Jedro

Prepoved razpolaganja po 88. členu ZDEN se nanaša tudi na premoženje, ki je bilo podržavljeno z zakonom o agrarnih skupnostih (Ur.l. LRS, št.52/47), ker lahko njegovo vrnitev zahtevajo tudi fizične osebe (po 6. točki 1. odstavka 3. člena ZDEN). Zato je v nasprotju z navedenim določilom sklenjena pogodba nična, na njeni podlagi predlagan zemljiškoknjižni prenos pravic pa nedopusten.

Izrek

Pritožba ... se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S pobijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da naj se dovoli odpis parcelne št. 354/21 pašnik v izmeri 976 kvadratnih metrov iz vl. št. 1 k.o. ... in na njem vknjiži pravica uporabe v korist.... Predlog je zavrnilo, ker je prepovedan promet z nepremičninami, ki so postale splošno ljudsko premoženje po Zakonu o agrarnih skupnostih. Pa tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-105/91 je razveljavila posamične pravne akte, ki so postali pravnomočni po 20.2.1991. Zoper sklep se pritožujeta .... V obširni pritožbi iznašata svoje poglede na zadevo in opozarjata na uporabljeno pravno podlago, ki da jo je sodišče prve stopnje pomanjkljivo navedlo in zmotno uporabilo ter menita, da je zakonodajalec jasno določil časovne meje varovanja pravic prejšnjih lastnikov. Zakon o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini je nadomeščen z Zakonom o denacionalizaciji ter prvoomenjeni zakon ne upravičuje zavrnitve zemljiškoknjižnega vpisa sporne parcele. Namen odločbe Ustavnega sodišča (Ur. l. RS št. 24/92), ki razveljavlja določbe od 9. do 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, pa je bil zavarovati lastnino nepremičnin fizičnih oseb proti občini. V danem primeru ni bil izdan posamični akt, ker je bila nepremičnina nacionalizirana z Zakonom o agrarni skupnosti in zato navedena odločba Ustavnega sodišča ne more predstavljati pravne podlage za zavrnitev zemljiškoknjižnega predloga. Po Zakonu o denacionalizaciji so upravičenci do denacionalizacije le fizične osebe in verske skupnosti, kar pomeni, da bivše agrarne skupnosti nimajo aktivne legitimacije.

Pritožnika želita, da se jima točno navede pravna podlaga, citirata uradne liste ter pričakujeta, da bo pritožbeno sodišče sklep razveljavilo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob dejanskih ugotovitvah, ki se v pritožbi ne pobijajo in sicer, da je v tem primeru predlagan zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe pri parcelni št. 354/21 - pašnik v vl. št. 1 k.o. ..., ki je postala družbena lastnina na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih (Ur. l. SRS št. 52/47) in da sta pritožnika navedeno nepremičnino kupila s pisno pogodbo z dne 4.11.1992 od Občine ..., je dejansko sporna le pravna presoja pobijane odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zemljiškoknjižni predlog zavrnilo.

Z Zakonom o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 26/90 in 2/91), je bilo navedeno razpolaganje z naštetimi nepremičninami prepovedano do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (1. člen Zakona o spremembi Zakona o začasni prepovedi itd. -Ur. l. RS št. 2/91) ter se je ta prepoved nanašala tudi na nepremičnine, ki so bile podržavljene z Zakonom o agrarnih skupnostih (2. člen cit. zakona). Z zakonom o denacionalizaciji (Ur.

l. RS št. 27/91) pa je v 88. členu prepovedano razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, za katerega obstaja dolžnost vrnitve (in kar ureja 3. člen ter naslednji cit. zakona) vse do poteka 30 dni po preteku roka iz 64. člena zakona(ki daje upravičencem do denacionalizacije rok 18 mesecev od uveljavitve zakona). Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja v tej zadevi pravno podlago za odločanje le Zakon o denacionalizaciji in ne morda še preostali predpisi (Zakon o začasni prepovedi in itd. ter odločba Ustavnega sodišča), na kar pritožnika sicer utemeljeno opozarjata, vendar pa kljub temu njuna pritožba ni utemeljena.

Nesporno je, da je sporna nepremičnina postala družbena lastnina na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih. Z dnem uveljavitve Zakona o denacionalizaciji pa po 88. členu ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve ter so pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nični (2. odstavek cit. člena). Po 6. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji pa je predmet denacionalizacije tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno po Zakonu o agrarnih skupnostih (Ur. l. RS št. 52/47). Po gramatikalni in logični interpretaciji zadevnih določb Zakona o denacionalizaciji je utemeljeno zaključiti, da zadeva prepoved tudi promet s takimi nepremičninami kot je sporna parcela.

Namreč glede na vsebino 1. odstavka in 6. točke tega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji je mogoče le tako sklepanje, po katerem lahko fizične osebe (te pa so sestavljale skupnosti) terjajo vrnitev z zakonom o agrarnih skupnostih podržavljeno premoženje, saj bi sicer tak predpis - če bi veljalo naziranje pritožnikov, po katerem se prepoved na take primere ne nanaša - izgubil svoj smisel. To dalje pomeni, da se po presoji pritožbenega sodišča prepoved prometa z nepremičninami nanaša tudi na sporno parcelo, ki je bila podržavljena z zakonom o agrarnih skupnostih, zaradi česar je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo zemljiškoknjižni predlog. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo pritožnikov zavrnilo in pobijani sklep potrdilo (2. točka 380. člena ZPP).