člena ZPP).