Jedro

Pritožbi glede veljavnosti pogodbe ne navajata ničesar, kar bi omajalo presojo prvostopenjskega sodišča, da je pogodba veljala. To pa pomeni, da ima tožena stranka pravni temelj za uporabo ogledal. Tožeča stranka zato ne more uspeti s tožbenim zahtevkom na temelju prvega odstavka 190. člena OZ.

Izrek

Pritožbi prve in druge tožnice zoper točki III in IV izreka se zavrneta in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Vložili sta jo A. d. o. o. - v likvidaciji in B. B. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2. Prva tožnica je gospodarska družba. Uveljavljala je zahtevke, ki so temeljili na s toženo stranko sklenjenih pogodbah ali pa so bili vsaj v zvezi s temi pogodbami. Druga tožnica je trdila, da je bila edina družbenica prve tožnice in je tudi dala poroštvo prvi tožnici za njene obveznosti. Druga tožnica je uveljavljala iste zahtevke kot prva tožnica.

3. Tožnici sta zahtevali povrnitev neupravičene obogatitve v višini 111.397,84 EUR zaradi uporabe 123 ogledal (za cestno signalizacije) in zakonske zamudne obresti. Ta dva tožbena zahtevka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je namreč presodilo, da sta stranki dne 1. 12. 2010 sklenili pogodbo št. 000 "Izdelava in dobava prometne signalizacije za potrebne interventne zamenjave na državnih cestah do leta 2012". Sicer je tožena stranka odstopila od te pogodbe zaradi kršitev, vendar pa se ta odstop ni nanašal na 123 ogledal, ki jih je tožena stranka prejela; odstop se je nanašal le na še nedobavljena ogledala (2. odstavek 108. člena OZ). Glede dobavljenih 123 ogledal je ostala pogodba v veljavi. Glede na to tožeča stranka ne more zahtevati povrnitev neupravičene obogatitve, ker obstaja za obogatitev tožene stranke pravni temelj. Ta je v veljavni prodajni pogodbi.

4. Tožnici sta zahtevali tudi plačilo stroškov prevzema ogledal v višini 2.533,96 EUR in zakonske zamudne obresti, povrnitev zneska neutemeljeno vnovčene garancije v višini 27.694,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo dodatnih del v višini 66.707,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev izgubljenega dobička v višini 55.389,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Te zahtevke je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

5. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z zahtevkom v višini 27.694,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrazložilo, da sta prva tožnica in tožena stranka 15. 11. 2010 sklenili še Pogodbo 001. Tožeča stranka se je s to pogodbo zavezala zamenjati kažipotno signalizacijo za uskladitev vodenja prometa na DC v zahodnem delu P. (priloga B14). Tožeča stranka je dala toženi stranki tudi garancijo za dobro izvedbo del. Rok za končanje del je bil s posebno pogodbo o spremembi pogodbe ("aneksom") podaljšan tako, da naj bi bila dela končana do 5. 12. 2011. Tožena stranka je zahtevala in 12. 12. 2011 prejela izplačilo iz bančne garancije v višini 27.694,73 EUR.

6. Tožena stranka je trdila, da je zahtevala odpravo napak v pismu z dne 18. 11. 2011. V tem pismu je napake tudi natančno opisala, dala rok za odpravo napake in opozorila na pravno posledico, če napaka ne bo odpravljena. Ko je 12. 12. 2011 vnovčila bančno garancijo, je (istega dne) poslala tožeči stranki še pismo, v katerem ji je očitala, da ni odpravila napak, da ji ni predala TEE elaborata in gradbene knjige ter da ni niti začela z izdelavo kažipotne table v velikosti okoli 300 m2. Tožeča stranka tudi ni postavila 9 predkrižiščnih tabel, kar pa je razvidno iz pisma z dne 15. 12. 2011 in zapisnika z dne 8. 3. 2012. 7. Tožeča stranka je torej ugovarjala, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti, in je za to predložila tudi dokaze. Ker pa tožeča stranka ni zanikala, da so obstajale neodpravljene napake, in da ni izpolnila vseh svojih obveznosti po pogodbi, namreč glede 9 predkrižiščnih tabel, je prvostopenjsko sodišče zato tožbene zahtevke zavrnilo.

8. Tožnici sta zahtevali plačilo 19.871,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 7.627,25 EUR in plačilo zamudnih obresti v višini 1.565,64 EUR. Tožbo je prvostopenjsko sodišče v tem delu zavrglo.

9. Zahtevka za plačilo dodatnih del v višini 66.707,55 € in za povrnitev izgubljenega dobička v višini 55.389,46 € je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zaradi zastaranja. Ker sta stranki sklenili gospodarsko pogodbo, je po presoji prvostopenjskega sodišča znašal zastaralni rok 3 leta (1. odstavek 349. člena OZ). Tožeča stranka je šele 9. 3. 2016 vložila predlog za izvršbo. Vsa dodatna dela so bila po presoji prvostopenjskega sodišča opravljena najkasneje do 8. 3. 2012. 10. Zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička je zastaral zato, ker je prva tožnica najkasneje ob sestavi zapisnika komisije za pregled in prevzem izvedenih del 8. 3. 2012 vedela, da ji je nastala škoda in je tudi vedela za povzročitelja. Sicer pa naj bi celo že prej, namreč 12. 2. 2012 vedela, da ji je nastala škoda, saj je na ta dan na toženo stranko naslovila zahtevek za povrnitev te škode. S tem pa je začel teči triletni subjektivni zastaralni rok. Zahtevek pa je sodno uveljavljala šele 9. 3. 2016. Pravni temelj za zastaranje je po presoji prvostopenjskega sodišča 352. člen OZ.

11. Razlogi za zavrnitev zahtevkov druge tožnice pa so bili drugačni kot so bili tisti, ki so vodili do zavrnitve zahtevkov prve tožnice. Po presoji prvostopenjskega sodišča namreč druga tožnica ne more uveljavljati zahtevkov, ker ni njihova upravičenka. Prva in druga tožnica sta namreč dve različni osebi, pri čemer je vsaka samostojen nosilec pravic in obveznosti. Četudi bi škoda nastala prvi tožnici, bi torej škoda ne nastala samodejno tudi drugi tožnici. Poleg tega pa tudi zahtevki sami kot takšni niso utemeljeni.

12. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe tožnici, in sicer vsaka svojo. Pritožbi sta, razen za odločitev v nepomembnih delih, povsem enaki.

13. Pritožbi izpodbijata sodbo le v njenem zavrnilnem delu, torej v točkah III in IV. Zgolj iz vsebine v veliki meri nejasno zapisanih pritožb je mogoče sklepati, da obrazloženo izpodbijata le odločitve o:

1. zahtevku prve tožnice za povrnitev neupravičene obogatitve v višini 111.397,84 EUR zaradi uporabe ogledal (za cestno signalizacije) in za plačilo zakonskih zamudnih obresti,

2. zahtevku prve tožnice za povrnitev zneska neutemeljeno vnovčene garancije v višini 27.694,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

3. zahtevku prve tožnice na plačilo dodatnih del v višini 66.707,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevku za povrnitev izgubljenega dobička v višini 55.389,46 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi

4. zahtevkih druge tožnice.

14. Pritožbi menita, da za zahtevke druge tožnice obstaja pravni temelj v 131., 132. in 135. členu OZ. Drugi tožnik naj bi bil dal poroštvo in naj bi zato imel tudi pravico do uveljavljanja zahtevkov zoper toženo stranko.

15. Kolikor se pritožbi nanašata na vnovčitev bančne garancije v višini 27.694,73 €, navajata, da naj bi bila vsa dela po pogodbi "Zamenjava kažipotne signalizacije za uskladitev vodenja prometa na DC v zahodnem delu P." izpolnjena predčasno. Izpolnjena naj bi bila 5 mesecev pred iztekom pogodbenega roka za dokončanje del. Da so dela končana, naj bi ugotovil sam naročnik. O tem naj bi naročnik obvestil izvajalca s pismom z dne 14. 7. 2011, št. pisma: 37152-6/2011/339. Podpisala naj bi ga B. B. in C. C. Naj ne bi bilo jasno, zakaj je sodišče sklepalo drugače. Po 14. 7. 2011 se naj bi izvajala dela zunaj pogodbe. Prvostopenjsko sodišče naj bi ne obrazložilo, česa naj bi tožnici ne napravili dobro in kaj naj bi torej bil razlog za vnovčitev bančne garancije za dobro izvedbo del. Komisijski prevzem opravljenih del DRSC P. z dne 8. 3. 2012 je ugotovil, da končni obračun ni bil opravljen. Tožeča stranka naj bi s pismom "Dopis obvestilo o odpravi pomanjkljivosti 27-12-2011" toženo stranko obvestila o odpravi vseh pomanjkljivosti. Prvostopenjsko sodišče naj bi zavrnilo zaslišanje C. C. Prvostopenjsko sodišče naj bi spregledalo izpovedi oseb, ki so bile podane v kazenskem postopku z opr. št. IV Kpr 000 D. D., E. E. in F. F. Tožeča stranka naj bi utemeljeno odklanjala izvedbo dodanih del. Tožena stranka naj bi postavljala vedno nove zahteve in naj bi šikanirala tožečo stranko.

16. Kolikor se pritožba nanaša na zahtevek iz neupravičene obogatitve, navaja, da je tožena stranka uporabljala ogledala 51 mesecev. Teh ogledal naj ne bi plačala. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno ugotovilo, da si naj bi tožeča stranka sama določila ceno najemnine. Tožeča stranka naj bi v svojem pismu in predlogu poravnave z dne 29. 2. 2016 določno opredelila višino obrabnine, to pa naj bi tudi priložila kot dokaz k svojemu tožbenemu zahtevku. Prvostopenjsko sodišče naj bi samo nasprotovalo višini neupravičene obogatitve, ki jo je navedla tožeča stranka. Njej naj bi tožena stranka sploh ne nasprotovala.

17. Zadnji del pritožbe se nanaša na terjatev za plačilo dodatnih del v višini 66.707,55 EUR in za plačilo izgubljenega dobička v višini 55.389,46 EUR. Tožeča stranka naj bi dela končala 14. 7. 2011. Glede zastaranja navaja naslednje: "Rok zastaranje je tožena obrazložila v svojih vlogah, dodatno navaja, da je neuspešno iskala, in dokazovala, od tožene plačilo z svojimi dopisi in pisanji še v letu 2014."

18. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

19. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa v izpodbijanih točkah III in IV izreka potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

20. Del pritožbenih navedb je nerazumljiv. Pritožbeno sodišče je zato povzelo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile razumljive, in le nanje bo sploh lahko odgovorilo. Del navedb pa je tudi tako splošen, da nanj ni treba odgovoriti. To še posebej velja za očitke o postavljanju zahtev in o šikaniranju.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI PRVE TOŽNICE a) Odločitev o pritožbi glede odločitve o neupravičeni obogatitvi zaradi uporabe 123 ogledal

21. Presoja prvostopenjskega sodišča je nedvomno materialnopravno pravilna (1. odstavek 190. člena OZ). Prav med strankama sklenjena pogodba št. 000 "Izdelava in dobava prometne signalizacije za potrebne interventne zamenjave na državnih cestah do leta 2012" je pravni temelj, zaradi katerega je bila tožena stranka upravičena uporabljati njej izročena ogledala. Glede veljavnosti pogodbe pritožbi tudi ne navajata ničesar, kar bi lahko omajalo presojo prvostopenjskega sodišča, da je pogodba veljala. Tožeča stranka zato na temelju 1. odstavka 190. člena OZ ne more zahtevati ničesar, saj ima tožena stranka pravni temelj za uporabo ogledal. 22. Očitno pa je tudi, da se je prva tožnica brez razloga sklicevala na 475. in 480. člen OZ. Obe določbi se namreč nanašata na prenehanje pravic kupca. Torej se nanašata kvečjemu na pravni položaj tožene stranke, če bi ta uveljavljala zahtevke v razmerju do tožeče stranke. V tem sporu pa je prva tožnica uveljavljala zahtevke do tožene stranke, in ne obratno.

23. O ostalih pritožbenih navedbah ni bilo treba odločiti, ker ne morejo vplivati na izid pritožbenega postopka.

b) Odločitev o pritožbi glede zahtevkov za povrnitev zneska neutemeljeno vnovčene garancije v višini 27.694,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi

24. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena. Tožena stranka je utemeljeno uveljavljala zahtevek za izplačilo 27.694,73 EUR. Prva tožnica je namreč opravila dela z napako, predvsem pa ni dokončala vseh del, zato nima zahtevka na vračilo na temelju garancije izplačanega zneska (3. odstavek 1087. člena ZOR).

25. Pritožba brez uspeha trdi, da so bila dela po Pogodbi DRSC št. 001 o zamenjavi kažipotne signalizacije za uskladitev vodenja prometa na DC v zahodnem delu P. končana že 14. 7. 2011. Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da je bil z Aneksom št. 2415-10-000351/1 z dne 6. 10. 2011 (priloga B15) rok dokončanja del podaljšan do 5. 12. 2011. Z aneksom se je namreč prva tožnica izrecno zavezala končati dela do 5. 12. 2011. To je določal 2. člen Aneksa, s katerim je bil spremenjen 3. člen temeljne pogodbe. Prva tožnica se je v 3. členu aneksa zavezala podaljšati tudi veljavnost garancije za dobro izvedbo del. Aneks je podpisala tudi tožeča stranka, torej se je s tem strinjala.

26. Prvotni rok za izvedbo del je bil 1. 9. 2011. Če je bil rok za izvedbo del 6. 10. 2011 celo podaljšan do 5. 12. 2011, potem je lahko edini razlog za podaljšanje takšnega roka okoliščina, da dela do 6. 10. 2011 niso bila končana; besedilo 2. člena Aneksa to jasno potrjuje.

27. Pismo tožene stranke z dne 14. 7. 2011 (priloga A67) ne potrjuje tistega, kar zatrjujeta tožnici v pritožbi. Nanaša se na obračun po 5. začasni situaciji, in ne potrjuje končanja vseh del. Očitno neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi sodišče ne obrazložilo, česa naj bi prva tožnica ne storila v skladu s pogodbo. Vse je opisano v r. št. 25 do 27 prvostopenjske sodbe. Zlasti pomembno je pismo tožene stranke z dne 12. 12. 2011, v katerem tožeča stranka očita prvi tožnici, da ni odpravila napak, na katere je bila opozorjena v pismu z dne 18. 11. 2011. Devetih predkrižiščnih tabel pa prva tožnica ni postavila niti do 8. 3. 2012 (zapisnik kot priloga B195) Trditveno in dokazno breme glede nasprotnega pa je nosila prva tožnica. Obeh bremen ni zmogla. Trditvam o napakah in o neopravljenih delih prva tožnica v teku prvostopenjskega postopka celo niti ni nasprotovala (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Garancija je bila vnovčena prav zaradi napak in neopravljenih del. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija dovolj konkretno. Kolikor pa sedaj v pritožbi trdi, da postavitev predkrižiščnih tabel niti ni bila njena dolžnost, je bilo trditveno in dokazno breme na njej. Temu bremenu bi lahko zadostila, če bi bila predložila še svojo ponudbo in specifikacijo naročila. Tega ni storila, čeprav je bilo oboje sestavni del pogodbe (1. člen pogodbe 001 "Zamenjava kažipotne signalizacije za uskladitev vodenja prometa na DC v zahodnem delu P.", priloga B14).

28. Tožene stranke ni zadela dolžnost predložitve obračuna za na temelju garancije izplačani znesek. Prva tožnica je sama trdila, da je bila garancija vnovčena v celoti neutemeljeno. Nesmiselno bi zato bilo zahtevati obračun izplačanega denarja od tožene stranke. Sicer pa takšne dolžnosti niti ZOR (niti OZ) ne poznata.

29. Prvostopenjsko sodišče ni neutemeljeno zavrnilo zaslišanja C. C. Predlog za zaslišanje C. C. je tožeča stranka sicer dala v vlogi z dne 5. 10. 2016. Dejstev, ki naj bi bila ugotovljena z zaslišanjem C. C., ni navedla. Ker je bil njen dokazni predlog preveč nedoločen (212. člen ZPP), prvostopenjsko sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo. To je bilo pravilno. Tožeča stranka je sicer grajala opustitev izvedbe dokazov na naroku z dne 8. 11. 2017. Dodatnemu naroku, brez katerega zaslišanje priče ni mogoče, pa se je izrecno odpovedala (vloga z dne 21. 11. 2017, str. 4 = l. št. 180).

30. Tožeča stranka je sicer v svoji vlogi z dne 4. 10. 2016 omenjala D. D., E. E. in F. F. To je storila zgolj v zvezi z izpovedmi, ki so jih dali v kazenskem postopku. Dokaznega predloga za njihovo zaslišanje ni dala. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo razloga za njihovo zaslišanje c) Odločitev o pritožbi zoper odločitev o zahtevkih za plačilo dodatnih del v višini 66.707,55 € in za povrnitev izgubljenega dobička v višini 55.389,46 €

31. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o zapadlosti obeh zahtevkov pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato zgolj preizkusilo, ali je odločitev o zastaranju materialnopravno pravilna. Po preizkusu je presodilo, da je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je zastaranje zahtevka za plačilo dodatnih del pravilno oprlo na 1. odstavek 349. člena OZ. Prva tožnica je gospodarska družba. Tožena stranka je Republika Slovenija. Po ustaljeni sodni praksi je treba tudi državo in lokalne skupnosti obravnavati kot gospodarske subjekte, če gre za delovanje, ki ni oblastveno, pa čeprav je povezano z izvrševanjem javnih funkcij (gl. npr. odločbo VSK, opr. št. 112/2013). V takšnem primeru je treba uporabiti zastaralni rok, ki velja za obveznosti iz gospodarskih pogodb. Takšna je bila tudi med prvo tožnico in toženo stranko sklenjena ustna pogodba, saj je šlo za pogodbo, ki je bila po svoji vsebini verjetno podjemna pogodba, lahko pa bi bila tudi prodajna pogodba. Za odločitev v tej zadevi sicer natančna pravna opredelitev pogodbe ni pomembna.

32. Iz samega opisa dejanskega stanja sicer ni jasno, ali je tožeča stranka uveljavljala zahtevek na povrnitev izgubljenega dobička zaradi kršitve nepogodbenih ali kot kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. V prvem primeru je pravni temelj za zastaranje 1. odstavek 352. člena OZ, v drugem primeru pa 3. odstavek 352. člena v povezavi s 1. odstavkom 349. člena OZ. V obeh primerih znaša zastaralni rok tri leta in je minil, še preden je tožeča stranka sodno uveljavljala svoj zahtevek. Odločitev prvostopenjskega sodišča je tako pravilna, ne glede na to, kateri od obeh pravnih temeljev za zastaranje je treba uporabiti.

33. O ostalih pritožbenih navedbah ni bilo treba odločiti, ker ne morejo vplivati na izid pritožbenega postopka.

d) Odločitev o pritožbi zoper odločitev o ostalih zahtevkih

34. Pritožba glede teh zahtevkov ni bila opredeljena. Pritožbeno sodišče je opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP).

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI DRUGE TOŽENKE

35. Druga toženka meni, da so tožbeni zahtevki utemeljeni s 131., 132. in 135. členom OZ. Takšno mnenje je nepravilno. Zahtevki druge toženke so neutemeljeni, odločitev prvostopenjskega sodišča pa je pravilna.

36. Tožeča stranka je imela pravno obliko d. o. o. D. o. o. je pravna oseba in je samostojna nosilka pravic in obveznosti. Kot takšna ona pridobiva pravice ali pa prevzema obveznosti (4. člen ZGD-1). Če je v razmerju do nje storjen kakšen delikt in ima zato zahtevek na povrnitev škode, ima zahtevek do povzročitelja škode izključno ona in nihče drug. Druga tožnica ga nima že zato, ker v razmerju do nje ni bil storjen noben civilni delikt, in zato ona ne more uveljavljati zahtevkov na temelju 131. člena OZ. Ker 132. in 135. člen OZ nista temelja za odgovornost, ne more druga tožnica uveljavljati zahtevkov še tudi iz tega razloga.

37. Če ima prva tožnica kakšen drug zahtevek na temelju zakona (npr. iz neupravičene obogatitve) ali pa na temelju pogodbe, na primer zaradi kršitve pogodbe, ga lahko torej zaradi 2. odstavka 4. člena ZGD-1 uveljavlja izključno ona, njen družbenik ali poslovodja pa ga ne more uveljavljati v svojo korist že zato, ker ni njegov imetnik. Druga toženka že zato tudi ne more uveljavljati zahtevkov do tretjih, če so ti tretji dolžniki prve tožnice.

38. Celo če bi bil drugi tožnik res porok za zaveze prve tožnice, in jih je poravnal, ima zgolj zahtevek zoper prvo tožnico (1018. člen OZ). Zahtevkov do tožene stranke nima.

39. Drugi, dodatni razlog, zaradi katerega tožeča stranka v nobenem primeru ne more uspeti s svojimi zahtevki pa je, da so ti zahtevki tudi neutemeljeni. Razlogi so podani v delu, v katerem je odgovorjeno na pritožbo prve tožnice.

III. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

40. Prvostopenjsko sodišče je naložilo tožeči stranki plačilo stroškov postopka. Glede na to, da tožeča stranka v postopku ni uspela, je takšna odločitev pravilna (1. odstavek 154. člena ZPP).